Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja, konkretizirati ter jih tudi primerno utemeljiti, ker jih v nasprotnem primeru sploh ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 21.11.2001 obsojenega J.G. spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ in 4. v zvezi s 3. odstavkom 183. člena istega zakonika. Določilo mu je posamezni kazni dve leti zapora in štiri mesece zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, po 2. odstavku 105. člena ZKP pa oškodovani N. in J.K. s premoženjskopravnim zahtevkom, priglašenim po pooblaščencih, napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.9.2003 pritožbi obsojenca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da "izpodbija sodbo po členu 371 zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja". Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo.

Vrhovna državna tožilka ... v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču vložnik zahteve izpodbija v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP dejanske ugotovitve sodišča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve sicer navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija po 371. členu ZKP, vendar kršitev, ki jih vsebujejo določbe 1. in 2. odstavka ne konkretizira in jih prav tako ne obrazloži. Nejasna in neobrazložena je tudi navedba glede prekoračitve obtožbe in glede upravičenosti državnega tožilca, da poda predlog o vrsti in višini kazni. Zato teh navedb ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati le tako, da mora vložnik zahteve kršitve, ki jih uveljavlja, konkretizirati ter jih tudi primerno utemeljiti, ker jih v nasprotnem primeru sploh ni mogoče preizkusiti.

Sicer pa iz obširne obrazložitve zahteve, v kateri njen vložnik trdi, da je bil "obsojen po nedolžnem" ter prikazuje odnose očeta oškodovank do obsojenca in njegove sedaj že pokojne izvenzakonske partnerke B.K., izraža dvom v pravilnost ocene izvedenih dokazov, očita sodišču, da ni hotelo opraviti ogleda kraja dogodka, zaslišati policista in pedopsihiatrinjo ter prikazuje dogodke v zvezi s smrtjo partnerke in ne soglaša z zvišanjem kazni po sodišču druge stopnje, sledi, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kot to v uvodnem delu tudi sam trdi. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, iz enakih razlogov kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).