Jedro

Ker je navedba vrednosti spornega predmeta iz tožbe ostala enaka in nediferencirana ves čas postopka tudi po postavitvi dveh novih podredno uveljavljanih zahtevkov, se lahko nanaša na oziroma lahko velja le za primarni zahtevek. Ta pa je bil s pravnomočno sodbo v celoti zavrnjen in ni predmet revizijskega izpodbijanja z revizijo tožene stranke. Predmet njenega revizijskega izpodbijanja so lahko le pravnomočne delne in zanjo neugodne odločitve o podredno uveljavljanih zahtevkih, glede katerih pa tožeča stranka v vlogi ob njihovi postavitvi vrednosti spornega predmeta ni navedla.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo in sklepom pod 1. točko izreka odločbe dopustilo stransko intervencijo D., d.o.o. v likvidaciji, na strani tožeče stranke, pod 2. točko izreka odločbe dopustilo objektivno spremembo tožbe, pod 3. točko izreka odločbe v celoti zavrnilo primarno uveljavljani zahtevek za vrnitev v izreku naštetih nepremičnin, pod 4. točko izreka odločbe delno zavrnilo prvi podredno uveljavljani zahtevek za ugotovitev lastništva (glede v izreku navedene nepremičnine), pod 5. točko izreka odločbe delno zavrnilo drugi podredno uveljavljani zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (glede iste nepremičnine), pod 6. točko izreka odločbe pa je delno ugodilo prvemu podredno uveljavljanemu zahtevku za ugotovitev lastništva (glede v izreku pod to točko naštetih nepremičnin).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper delno sodbo in sklep sodišča prve stopnje delno zavrglo, sicer pa zavrnilo.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Obsega izpodbijanja odločbe sodišča druge stopnje v reviziji sicer ni natančno opredelila, vendar iz njenih revizijskih navedb izhaja, da izpodbija poleg odločitve o glavni stvari tudi pravnomočni sklep o dopustitvi stranske intervencije. Predlaga, da Vrhovno sodišče „izpodbijani sodbi“ razveljavi in tožbo zavrže, oziroma da sodbi spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih dovoljena revizija kot izredno pravno sredstvo le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega v tej določbi navedeni mejni znesek. Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, je za preizkus dovoljenosti revizije praviloma odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP).

7. V tej zadevi je tožeča stranka 27. 7. 2005 vložila tožbo z zahtevkom za vrnitev stvari (nepremičnin), v celoti povzet pod 3. točko izreka prvostopenjske odločbe, in v tožbi navedla vrednost spora 509,195.070,00 (tedanjih) SIT. Med pravdo je v vlogi z dne 14. 6. 2007 spremenila tožbo tako, da je v tožbi postavljeni zahtevek za vrnitev stvari uveljavljala kot primarnega in temu dodala prvi podredno uveljavljani zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in drugi podredno uveljavljani zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, pri čemer ni posegla v vrednost spora, označeno v tožbi, in je enako (enotno) označbo vrednosti ponavljala ves čas pravde – tudi v vlogi z dne 14. 6. 2007 in vseh nadaljnjih vlogah. Vprašanja ustreznosti (ne)navedbe ali višine vrednosti spornega predmeta tožena stranka (revidentka) ni nikoli problematizirala. Sodišče je vlogo tožeče stranke z dne 14. 6. 2007 štelo za (objektivno) spremembo tožbe in spremembo tudi formalno dopustilo. Ker je navedba vrednosti spornega predmeta iz tožbe ostala enaka in nediferencirana ves čas postopka tudi po postavitvi dveh novih podredno uveljavljanih zahtevkov (ob obstoječem kot primarnem), se lahko nanaša na oziroma lahko velja le za primarni zahtevek. Ta pa je bil s pravnomočno sodbo v celoti zavrnjen in ni (ne more biti) predmet revizijskega izpodbijanja z (edino vloženo) revizijo tožene stranke. Predmet njenega revizijskega izpodbijanja so lahko le pravnomočne delne in zanjo neugodne odločitve o podredno uveljavljanih zahtevkih, glede katerih pa tožeča stranka v vlogi ob njihovi postavitvi vrednosti spornega predmeta ni navedla – tudi ne nikoli pozneje do konca postopka – tožena stranka pa opustitve tožničine ocenitvene dolžnosti ob spremembi tožbe s kumulacijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah temelječih zahtevkov prav tako ni nikoli (zlasti ne pravočasno) problematizirala. To pomeni, da je bilo treba revizijo tožene stranke v delu zoper pravnomočno in zanjo neugodno odločitev o glavni stvari zaradi neizpolnjevanja kriterija iz drugega odstavka 367. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči na podlagi določbe 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 374. člena istega zakona (glej pravno mnenje, sprejeto na Občni seji VS RS dne 16. 12. 1993 – Poročilo o sodni praksi VS RS II/93, str. 12).

8. Enake usode mora biti deležna tudi revizija tožene stranke v preostalem delu, v katerem z njo izpodbija pravnomočni sklep o dopustitvi stranske intervencije, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan – kar je po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP nujni pogoj za dovoljenost revizije zoper sklep.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožene stranke spričo njenega neuspeha z nedovoljeno revizijo) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožeče stranke v zvezi z njenim odgovorom na revizijo, ki jih spričo nedovoljenosti revizije in vsebine odgovora, v katerem se ukvarja z za meritorno odločitev relevantnimi vprašanji, ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).