Jedro

Vsebina zahteve za denacionalizacijo se določi po podatkih in vsebinah listin, predpisanih z 62. členom ZDen. Če je v zahtevi za denacionalizacijo naveden upravičenec in podlaga podržavljenja za tega upravičenca, je zahteva za denacionalizacijo glede upravičenca določno opredeljena. Čeprav se ta zahteva za denacionalizacijo nanaša na celotno nepremičnino, iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov pa izhaja, da je bila sporna nepremičnina v solasti ter da je bil tudi solastniški delež drugega lastnika kasneje podržavljen, to ne pomeni, da sta vlagatelja s pravočasno zahtevo izrazila svojo voljo zahtevati denacionalizacijo po obeh.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) tožbi tožnikov ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 28.7.2004, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnikov za denacionalizacijo stavbe na ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila 5.3.1992 na vnaprej pripravljenem obrazcu vložena zahteva za denacionalizacijo, med drugim tudi za stavbo na .., vl. št. 207 k.o..., ki je predmet tega spora. Iz priloženih listin in zemljiškoknjižnih izpiskov pa izhaja, da je bila po zaplembni obsodbi F.D. njegova polovica navedene nepremičnine prenesena v last splošnega ljudskega imetja, polovica J.D. pa je bila nato podržavljena z odločbo Občinskega ljudskega odbora z dne 16.7.1959. Čeprav v zahtevi za denacionalizacijo J.D. niti ni navedena kot upravičenka niti ni naveden pravni temelj podržavljenja za njej lasten del premoženja, kot bistveno ocenjuje, da je vlagatelj zahteval vrnitev celotnega premoženja, vl. št. 207 k.o... Ker okoliščin zaplembe premoženje F.D. in podržavljenja premoženja njegove žene upravni organ v zvezi z vloženo zahtevo ni razjasnil, niti ni vlagatelja pozval k dopolnitvi vloge, je v nadaljevanju postopka prišlo do nepravilnosti, ki so bile sanirane z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 4.1.1998, ki opozarja na pomanjkljivosti, zlasti pa da predlagatelj ni bil pozvan k dopolnitvi vloge in da organ ni poskrbel, da nevednost in neukost stranke ne bi bila njej v škodo. Navaja, da iz zahteve nesporno izhaja, da vlagatelj zahteva vrnitev celotne nepremičnine, vl. št. 207 k.o..., stavba ..., in ne le dela, zaplenjenega F.D., zato zadeve ni mogoče obravnavati na način, kot jo je tožena stranka. Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US) v 62. členu namreč ne določa, da bi v zahtevi za denacionalizacijo moral biti naveden upravičenec. Meni, da vloge z dne 24.3.1997, ki je po vsebini zahteva za vrnitev v prejšnje stanje oziroma pritožba zoper sklep z dne 12.3.1997, ni mogoče šteti kot zahtevo za denacionalizacijo premoženja J.D. V njej namreč vlagatelja navajata, da je bil postopek za denacionalizacijo premoženja F. in J.D. sprožen 5.3.1992, kar bi morala tožena stranka, če je v te navedbe dvomila, preizkusiti. Ne soglaša, da se vloga z dne 5.3.1992 ne more šteti kot zahteva za denacionalizacijo premoženja J.D., če ta dejstva niso ugotovljena na način, predpisan z ZUP (1986). Tožena stranka namreč ni upoštevala, da je vlagatelj zahteval vračilo celotne nepremičnine. Teh okoliščin z vlagateljem ni razjasnila, kar bi, če bi sledila listinam upravnega spisa, morala storiti. Navaja, da je nesprejemljiva in v nasprotju z listinami navedba tožene stranke, da sta vlagatelja zahtevo za denacionalizacijo dne 7.4.1993 umaknila, saj je iz vloge, na katero se sklicuje tožena stranka, razvidno, da sta vlagatelja zahtevala, da tožena stranka kompletni zahtevek za denacionalizacijo vrne Občini C. ter se pri tem sklicevala na možnost upravičencev uveljavljati vrnitev zaplenjenega premoženja v nepravdnem postopku. Meni, da se sklep o umiku z dne 8.4.1993, ki je pravnomočen, izdan pa brez zahteve stranke, lahko nanaša le na tisti del premoženja, ki je bil zaplenjen F.D., ne pa na premoženje, podržavljeno J.D. Tožena stranka si prihaja v nasprotje, ko zatrjuje, da je vlagatelj zahtevo za vrnitev premoženja (tudi tistega, ki se je nanašalo na J.D.) umaknil, hkrati pa da je bil zahtevek za ta del premoženja vložen v letu 1997, zato meni, da premoženje J.D. ni moglo biti predmet umika. Nepravilnosti v postopku tožnikom ne morejo biti v škodo. Toženi stranki v ponovljenem postopku nalaga, da zahtevo za denacionalizacijo preizkusi v smislu 68. člena ZDen, pri tem pa mora upoštevati, da je upravni organ, pred katerim je tekel postopek, ves čas štel sporni zahtevek za pravočasen.

Prizadeta stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbe oziroma razveljavitev ter vrnitev v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču v novi sestavi. Meni, da izpodbijani akt ne posega v pravice tožnikov, zato bi bilo treba tožbo zavreči. O zahtevi za denacionalizacijo celotne nepremičnine na ..., naj bi bilo namreč že pravnomočno odločeno, in sicer s sklepom o ustavitvi z dne 8.4.1993. Meni, da je bistveno, da je bila dne 5.3.1992 vložena zahteva za denacionalizacijo celotnega premoženja v vl. št. 207 ter da je bila ta v celoti umaknjena. Sodišču očita kršitev postopka po tretjem odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi namreč držal sklep sodišča, da zahtevek glede premoženja, podržavljenega J.D., ni bil umaknjen, potem se sodišče s tem delom zahtevka ne bi ukvarjalo. Meni, da so razlogi sodišča o tem, kaj je odločilno, nejasni in med seboj v nasprotju. Meni, da vloga z dne 5.3.1992 ni bila nepopolna, upravni organ pa ne dolžan pozivati vlagatelje k popravi. Ker naj bi bilo o zahtevi za denacionalizacijo pravnomočno odločeno, je bila vloga z dne 24.3.1997 lahko le nova zahteva za denacionalizacijo. Meni, da je napačno stališče sodišča, da se sklep z dne 8.4.1993 nanaša le na del premoženja, ki je bil zaplenjen F.D., saj se tako zahteva z dne 5.3.1992 kot tudi sklep z dne 8.4.1993 nanašata na celotno sporno nepremičnino. Kot zmotna ocenjuje stališča sodišča, da je bil sklep z dne 8.4.1993 izdan brez zahteve stranke in da tožena stranka prihaja s seboj v nasprotje. Navaja, da sta vlagatelja celoten zahtevek za denacionalizacijo, vložen 5.3.1992 pri Občini C., v istem obsegu dne 11.4.1993 vložila pri Temeljnem sodišču v Celju, Okrajno sodišče v Celju pa je zavrglo zahtevek v delu, ki se je nanašal na podržavljeno premoženje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje stališčem prizadete stranke. Meni, da vloga za denacionalizacijo ni bila sposobna obravnave, to pa upravni organ zavezuje k ukrepanju. Glede umika zahteve za denacionalizacijo meni, da bi bilo korektno upoštevati, kdo je kaj umaknil, saj F.D. za svojo sestro I.D. takšnega pooblastila ni imel. Dokumente je pripravljal kot laik. Če dela ni opravil perfektno, je predviden mehanizem, ki naj bi napako odpravil. Priča D.P. kot uslužbenka Mestne občine C. in uradna oseba, ki je tam vodila postopek, bi, če bi sodišče izvedlo dokazovanje, lahko predstavila okoliščine tega, kar prizadeta stranka imenuje „umik zahtevka“.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi odločilno, da je bil postopek za denacionalizacijo nepremičnine v vl. št. 207 k.o..., stavba..., ki se je začel z zahtevo za denacionalizacijo z dne 5.3.1992, s sklepom tožene stranke z dne 8.4.1993 glede navedene nepremičnine ustavljen. Pritožbeno sodišče je tako presodilo na podlagi izreka navedenega sklepa o ustavitvi, v katerem je navedeno, da se ustavi postopek denacionalizacije nepremičnine stavba ....

Po presoji pritožbenega sodišča zahteva za denacionalizacijo z dne 5.3.1992 glede osebe upravičenca ni bila nepopolna, zato pristojni upravni organ v temu delu vlagatelja ni bil dolžan pozivati, da jo popravi. Skladno s prvim odstavkom 61. člena ZDen se postopek za denacionalizacijo namreč začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. Vsebina zahteve za denacionalizacijo pa se določi po podatkih in vsebinah listin, predpisanih z 62. členom ZDen. Glede na to, da je v navedeni zahtevi za denacionalizacijo z dne 5.3.1992 kot upravičenec naveden F.D. in kot podlaga podržavljenja pa zaplemba premoženja po (sedaj razveljavljeni) obsodbi F.D., je bila po presoji pritožbenega sodišča zahteva za denacionalizacijo z dne 5.3.1992 glede upravičenca določno opredeljena. Čeprav se zahteva za denacionalizacijo nanaša na celotno nepremičnino v vl. št. 207 k.o..., stavba ..., iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov pa izhaja, da je bila sporna nepremičnina v solasti F. in J.D. ter da je bil tudi solastniški delež J.D. kasneje podržavljen, to ne pomeni, da sta vlagatelja s pravočasno zahtevo z dne 5. 3. 1992 izrazila svojo voljo zahtevati denacionalizacijo po obeh. Enako stališče o določnosti zahtevka za denacionalizacijo glede upravičenca je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi v zadevi, opr. št. I Up 716/2005 z dne 21.3.2007. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zato zmotno meni, da bi tožena stranka morala vlagatelja zahteve z dne 5.3.1992 glede nepremičnine stavbe pozivati k dopolnitvi vloge glede osebe upravičenca.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da pa tudi morebitna nepopolnost zahteve za denacionalizacijo z dne 5.3.1992 v delu, ki se nanaša na sporno nepremičnino, ne bi mogla vplivati na ugotovitev, da je bil z navedenim sklepom v celoti ustavljen postopek denacionalizacije glede sporne nepremičnine stavbe, začet z zahtevo z dne 5.3.1992. Četudi bi bil zahtevek glede osebe upravičenca v zvezi s sporno nepremičnino nepopoln in bi zato tožena stranka morala vlagatelja, dokler je še tekel postopek, pozvati, da pomanjkljivosti odpravi, takšne morebitne opustitve tožene stranke ne morejo vplivati na učinke sklepa o ustavitvi, katerega obseg je opredeljen s premoženjem, ki je predmet denacionalizacijske zahteve.

Ker torej po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi z dne 8.4.1993 ni bilo več odprtega postopka za nepremičnino stavbe, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je z vlogo tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov z dne 24.3.1997, njihovimi nadaljnjimi vlogami in dopolnjevanjem dokumentacije ter postopanjem Upravne enote Celje nadaljeval postopek, začet po zahtevi za denacionalizacijo z dne 5.3.1992. Ker predmet presoje v obravnavani zadevi ni sklep o ustavitvi postopka z dne 8.4.1993, na odločitev v stvari ne vplivajo navedbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na to, da naj bi bil navedeni sklep izdan brez zahteve stranke. Enako velja za navedbe tožnikov, da vloge, ki je bila podlaga za umik, naj ne bi podala oba vlagatelja, oziroma o morebitni zmoti o vsebini in pomenu navedene vloge. Glede na navedeno tudi izvedba dokaza z zaslišanjem upravne delavke, ki je v spornem času zadevo obravnavala pri sedaj prizadeti stranki, ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

Upoštevajoč zgoraj navedeno ter da se skladno s prvimi odstavkom 61. člena ZDen denacionalizacijski postopek vodi na zahtevo stranke, je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča vlogo z dne 24.3.1997 pravilno štela kot zahtevo za denacionalizacijo sporne nepremičnine v korist upravičenke J.D. Ker je ta vloga podana po preteku prekluzivnega zakonskega roka, ki se je iztekel 7.12.1993, jo je tožena stranka pravilno kot prepozno zavrgla. Tožbo tožnikov je bilo zato treba kot neutemeljeno zavrniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi prizadete stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.