Jedro

Ker je torej v času sprejete odločitve pred prvostopnim sodiščem zaseženo vozilo še bilo v sodni hrambi, bi se prvostopno sodišče do predlagateljevega predloga za izrek stranske sankcije odvzema predmeta brez dvoma moralo opredeliti in o tem sprejeti ustrezno odločitev tudi v izreku izpodbijane sodbe, v vsakem primeru, pa mora sodišče svojo odločitev o tem, zakaj na sledi predlagateljevemu predlogu za izrek stranske sankcije, ustrezno pojasniti v obrazložitvi sodbe, zlasti v takih primerih , kot je obravnavani, ko je predlagatelj že v svoji napovedi navedel pritožbeni razlog, torej svoje nestrinjanje, ker se obdolžencu ni izrekla stranska sankcija odvzema vozila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu glede: - določene sankcije (točka II izreka) za prekršek pod točko I/1) izreka izpodbijane sodbe (za prekršek po osmem odstavku člena 50 ZVoz) - enotne sankcije (točka III izreka) za znesek 500,00 EUR - glede sodne takse nad zneskom 120,00 EUR (za znesek 50,00 EUR) in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek, v preostalem pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po 3. točki prvega odstavka člena 50 ZVoz, pod točko I/2) pa prekrška po 9. točki prvega odstavka člena 105 ZPrCP, nato pa mu je (točka II izreka) za oba prekrška določilo sankcijo (točka III izreka) in mu izreklo enotno sankcijo enotno globo v višini 1.700,00 EUR, katero mu je dovolilo poravnati v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih. V plačilo mu je naložilo še sodno takso v višini 170,00 EUR.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in vlaga pritožbo izključno zaradi odločitve o sankciji (4. točka člena 154 ZP-1) glede prekrška pod točko I/1) in predlaga razveljavitev sodbe o prekršku in ponovno vrednotenje dokazov z izdajo nove sodbe, kjer naj sodišče upošteva okoliščine, kot so predkaznovanost, okoliščine same storitve prekrška, stopnja ogrožanja ter izreče ustrezno sankcijo. Obdolženec zoper izpodbijano sodbo ni napovedal pritožbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec storitev obeh prekrškov priznal, njegovo priznanje je sodišče ocenilo kot popolno in jasno, zato v skladu z določbo člena 118 ZP-1 dodatnih dokazov ni izvajalo. Glede prekrška pod točko I/1) je ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec v kritičnem času vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj mu je le-to prenehalo veljati na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. PR 192/2009 z dne 29. 1. 2011, kar izkazujejo tudi uradni, sodišču dostopni podatki. Glede obdolženčevega subjektivnega odnosa v zvezi s tem prekrškom je ugotovilo, da je obdolženec za storitev tega prekrška odgovoren, storil ga je hote in z direktnim naklepom. Glede sankcije pa je (točka 7) obrazložitve zapisalo zgolj to, da je obdolžencu za ta prekršek določilo globo v višini 500,00 EUR, kar je upoštevalo tudi pri izreku enotne globe (točka 10) obrazložitve.

5. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da držijo navedbe v pritožbi o tem, da je predlagatelj že v obdolžilnem predlogu z dne 26. 10. 2015 navajal, da je kritičnega dne (24. 10. 2015) bil obdolženec procesuiran kot voznik v cestnem prometu, ko je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, takrat pa mu je na podlagi člena 23 ZPrCP bilo tudi zaseženo vozilo, s katerim je v tem času vozil, saj je bil zaseg vozila v konkretnem primeru obvezen. Obdolženec je takrat vozil lastno vozilo, čeprav je bil uporabnik tega vozila po evidencah MNZ I. O., kajti obdolženec vozniškega dovoljenja ni posedoval. Iz obdolžilnega predloga še izhaja, da je obdolženec že bil obravnavan za tovrstne prekrške (14. 9. 2015), prav tako mu je bilo že zaseženo osebno vozilo. Ker pa vsi ukrepi ne dosegajo svojega namena, pa je v skladu z določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1 zaradi razlogov splošne varnosti predlagatelj predlagal izrek stranske sankcije odvzema osebnega vozila. Prvo sodišče je po pridobitvi podatkov o predkaznovanosti obdolženca, iz katerih izhaja, da je bil obdolženec tudi s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. PR 238/2013 z dne 11. 10. 2013 (pravnomočna je postala 26. 10. 2013) med drugim spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku člena 50 ZVoz in bil sankcioniran z globo v višini 500,00 EUR, obdolženca zaslišalo 11. 11. 2015. Takrat je obdolženec potrdil, da je bil v preteklosti že obravnavan za prekrške. O njegovi predkaznovanosti posebej ob zagovoru ni bil povprašan, drži pa, da je obdolženec povedal, da se prepovedanosti svojih ravnanj zaveda. Naslednji dan (12. 11. 2015) po zaslišanju obdolženca je prvostopno sodišče že sprejelo svojo odločitev in spoznalo obdolženca za odgovornega obeh, v izreku napadene sodbe, očitanih prekrškov, ta sodbeni izrek pa je bil s strani sodišča odpravljen 13. 11. 2015, istega dne (13. 11. 2015) pa je sodišče z odredbo (list. št. 25 - 26) obdolžencu vrnilo zaseženo osebno vozilo znamke Renault, tip Clio, reg. št. .... Predlagatelj je že v napovedi pritožbe zoper izpodbijano sodbo navedel, da se ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča o vrnitvi zaseženega vozila, prvostopno sodišče pa je nato izdelalo sodbo z obrazložitvijo (člen 98 ZP-1).

6. Pritožba najprej izpostavlja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec odgovoren za storitev obeh prekrškov, ni pa v zadostni meri upoštevalo obdolženčevih preteklih ravnanj, ko je bil zaradi istovrstnih prekrškov že sankcioniran (14. 9. 2013), prav tako pa je bil že obravnavan zaradi istovrstnega prekrška pred sodiščem, je specialni povratnik, obravnavan pa tudi v preteklosti zaradi vožnje pod vplivom alkohola (v letu 2013). Dosedanje obravnavanje storilca po navedbah pritožbe ni doseglo pričakovanj, to je, da bi obdolženec spoštoval cestnoprometne predpise, prav nasprotno, obdolženec prekrške ponavlja in jih glede stopnje alkoholiziranosti stopnjuje. Kritičnega dne se je za vožnjo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja odločil zavestno in hote. Zato bi sodišče prve stopnje obdolžencu moralo izreči stransko sankcijo odvzema vozila, katerega uporabnik je po uradnih evidenca I. O., kateri mu očitno omogoča posest in uporabo tega vozila, ker obdolženec veljavnega vozniškega dovoljenja ne poseduje. Po mnenju pritožbe bi prvostopno sodišče kljub izkazanim olajševalnim okoliščinam moralo izreči tudi stransko sankcijo odvzema vozila.

7. Natančno branje obrazložitve izpodbijane sodbe pokaže, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo do zavrnitve predloga predlagatelja, da se obdolžencu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila, čeprav je svojo odločitev sprejelo še v času, ko se je zaseženo vozilo še nahajalo v sodni hrambi, saj je le-to bilo vrnjeno obdolžencu naslednji dan po sprejetju izpodbijane odločitve. Iz obrazložitve napadene sodbe izhaja le zapis, da se obdolžencu za prekršek pod točko I/1) izreka določi globa v višini 500,00 EUR, ni pa se prvostopno sodišče niti v obrazložitvi opredeljevalo do obdolženčeve predkaznovanosti, ki ne izhaja niti iz generalij v izreku izpodbijane sodbe, čeprav je obdolženec ob zaslišanju sam pojasnil, da je bil že predkaznovan zaradi storitve prekrškov, z uradnimi podatki o tem pa je sodišče prve stopnje razpolagalo že ob samem zaslišanju in tudi ob izdaji izpodbijane sodbe. Ker je torej v času sprejete odločitve pred prvostopnim sodiščem zaseženo vozilo še bilo v sodni hrambi, bi se prvostopno sodišče do predlagateljevega predloga za izrek stranske sankcije odvzema predmeta brez dvoma moralo opredeliti in o tem sprejeti ustrezno odločitev tudi v izreku izpodbijane sodbe, v vsakem primeru, pa mora sodišče svojo odločitev o tem, zakaj na sledi predlagateljevemu predlogu za izrek stranske sankcije, ustrezno pojasniti v obrazložitvi sodbe, zlasti v takih primerih , kot je obravnavani, ko je predlagatelj že v svoji napovedi navedel pritožbeni razlog, torej svoje nestrinjanje, ker se obdolžencu ni izrekla stranska sankcija odvzema vozila. Ker torej niti iz izreka, niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi za zavrnitev predlagateljevega predloga za izrek stranske sankcije odvzema vozila, pa odločitve prvostopnega sodišča v tem delu ni mogoče niti preizkusiti, zato se je prvostopnemu sodišču s tem pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe v izpodbijanem delu, to je glede prekrška pod točko I/1) v delu glede določitve sankcije za ta prekršek in glede izreka enotne sankcije za navedeni prekršek (za znesek 500,00 EUR) in posledično tudi glede odmere sodne takse pred prvostopnim sodiščem za znesek 50,00 EUR.

8. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče v razveljavljenem delu temeljito proučiti obdolženčevo predkaznovanost, o čemer je bilo seznanjeno že v obdolžilnem predlogu predlagatelja. Zato bo moralo pribaviti odločbe o obdolženčevi predkaznovanosti (tudi odločbo prekrškovnega organa z dne 14. 9. 2013), pri čemer ne bo smelo prezreti določbe četrtega odstavka člena ZP-1 in ob primerjanju obdolženčeve predkaznovanosti s storitvijo očitanega prekrška z dne 24. 10. 2015 ter po potrebi ob natančnejšem zaslišanju obdolženca, kot lastnika vozila in uporabnika tega vozila R. O., ki očitno dovoljuje obdolžencu uporabo tega vozila za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja temeljito preučiti predlagateljev predlog za izrek stranske sankcije odvzema vozila. Le tako temeljito dopolnjen dokazni postopek glede obdolženčevih preteklih ravnanj kot voznika v cestnem prometu bo lahko podlaga za odločitev o tem, ali je predlog predlagatelja za izrek stanske sankcije z odvzemom vozila utemeljen. Pred tem pa bo sodišče moralo opraviti tudi poizvedbe o tem, kakšna je vrednost obdolženčevega vozila s katerim je v cestnem prometu dne 24. 10. 2015 storil dva hujša prekrška.