Jedro

Materialnopravna podlaga v tej zadevi je 20.a člen ZOZP. Gre za lex specialis, ki določa, da zavarovalnica mora v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek dati utemeljeno ponudbo za odškodnino oziroma utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. Poraja se vprašanje, kaj se zgodi, če zavarovalnica ne da ponudbe oziroma se zavarovalnica s tem ne strinja. Že v komentarju ZOZP so bila sprejeta stališča, da ko v treh mesecih ne pride do ponudbe oziroma plačila nespornega dela, bo sodišče odločalo o zakonitih zamudnih obrestih kot do sedaj oziroma po 299. členu OZ.

Ko tožena stranka ugovarja postavljenim trditvam in dokazom, pri tem pa sama postavi svoje trditve in dokaze o pravnorelevantnem dejstvu, sodišče prve stopnje ni vezano na 285. člen ZPP, saj bi tako ravnalo pristransko.

Tožnik je imel tudi druge težave, večkratne zlome in mavec, čeprav ni bil za druge poškodbe operiran. Ni mogoče iztrgati le eno poškodbo oškodovanca, ko je treba primerjati tudi druge poškodbe. Točno takega primera v sodni praksi ni moč najti. Predvsem pa je treba upoštevati ugotovljene trajne posledice in dejstvo, da bo tožnik zaradi mladosti te težave moral trpeti še dolga leta. Pritožba spregleda, da je treba za človeka, ki je v postelji, skrbeti po več ur na dan (oblačenje, čiščenje, umivanje, priprava obrokov). Sodna praksa je že večkrat izrekla, da svojci niso dolžni tega opravljati brezplačno in je treba zato priznati določeno odškodnino. Sodišče ni priznalo odškodnine za hrano, katero je pojedel tožnik, ampak za delo svojcev, ki so mu pomagali.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da se v točki I izreka določi tek zakonitih zamudnih obresti od 21. 6. 2016 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 35.074,19 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka se pritožuje v delu, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti v zavrnilnem delu in predlaga spremembo sodbe, da tečejo zakonite zamudne obresti od 7. 8. 2014 dalje do plačila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati tožečo stranko, da predloži listine, ker bo sicer zahtevek zakonitih zamudnih obresti 7. 8. 2014 zavrnilo. Tožeča stranka se je sklicevala na to listino v pripravljalni vlogi in predlagala kot dokaz. Bila je prepričana, da sodišče razpolaga s to listino. To listino predloži sedaj. Tožena stranka je prišla v zamudo, ko je dokončno odklonila tožbeni zahtevek, to je 7. 8. 2014. Sodišče pa je le navedlo, da se preberejo listine od A3 do A46 in ni poimenovalo teh listin. Zato tožeča stranka ni razbrala in ni bila opozorjena na izostanek te listine. Sklicuje se tudi na sodbo Cpg 264/2015. Predlaga, da sodišče odpravi to pomanjkljivost samo, spremeni sodbo in naloži tek zakonitih zamudnih obresti od 7. 8. 2014 dalje.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo nad zneskom 10.275,33 EUR in predlaga spremembo teka zamudnih obresti. Glede temelja meni, da je prometno nesrečo povzročil tožnik oziroma vsaj soprispeval k nastanku škode v enakem deležu kot tožena stranka. Sodišče neutemeljeno sklepa, da ni pomembno, ali je traktor pred zavijanjem levo ustavil ali je samo zavil z zmanjšano hitrostjo. Priče so povedale, da je stal. Sodišče pa jim ne sledi. Izvedenec ni izključil možnosti, da se je ustavil. Tožnik pa bi moral zmanjšati hitrost, ko je opazil, da se je traktor ustavil. To je povedala priča M. V., ki je vozila za traktorjem in je povedala, da je imel voznik traktorja pred zavijanjem na levo prižgan levi smerni kazalec. Zato bi tožnik zavijanje v levo moral predvideti in ustrezno zmanjšati hitrost, ne pa izvajati prehitevanje traktorja. Dovoljena hitrost je bila 90 km/h in to ne pomeni hitrosti, s katero mora voziti voznik glede na razmere. To je najvišja hitrost, če okoliščine dovoljujejo. Ker cesta v smeri vožnje tožnika poteka po klancu, je preglednost izvedenec izračunal, da je bila takšna, da bi traktor moral in mogel opaziti. Traktor pa je bil ob cesti, za katerega je splošno znano, da dostopajo prav traktorji in zato bi moral zmanjšati svojo hitrost in se s tem izogniti trčenju. Tožnik je trčil v zadnjo polovico desne strani prikolice, kar pomeni, da traktor ni zapeljal na levo tik pred tožnikom, temveč se je ustavil. Zato sodišče napačno sklepa, da tožnik ni mogel pričakovati, da mu bo traktor zaprl pot. Tožnik bi lahko opazil traktorista vsaj 143 metrov daleč, zavirati pa je začel šele 73 metrov pred mestom trčenja. Udeleženci v prometu morajo storiti vse, da preprečijo nevarnost, če se ugotovi, da ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi (I Ips 349/2008). Zato je soprispevek 50 %. Glede višine nematerialne škode pritožba navaja, da je odškodnina previsoka. Sodišče je neutemeljeno sledilo oceni izvedenca glede trajanja zdravljenja. Izvedenec je navedel, da je bilo zdravljenje začasno zaključeno 31. 3. 2015, dokončno pa 23. 2. 2016, ko je opravil pregled pri travmatologu, ki se je odločil, da odstranitev žeblja iz poškodovane desne goleni ni potrebna. Zato je bilo zdravljenje zaključeno 31. 3. 2015. Sodna praksa je izrekla, da je zdravljenje zaključeno takrat, ko je zdravljeno stanje stabilno. To pa je bilo 31. 3. 2015. Po tem datumu tožnik ni opravil nikakršnega zdravljenja, samo en kontrolni pregled. Izvedenec je tudi podal mnenje, da je bil tožnik nesposoben za delo do 31. 3. 2015. Zato sodišče neutemeljeno ocenjuje, da je bilo zdravljenje zaključeno po devetnajstih mesecih. Sodišče se ni opredelilo do pripomb tožene stranke na izvedeniško mnenje dr. S., da iz mnenja ne izhaja, da se je tožnik v času zdravljenja poškodb zdravil zaradi depresivno-anksioznega stanja kot pred poškodbo. Mnenje izvedenca, da je bilo v času zdravljenja pri tožniku prisotno prehodno depresivno-anksiozno stanje, ni podprto z medicinsko dokumentacijo in izvedenec je travmatolog in ne psihiater. Zato se to ne more upoštevati. Stanje tožnika se zato po poškodbi v tem delu ni spremenilo. Sodišče je upoštevalo primere iz sodne prakse, ki so mnogo hujši kot tožnikova poškodba. Zato bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 11.000,00 EUR. Iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila primerna odškodnina 7.000,00 EUR. Gre za lažje posledice in sicer lažjo zavrto gibljivost v desnem skočnem sklepu in desnem zapestju, v levem gležnju pa trajnih posledic ni. V izvedeniškem mnenju niso potrjene navedbe tožnika, da določenih aktivnosti ne more več izvajati. Zmotno sodišče ugotovi, da so po izvedeniškem mnenju ugotovljene epizode anksioznosti bolj intenzivne. To ni podprto z medicinsko dokumentacijo. Ugotovil je, da je bilo zdravljenje teh epizod pred nezgodo in po zaključku zdravljenja enako frekventno in enake intenzitete, kar pomeni, da se anksioznost ni poslabšala. Sodišče ne more upoštevati mnenja izvedenca S., da je predhodno depresivno anksiozno stanje lahko imelo manjši vpliv na sedanje psihične težave tožnika, saj tožnik tega ni dokazal z gotovostjo ali veliko verjetnostjo, kar bi moral povedati izvedenec psihiatrične stroke. Ne izpodbija odškodnine za strah. Trije primeri, ki jih našteva sodišče, so bistveno drugačni in hujši in zato neprimerljivi. Sodišče je priznalo tožniku za tujo nego in pomoč 570 ur. Urna postavka ni več sporna, sporne so ure. Sodišče mu je prisodilo več ur, kot je izračunal izvedenec. Ta je povedal, da za čas vozička 5 ur, za čas hoje z berglami 3 ure. Odrasel moški ne potrebuje 5 oziroma 3 ure dnevne pomoči, saj gre sam lahko na WC in se sam lahko umiva. Pri oblačenju in obuvanju je potreboval zgolj delno pomoč, kar pa ni toliko ur. Gre le za občasno pomoč, ki naj bi jo potreboval do ene ure dnevno. Sodišče bi moralo slediti ugovoru zastaranja. Materialna škoda, ki je nastala do 21. 7. 2014, je zastarana. Zdravljenje je bilo zaključeno 31. 3. 2015, ko pa tuje nege ni več potreboval. Tožena stranka vztraja, da materialna škoda prične zastarati z dnem, ko je tožniku nastala, saj že takrat lahko zahteva povračilo. Za tujo nego in pomoč mu je bilo znano vsak dan, ko je to potreboval. Zato je treba znižati to postavko in odšteti odškodnino do 21. 7. 2014. Priznati pa je treba 100 ur ob 50 % soprispevku. Zastaral je tudi zahtevek za potne stroške, pri čemer se sodišče sploh ne opredeli. Tožniku je nastala škoda za vsak dan prevozov, ki jih je opravil, saj mu je tedaj bilo znano, koliko kilometrov je bila treba prevoziti. Tudi zato predlaga, da sodišče zavrne odškodnino za prevoze do 31. 7. 2014 oziroma za 101 km za pot iz U. L. in dve poti na R. oziroma 469 km, kar je 173,53 EUR ob polnem temelju. Tožnik je pred pravdo v dopisu 24. 4. 2017, ki ga je toženka prejela 25. 5. 2017 dal rok za odgovor in sicer 14 dni in zato ne more priti toženka v zamudo prej.

5. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Za obe pravdni stranki je v tej pravdi sporno, kdaj je prišla tožena stranka v zamudo. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je podala odškodninski zahtevek 7. 8. 2014, tožena stranka pa je navajala, da je prejela zahtevek 20. 6. 2016. Pritožba opozarja, da tožena stranka tega ni navajala in meni, da gre za absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Poleg tega meni, da bi sodišče moralo tožečo stranko pozvati v okviru materialnoprocesnega vodstva, da predloži listino, da je bil zahtevek odklonjen 7. 8. 2014. Materialnopravna podlaga v tej zadevi je 20.a člen ZOZP1. Gre za lex specialis, ki določa, da zavarovalnica mora v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek dati utemeljeno ponudbo za odškodnino oziroma utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. Poraja se vprašanje, kaj se zgodi, če zavarovalnica ne da ponudbe oziroma se zavarovalnica s tem ne strinja. Že v komentarju ZOZP so bila sprejeta stališča, da ko v treh mesecih ne pride do ponudbe oziroma plačila nespornega dela, bo sodišče odločalo o zakonitih zamudnih obrestih kot do sedaj oziroma po 299. členu OZ2. To stališče je kasneje sprejela tudi sodna praksa in sedaj sodišče sodi tako, kot gre pri drugih denarnih odškodninskih zahtevkih in sicer je odločilno, kdaj je prišla tožena stranka v zamudo, to je s tožnikovim opominom ali zahtevkom3. 8. V konkretnem primeru je torej pomembno, kaj je tožeča stranka zahtevala in dokazovala in kaj je tožena stranka prerekala. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je priložila dokazilo o odklonitvi zahtevka in pritožbo zoper odklonitev zahtevka z dne 24. 4. 2014. Tožena stranka pa je takoj v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bil zahtevek postavljen 20. 6. 2016 in da ima še 30 dni za odgovor na zahtevek ter da je zato zamuda lahko šele po preteku tega roka. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na določbo člena 299 OZ. Ugotovilo je, da tožnik ni priložil dopisa toženke z dne 7. 8. 2014, pač pa je sklepalo iz navedb toženke, da je toženka 20. 6. 2016 prejela zahtevek, v katerem je bil postavljen rok izpolnitve 30 dni. To trditev je tudi postavila tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 21), tožnik pa svoje trditve o tožbenem zahtevku iz leta 2014 ni dokazal. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je tožena stranka prejela zahtevek in ugotovilo, da je to 20. 6. 2016. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je nato imela toženka še 30 dni za odgovor, in da je prišla v zamudo 20. 7. 2016. Po določbi 20. a člena ZOZP in 299. člena OZ ko tožena stranka ne odreagira na postavljeni tožbeni zahtevek (enako tudi na rok 30 dni za izpolnitev), se ne more več sklicevati na ponujene roke tožeče stranke za prostovoljno izpolnitev. Tožena stranka je nesporno celotno škodo tožeče stranke odklonila. Zato je bilo treba zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in priznati tek zakonitih zamudnih obresti po prejemu odškodninskega zahtevka, to je z dne 21. 6. 2016 dalje.

9. Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da predloži listino, na katero se je sklicevala, to je zahtevek iz 7. 8. 2014. Ker je tožena stranka tem trditvam takoj ugovarjala, sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej pozivati tožeče stranke, da svoje trditve še obrazloži oziroma predloži dokaz o svojih trditvah. Ko tožena stranka ugovarja postavljenim trditvam in dokazom, pri tem pa sama postavi svoje trditve in dokaze o pravnorelevantnem dejstvu, sodišče prve stopnje ni vezano na 285. člen ZPP, saj bi tako ravnalo pristransko.

10. Treba je odgovoriti tudi pritožbi tožene stranke, da nima prav, ko meni, da je prejela zahtevek šele 25. 5. 2017 in da bi tekle zamudne obresti lahko šele 14 dni po prejemu tega dopisa. Že v odgovoru na tožbo je tožena stranka priznala, da je zahtevek tožnika prejela dne 20. 6. 2016 (list. št. 21). Zato je bilo treba v tem delu pritožbo tožene stranke zavrniti.

O pritožbi tožene stranke

11. Tožena stranka glede odgovornosti svojega zavarovanca za nastalo prometno nesrečo meni, da je odgovornost 50 %. Meni, da bi tožnik, ki je videl traktor, ki je po mnenju pritožbe stal in dal smerni kazalec zavijanja v levo, moral zmanjšati hitrost in ne izvajati prehitevanja traktorja. Tako bi se lahko izognil trčenju. Pri tem tožena stranka prezre, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je na tem delu ceste dovoljena hitrost 90 km/h, da je bila cesta dobro pregledna, da je bil dan in da na cesti ni bilo kakšnih oznak, da bi lahko tožnik predvideval, da bo tam traktorist zavil v levo. Za toženo stranko je zelo pomembno dejstvo, da je sodišče sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca, da je verjetneje, da traktorist pred manevrom zavijanja v levo ni ustavil. Pri tem pritožba spregleda, da je izvedenec podal logično razlago, zakaj je tako sklepal. Tožnik je reagiral na nevarno prometno situacijo, to je zavijanje traktorista s prikolico v levo, z zaviranjem, ko je traktorist zapeljal na njegovo smerno vozišče in sicer na razdalji 73,1 meter pred mestom trčenja oziroma 4,25 sekund pred trkom. Izvedenec je zaradi časovnopotne analize postavil večjo verjetnost, da je voznik traktorja izvedel manever zavijanja v levo pri zmanjšani hitrosti, to je v okviru 10 km/h. Glede na preglednost cestišča v smeri vožnje traktorja (najmanj 175 metrov), ob upoštevanju, da je bil promet redek, vidljivost dobra, po mnenju izvedenca ni logično, da bi voznik traktorja ustavil pred spremembo smeri vožnje. Traktorist in njegove priče so izpovedale, da je stal in nato zapeljal. Izvedenec pa je pojasnil, da ko traktor zapelje s priklopnikom izven vozišča na travnato površino, mora prevoziti razdaljo 16 metrov, za kar potrebuje čas 5,7 sekund. Vendar je izvedenec tudi izračunal, da je pri omejitvi hitrosti vožnje 90 km/h v vsakem primeru traktorist izsilil prednost vožnje nasproti vozečemu vozilu, če je oddaljenost nasproti vozečega vozila od njega krajša od 142,5 metra. Na podlagi časovnopotne analize je zaključil, da je bil motorist v trenutku, ko je traktorist pričel z manevrom zavijanja v levo, od njega oddaljen 73 metrov. Ti izračuni po mnenju izvedenca in sodišče to sprejema, kažejo, da je traktorist izsilil prednost vožnje motoristu. Pritožba pa spregleda, da je sodišče na ustnem zaslišanju izvedenca tudi spraševalo to, kar želi pritožba, ali je možno, da je traktorist pred zavijanjem v levo ustavil. Izvedenec pa je še pojasnil, da vsi izračuni kažejo, da je v primeru, da je traktorist pričel z manevrom zavijanja v levo na razdalji, ki je krajša od 142,5 metra (ugotovljeno 73 metrov), to pomeni izsiljevanje prednosti glede na čas, ki je potreben traktoristu, da varno pripelje svoje vozilo in ga umakne iz vozišča skupaj s prikolico. Zato je izvedenec sklepal, da je prišlo do izsiljevanja vožnje s strani traktorista tako v primeru, da bi traktor pred manevrom ustavil, kot tudi, če ne bi ustavil. Zato je sklepanje sodišča, da je to dejstvo, ki ga ponavlja pritožba, nerelevantno. Gre za vprašanje izsiljevanja prednosti traktorista in to protipravno ravnanje ostane enako, če je traktorist predno je zavil v levo ustavil, ali je zapeljal, ne da bi ustavil. Zmotno pa meni pritožba, da bi moral motorist ob takšni cesti, kot je bila, zmanjšati hitrost vožnje že, ko je videl traktorista. Ko vozi voznik naravnost, ko ni razlogov za zmanjševanje hitrosti, lahko vozi z dovoljeno hitrostjo in mu ni treba ustavljati oziroma zavirati, ko opazi, da kakšno vozilo želi zaviti v levo, saj to vozilo nima prednosti. Neživljenjsko bi bilo, da mora voznik, ki vozi naravnost, zavirati, ko vidi neko vozilo, ki želi zaviti v levo na travnik. Pri tem ni pomembno, ali je traktorist imel prižgan levi smerni kazalec ali ne. Tožnik je vozil s hitrostjo 90 do 91 km/h. Ob izračunih izvedenca je ta hitrost bila primerna glede na razmere na cesti in tožnik ni imel razloga, da bi zaviral. Izvedenec ni našel razloga, da bi bila tožnikova hitrost previsoka (1,4 km/h je minimalni presežek ob ugotovljenih drugih parametrih, zlasti oddaljenosti nasproti vozečega vozila). Izvedenec tudi ni ugotovil, da bi tožnik moral prej pričeti z zaviranjem, kot je in da bi lahko s tem preprečil nesrečo. Po izračunih izvedenca gre za odvzem prednosti v vsakem primeru, če je oddaljenost nasproti vozečega vozila krajša od 142,5 metra. Ko je traktorist pričel z manevriranjem zavijanja v levo, pa je bil od motorista oddaljen 73 metrov. V tej razdalji pa tožnik ni mogel več ustaviti. Zato ni vzročne zveze z očitano protipravnostjo in tožniku ni mogoče očitati ofenzivne vožnje. Zato ni mogoče govoriti o soprispevku tožeče stranke. Zmotno pa navaja pritožba, da je tožnik prehiteval. Ta navedba je protispisna.

12. Tožena stranka izpodbija tudi višino nepremoženjske škode. Najprej meni, da je odškodnina za prestane fizične bolečine in nevšečnosti previsoka in da bi bila primerna odškodnina 11.000,00 EUR. Pri tem se opre na ugotovitve sodišča o času zdravljenja. Pritožba ne graja ugotovljenih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči (točka 12 sodbe). Vendar ocenjuje, da gre za lažjo telesno poškodbo, kljub temu, da je sodišče ocenilo, da gre za hudo telesno poškodbo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedeniškemu mnenju, da že zlom desne goleni pomeni hudo telesno poškodbo, enako zlom notranjega maleola levega gležnja in zlom desne podlahti v zapestju (list. št. 151 do 152). Za pritožbo je zlasti sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje začasno zaključeno po osmih mesecih (do 31. 3. 2015), dokončno pa po 19 mesecih (23. 2. 2016). Medtem spregleda, da je izvedenec travmatolog pojasnil, kako je potekalo zdravljenje tožnika in tudi ugotovil potek zdravljenja. Tožnik je bil po poškodbi operiran, v bolnici šest dni, potem pa je bil mobilen samo na invalidskem vozičku. Na vozičku je bil en mesec, nato pa je začel postopoma hoditi po stanovanju na berglah, kar je moral uporabljati štiri mesece. Rehabilitacijo je opravljal v zdravilišču (24. 11. 2014 do 12. 12. 2014) in po odhodu iz zdravilišča hodil z eno berglo in to vse do konca 2014. Na kontrolnem pregledu 30. 1. 2015 ni omenjena hoja z berglami. Izvedenec je ugotovil, da je bilo pri kirurgu zdravljenje te poškodbe začasno zaključeno 31. 3. 2015 in je bil nato naročen za odstranitev intramedularnega žeblja. Ko se je 23. 2. 2016 javil v bolnišnico na R. za odstranitev žeblja, je pri pregledu iz RTG posnetka kirurg ugotovil, da je zlom saniran in da je bolje, da žebelj ostane, ker odstranitev žeblja ne bo izboljšala stanja. Nato izvedenec zaključi, da je bilo šele tega dne (23. 2. 2016) dokončno zaključeno zdravljenje obravnavanih poškodb (list. št. 151). Zato ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da je to ugotovilo narobe. Predvsem pa ni mogoče iz izvedeniškega mnenja in priložene zdravstvene dokumentacije ugotoviti, da tožnik ni imel več fizičnih bolečin po 31. 3. 2015, kot to zmotno meni pritožba.

13. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo potek zdravljenja in kumulativno hude telesne bolečine pet dni, srednje hude dva meseca, lahke bolečine ves čas do 31. 3. 2015 in občasno lahke telesne bolečine čuti še sedaj in jih bo tudi v bodoče. Sodišče je sledilo tožniku, da protibolečinske tablete jemlje tudi doma in jih ima še sedaj. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik rojen 1990 leta in bo torej te težave imel še dolgo časa.

14. Pritožba meni, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na sodno prakso v naštetih primerih (opomba št. 4 na 9. strani sodbe). Pri tem pritožba ne ponudi kakšnega primera, ki bi bil identičen tožnikovemu. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je težko najti identični primer in je sodišče prve stopnje dobro poiskalo podobne primere. Tožnik je imel poškodovano nogo in roko in v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo4 je moč v poglavju „poškodbe okolčja in stegnenice, poškodbe kolena in goleni, poškodbe skočnega sklepa in stopala“, najti primerljive zadeve, vendar ne identične, kot je tožnikova. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti pavšalnim navedbam tožene stranke, da so ti primeri, ki jih je omenilo sodišče, bistveno drugačni in hujši. Enak odgovor velja tudi pritožbenim navedbam, ko izpodbija prisojeno višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina iz naslova fizičnih bolečin 14.000,00 EUR je tako primerna.

15. Pritožba graja odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in meni, da bi bila primerna odškodnina 7.000,00 EUR. Meni, da gre za lažje trajne posledice tako v predelu desne podlahti kot predelu levega gležnja in da ima le lažje zavrto gibljivost v desnem skočnem sklepu in desnem zapestju. Pri tem pritožba spregleda ugotovitve izvedenca, da ima tožnik anatomske in funkcionalne trajne posledice. Tako ima stalni kovinski intramedularni žebelj in vijak za zaklep v desni golenici, ki je tudi nekoliko zadebeljena v predelu bivšega zloma, lažjo zavrto gibljivost v desnem skočnem sklepu ter lažjo zmanjšano gibljivost v desnem zapestju. Predvsem pa je izvedenec ugotovil, da ima funkcionalne posledice, ki se kažejo v težavah pri hoji po neravnem terenu, po stopnicah in pri počepanju. Izvedenec je tudi ugotovil, da ima v desnem gležnju pri vsaki fizični aktivnosti stoje ali med hojo bolečine in da zato lahko prehodi brez bolečin na ravnem le 3 km, po neravnem pa 1 km. Izvedenec je tudi ugotovil, da je zelo negotov za hojo po lestvi in za dela na višini. Pri fizičnem delu z desno roko in pri športnih aktivnostih, kjer je intenzivna uporaba desne roke (npr. tenis), se mu po približno pol ure pojavijo bolečine in je za te aktivnost manj zmožen. Manj je zmožen za težje fizične aktivnosti z desno roko. Pred tem je bil zelo aktiven in sodišče je sledilo tožniku, da se je pred poškodbo ukvarjal z nogometom, tenisom, snowboardom, da je vozil kolo in tudi plaval. Nogometa ne more več igrati, ne more več igrati tenisa in voziti snowboarda oziroma je pri tem omejen. Zato je moral opustiti predsednikovanje v klubu v Delnicah, ki ga je ustanovil sam. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že za naštete funkcionalne posledice in psihične bolečine zaradi teh funkcionalnih težav, primerna prisojena odškodnina, to je 16.000,00 EUR. Nujno je treba upoštevati tudi tožnikovo starost in duševne bolečine ob opuščanju aktivnosti, ki jih je pred tem gojil. Ni mogoče mimo dejstva, da ima tožnik funkcionalne posledice pri tako osnovnih stvareh, kot je hoja (brez bolečin le po ravnem 3 km, po neravnem 1 km), stoja, negotov je za hojo po lestvi in za delo na višini. Z desno roko pa ima težave, saj se mu po pol ure pojavijo bolečine in je zato manj zmožen za težje fizične aktivnosti. Gre za osnovne življenjske aktivnosti in ne za kakšne redke in manj vsakdanje težave. Zato je prisojena odškodnina 16.000,00 EUR primerna.

16. Pritožba nato izpostavi, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu dr. S., da je dolgotrajno zdravljenje pustilo posledice na duševnem zdravju tožnika in se je predhodno depresivno anksiozno stanje poslabšalo in so epizode anksioznosti sedaj še toliko bolj intenzivne. Pritožba meni, da je ta škoda nedokazana, saj izvedenec travmatolog nima za to potrebnih znanj. Postopek je bil izpeljan korektno, saj je sodišče prve stopnje v sklepu naložilo izvedencu, da pribavi zdravstveni karton tožnika pri osebni splošni zdravnici v D. in to tudi pregleda. Izvedence je zato iz pregleda njegove medicinske dokumentacije ugotovil, da se je že pred obravnavano nezgodo zdravil zaradi epizod paničnega strahu in se je zdravil tudi po nezgodi. Ugotovil je tudi, da je bilo zdravljenje pred nezgodo in po nezgodi enako frekventno in enako intenzivno. Nato pa je pri odgovarjanju na zastavljena vprašanja v zvezi s strahom zapisal, da je doživljanje strahu gotovo porušilo duševno ravnovesje tožnika, kar se je gotovo izrazilo kot predhodno depresivno-anksiozno stanje, zaradi česar se je njegova psihična stabilnost prehodno poslabšala. Lahko pa je to imelo tudi manjši vpliv na sedanje psihične težave tožnika, ki so lahko zaradi tega bolj intenzivne (ugotovitve sodišča pod točko 14 in izvedeniško mnenje na list. št. 152). Tako ne drži pritožbeni očitek, da izvedenec za to ugotovitev ni imel zdravniškega spričevala. Izvedenec je te težave opisal na koncu med psihične posledice in jih ocenil kot lažje stopnje. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo vse kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ko je izvedenec podal mnenje, je tožena stranka prerekala te navedbe v pripravljalnem spisu in zapisala, da tega ne sprejema, ker izvedenec travmatolog ni pristojen podajati mnenja glede psihiatričnega stanja. Vendar tožena stranka ni predlagala zaslišanja izvedenca S. in tudi ni predlagala izvedenca psihiatra. Tožeča stranka pa tudi ni predlagala novih dokazov v tej smeri. Glede na takšno dejansko stanje pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v tem delu zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na koncu naroka (glavna obravnava 29. 9. 2019) pa tožena stranka tudi ni ugovarjala kakšne kršitve postopka v tej smeri. Zato je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenca. Glede same prisojene odškodnine iz tega naslova pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je prisojena odškodnina 16.000,00 EUR primerna že za ugotovljene duševne bolečine brez psihičnih težav zaradi anksioznosti, ki jih je ugotovil izvedenec.

17. Pritožba meni, da bi sodišče moralo prisoditi nižjo odškodnino. Pri tem navaja primer VS 0002403, ko so bile prisojene 31,9 povprečne plače za poškodovanca, ki je utrpel hujše poškodbe kot tožnik in sicer več fragmentirani zlom stegnenice in bil 13 dni hospitaliziran. Za tožnika pa meni, da je odločilno, da je bil še 6 dni v bolnici. Pri tem spregleda, da je tožnik imel tudi druge težave, večkratne zlome in mavec, čeprav ni bil za druge poškodbe operiran. Ni mogoče iztrgati le eno poškodbo oškodovanca, ko je treba primerjati tudi druge poškodbe. Točno takega primera v sodni praksi ni moč najti. Predvsem pa je treba upoštevati ugotovljene trajne posledice in dejstvo, da bo tožnik zaradi mladosti te težave moral trpeti še dolga leta. Izvedenec ni ugotovil, da bi se te težave z leti lahko zmanjšale.

18. Pritožba izpodbija tudi odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči. Kako je potekalo zdravljenje in koliko ur je rabil pomoči, je tožnik izpovedal in izračunal, da je potreboval 570 ur tuje nege in pomoči (v tožbi 21 dni po 6 ur in 148 dni po 3 ure). Tak izračun je po urni postavki 5,00 EUR, 2.850,00 EUR. Ko je bil zaslišan je povedal, da je bil štiri mesece kot dojenček v postelji, da je bil na vozičku in nato na berglah in da so mu na posteljo prinašali tudi hrano, saj je bil štiri mesece vezan na posteljo in voziček ter praktično ni šel iz stanovanja. Nato je začel uporabljati bergle in šel na rehabilitacijo in ni mogel voziti avta. Izvedenec pa je potrdil, da je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč bližnjih in sicer 5 ur dnevno v času uporabe invalidskega vozička in 3 ure dnevno v času hoje z berglami, pozneje pa občasno do ene ure dnevno. Tožena stranka je sicer te ugotovitve izvedenca prerekala v pripravljalnem spisu, vendar ni predlagala dopolnitve in ni predlagala njegovega zaslišanja, kar je izrecno napisala na pripravljalni vlogi na list. št. 169. Sodišče zato ne more ob tožnikovi izpovedbi in ugotovitvah izvedenca odločiti drugače, kot da šteje tožnikove trditve in zahtevek v priznanem znesku za dokazanega. Pri tem pritožba meni, da je odločilno, da bližnji niso pripravili obrokov samo njemu, ampak tudi za druge. Pri tem spregleda, da je treba za človeka, ki je v postelji, skrbeti po več ur na dan (oblačenje, čiščenje, umivanje, priprava obrokov). Sodna praksa je že večkrat izrekla, da svojci niso dolžni tega opravljati brezplačno in je treba zato priznati določeno odškodnino. Sodišče ni priznalo odškodnine za hrano, katero je pojedel tožnik, ampak za delo svojcev, ki so mu pomagali. Tudi dejstvo, da je pozneje pomoč potreboval občasno, vsaj eno uro, ne pomeni nerazumne odločitve. Odločitev sodišča pri tem temelji na mnenju izvedenca.

19. Tožena stranka uveljavlja še zastaranje odškodninskih zahtevkov iz naslova materialne škode, ki jo je tožnik utrpel do 31. 7. 2014 (tožbo je vložil 20. 7. 2017). Tožena stranka meni, da za materialno škodo teče zastaralni rok z dnem, ko nastane. Vendar je treba upoštevati, da je tožnik izvedel za obseg škode za tujo nego in pomoč, ko je bilo zdravljenje vsaj začasno zaključeno in nege in pomoči ni več potreboval. To je bilo po ugotovitvah izvedenca in sodišča prve stopnje 31. 3. 2015. Tožnik zahteva odškodnino za tujo nego in pomoč v skupnem znesku. Tožnik se je poškodoval 5. 7. 2014 in potreboval tujo nego in pomoč vse do 31. 3. 2015 (nazadnje po eno uro na dan). Škoda je nastajala vsak dan, razen za čas, ko je bil v zdravilišču. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je izvedel za škodo, ko je bilo začasno zdravljenje zaključeno. Tako zastaralni rok iz 353. člena OZ ni potekel. Enako velja za potne stroške. Sodišče se je opredelilo tudi do te škode, saj je štelo, da odgovarja na ugovor zastaranja za celotni del materialne škode (točka 23). Pravilno šteje, da so bili tudi ti stroški znani, ko je bilo zdravljenje začasno zaključeno in tudi materialna škoda zaradi stroškov zaradi prihode na zdravniške preglede, znana. Tudi ta datum je 31. 3. 2015, tožba je bila vložena 20. 7. 2017 in ne kot meni pritožba 21. 7. 2017 (list. št. 1). Ni mogoče od oškodovancev, ki se še zdravijo, pričakovati, da bodo vlagali tožbe po dnevih in to samo zato, ker po stališču tožene stranke zastaranje teče po dnevih.

20. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa je uspela z minimalnim delom in to ni vplivalo na presojo odmerjenih stroškov na prvi stopnji in tudi jih ni moč priznati na pritožbeni stopnji.

1 ZOZP (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, UL RS št. 93/2007 in nasl.). 2 Primerjaj G. Ristin, T. Korbar, S. Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih s komentarjem, SZZ, Ljubljana 2008, str. 140. 3 Primerjaj VS RS II Ips 93/2015. 4 A. Berger Škrk, Preglednost sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, Ljubljana 2010.