Jedro

Zakon je dosleden in ne pozna kakšnih "olajšav" v tem smislu, da bi bil lahko del obrazložitve sodbe v kakšni drugi listini ali podobno. Obrazložitev prvostopne sodbe mora biti torej takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti poleg drugega razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. To pa so ne le opis zahtevkov strank, ki opredeljujejo predmet in meje obravnavanja in odločanja, marveč tudi opis dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče, in razgrnitev razlogov, ki so vodili sodišče do takšnih dejanskih spoznanj, ter razlogov, zaradi katerih je ob takšnem dejanskem stanju uporabilo določene predpise, kar oboje je pripeljalo do omejene pravne odločitve, razvidne iz izreka sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje skupaj z odločitvijo o pravdnih stroških razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo odločbo zavrglo tisti del tožbe s katero zahteva tožnik razveljavitev sporazuma o višini solastniških deležev, ki sta ga pravdni stranki kot zakonca sklenili pred sodnikom 6.9.1989, in da mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot lastnik oziroma imetnik pravice uporabe na nepremičnini vl. št. 3581 k.o. K. še 4/10. Zavrglo je tudi del tožbe, s katerim tožnik podredno zahteva, naj se ugotovi, da je ta sporazum navidezen in da nima pravnega učinka med strankama. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku in razvezalo omenjeni sporazum in toženki naložilo, naj izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Toženki je tudi naložilo, naj povrne tožniku pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da je tožnik že ob sklenitvi pogodbe vedel, da se določajo deleži na skupnem premoženju v nasprotju z dejanskimi prispevki strank, tožba pa je bila vložena po preteku enoletnega prekluzivnega roka. Za ugotovitev, da je sporni sporazum brez pravnega učinka, tožnik nima pravnega interesa. V ostalem pa je podredni zahtevek utemeljen, ker se ob razvezi zakonske zveze darila vračajo, omenjeni sporazum pa pomeni darilno pogodbo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila toženka pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov, ki pa jo je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju je dokazano, da sta stranki pridobili sporno premoženje z delom v času zakonske zveze in ne iz toženkine dote. Ugotovitve, da je šlo za darilo, ki ni v sorazmerju s tožnikovim premoženjskim stanjem, pritožba niti ne spodbija. Podlaga tožnikovega zahtevka je v 84. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ne 117. člen zakona o obligacijskih razmerjih.

Zoper obe sodbi vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti. Drugostopenjsko sodbo izpodbija v celoti, prvostopenjsko pa v delu, s katerim je sodišče razvezalo darilno pogodbo, naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine in odločilo o pravdnih stroških, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), podrejeno pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava - 59. člena ZZZDR. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je sporazum o višini solastnih deležev le navidezen in da prikriva darilno pogodbo, zakaj sta deleža obeh strank enaka in na podlagi česa je sklepalo, da je tožnik podaril 4/10 nepremičnine. Pri tem se sklicuje na svojo prvo sodbo, s katero je bilo odločeno o drugem zahtevku. Sodba sodišča druge stopnje se sklicuje na prvostopenjsko sodbo, ki pa nima razlogov o tem, da sta stranki pridobili premoženje z delom in ne s toženkino doto. Podrejeno očita sodbama, da nimata pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da sta deleža pravdnih strank enaka oziroma bi bilo mogoče zavrniti toženkino trditev o njenem večjem prispevku. V tem pogledu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na zahtevo pravdni stranki nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Središčno vprašanje, ki se je porodilo ob vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, je, ali se sme sodišče v obrazložitvi sodbe, kar se tiče dejanskih in pravnih ugotovitev, sklicevati na zadevne ugotovitve iz neke prejšnje svoje sodbe, ki je bila izdana v isti pravdni zadevi, vendar razveljavljena. Zakon o pravdnem postopku je v svoji temeljni določbi o vsebini obrazložitve sodbe zelo skop, saj določa le, da sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 338. člena ZPP). Zato je potrebno poiskati odgovor na zastavljeno vprašanje v zakonski določbi, ki opredeljuje primer, ko obrazložitev sodbe ne vsebuje vsega potrebnega. To je 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP, na podlagi katere poglavitni vsebini je mogoče sklepati, kaj mora obrazložitev vsebovati, da to ne bo povzročilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz te vsebine - "če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti" - moramo sklepati, da mora biti sodba, in s tem tudi obrazložitev, tako popolna, da jo je mogoče preizkusiti. Zakon je tu dosleden in ne pozna kakšnih "olajšav" v tem smislu, da bi bil lahko del obrazložitve v kakšni drugi listini ali podobno. Obrazložitev prvostopne sodbe mora biti torej takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti poleg drugega razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. To pa so ne le opis zahtevkov strank, ki opredeljujejo predmet in meje obravnavanja in odločanja, marveč tudi opis dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče, in razgrnitev razlogov, ki so vodili sodišče do takšnih dejanskih spoznanj, ter razlogov, zaradi katerih je ob takšnem dejanskem stanju uporabilo določene predpise, kar oboje je pripeljalo do omejene pravne odločitve, razvidne iz izreka sodbe.

V izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje pa ni pravno pomembnih razlogov dejanske in pravne narave o tem, da pomeni sporni sporazum o višini solastnih deležev pravdnih strank simuliran pravni posel in da prikriva disimulirano darilno pogodbo. Sodišče se v zvezi s tem le sklicuje na svojo prejšnjo sodbo, ki je bila vrhu tega razveljavljena in katere predmet obravnavanja ni bilo vprašanje vrnitve darila zaradi razveze zakonske zveze. (Ne sme motiti, da se pritožbena sodišča večkrat sklicujejo na razloge izpodbijane sodbe, saj je stvar instančnega sojenja predvsem preizkus, kar zadeva dejansko stanje, ali je sodišče uporabilo pravilno metodo pri izbiri relevantnih dejstev, izbiri objektov in sredstev dokazovanja, ali se je ravnalo po pravilih sklepanja, ko je ocenjevalo dokaze; teh ne ocenjuje samo, razen če ne opravi obravnave.) Zahtevi za varstvo zakonitosti zato velja pritrditi v stališču, da je prvo sodišče storilo kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in ker je pritožbeno sodišče sprejelo takšno ravnanje nižjega sodišča, kar je sicer predmet preizkusa po uradni dolžnosti, kot pravilno, je tudi samo storilo takšno kršitev (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), kar oboje je lahko predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti (1. točka prvega odstavka 404. člena ZPP). Povedano je narekovalo razveljavitev obeh izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 408. člena in prvi odstavek 394. člena ZPP).