Jedro

Začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je mogoče izdati le do pravnomočnosti sodbe v glavni stvari. Ker je v tem primeru sodba pravnomočna, začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 ni več mogoče izdati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki sta jo dne 22.3.2007 priporočeno po pošti vložila tožnika v zvezi s svojo tožbo z dne 12.3.2007, dopolnjeno 19.3.2007; s sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je njuno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo. Štelo je, da je tožba usmerjena zoper sklep tožene stranke z dne 6.2.2007, s katerim je ta zavrgla njuno zahtevo za razrešitev stečajnega upravitelja, ker nista izkazala, v kakšnem svojstvu to zahtevo vlagata, kar pa je pogoj po 2. odstavku 78. c člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Kot razlog za izdajo začasne odredba navajata nepravilnosti v stečajnem postopku, kar pa ni predmet upravnega spora, temveč stečajnega postopka samega, ki pa poteka pred sodiščem splošne pristojnosti. V tem upravnem sporu pa gre zgolj za to, ali so podane procesne predpostavke (predlog upravičenega predlagatelja) za razrešitev stečajnega upravitelja, kar je v pristojnosti ministra za pravosodje. Poleg tega pa tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, zlasti ne, kakšna težko popravljiva škoda bi jima nastala.

Tožnika vlagata pritožbo zoper odločitev o začasni odredbi sama, ker nimata denarja za odvetnike. Navajata, da jima je bila z napačno vodenim stečajem povzročena velika škoda in o napačnem ravnanju stečajnega upravitelja prilagata dokazila. Njuna tožba ni bila vložena zoper ministra za pravosodje, ali pa sta ona dva narobe razumela pravni pouk iz ministrovega sklepa z dne 6.2.2007. Prosita, da se dopusti dokazovanje s strani odvetnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem primeru je lahko predmet upravnega spora le sklep ministra za pravosodje z dne 6.2.2007, saj ugotavljanje nepravilnosti v stečajnem postopku ne more biti predmet upravnega spora, temveč le stečajnega postopka. Iz priloge, ki sta jo naknadno priložila pritožbi, pa izhaja, da zoper stečajnega upravitelje, katerega razrešitev sta zahtevala pri ministru, Policija zbira obvestila zaradi suma storitve kaznivih dejanj, kar lahko pomeni tudi, da bo zoper tega stečajnega upravitelja, kolikor se bo izkazalo, da je sum utemeljen, uveden kazenski postopek. Vztrajanje tožnikov, da so predmet upravnega spora lahko tudi nepravilnosti v stečajnem postopku, torej ni utemeljeno.

V upravnem postopku in upravnem sporu se lahko glede na določbo 2. odstavka 78.c člena ZPPSL odloča le o razrešitvi stečajnega upravitelja. Za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 mora predlagatelj poleg splošnih procesnih predpostavk (upravičena oseba, vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor o istem spornem pravnem razmerju) med drugim izkazati tudi, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Začasna odredba pa se po tej določbi lahko izda le do pravnomočne sodne odločbe, ki pa je bila v tem primeru izdana hkrati s sklepom o zavrnitvi začasne odredbe. Ker je torej upravni spor glede tega vprašanja (pravilnosti in zakonitosti odločitve ministra za pravosodje o zavržbi predloga tožnikov za razrešitev stečajnega upravitelja) pravnomočno končan, saj je prvostopno sodišče s sodbo zvrnilo tožbo tožnikov, pritožba zoper to sodbo pa ni dopustna (ne gre namreč za situacijo iz 73. člena ZUS-1) in je torej prvostopna sodba z vročitvijo tožnikoma postala pravnomočna, je izdaja začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 že iz tega razloga neutemeljena, saj jo je mogoče izdati le do pravnomočnosti sodbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.