Jedro

V sodni praksi je utrjeno stališče, da so na osebo, ki je pred upnikovo pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da ji zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča in teorije temelji to stališče na razumevanju, da vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, nima (več) absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem, se pravi izročitev zemljiškoknjižnega dovolila z notarsko overjenim podpisom prenositelja, že opravljen (nedobroverne osebe). Okoliščina, ali je upnik, ki je pridobil zastavno pravico v izvršilnem postopku, vedel za dolžnikovo razpolaganje z lastninsko pravico, ni pomembna.

Overitev podpisa po tedanjih predpisih ni bila predpostavka veljavnosti razpolagalnega pravnega posla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Izvršba z zaznambo in rubežem nepremičnine – stanovanja št. 7 v 3. nadstropju večstanovanjskega objekta C. v ... (stavba 3.S), last tožnice, ter ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, z njeno prodajo ter poplačilom upnika na podlagi sklepov Okrajnega sodišča v Radovljici In 17/2011 ter In 24/2011 z dne 10. 2. 2011 in 28. 2. 2011 v zvezi z rubežem nepremičnine izvršitelja L. M. z dne 14. 3. 2011 ni dopustna.

2. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.799,62 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 545,58 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe glede nepremičnine – stanovanje št. 7 v tretjem nadstropju večstanovanjskega objekta C., ... (stavba 3.S) in za razveljavitev opravljenih pravnih dejanj ter tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno. Glede na to, da je bil že na podlagi sklepa In 17/2011 sklep o rubežu popravljen na solastni delež do ½, je bil najmanj rubež ½ solastnega deleža opravljen nezakonito. Poleg tega je bila tožnica že tedaj dejanska lastnica celotnega stanovanja, kar je izvršitelju tudi povedala. V zvezi z lastništvom stanovanja tako ni šlo za novo dejstvo ali celo za zlorabo. Pogodba je obstajala ves čas od 8. 5. 1998 dalje. Tako tožnica kot njena hči – dolžnica sta prava neuki stranki. A., d.d., ki je urejal vknjižbo etažne lastnine, ju ni opozoril, kaj je treba storiti, in ni pojasnil, da so izpolnjeni pogoji za zemljiškoknjižno ureditev, sami pa nista vedeli, da je treba poskrbeti še za vknjižbo darilne pogodbe. Izostanek odgovora A., d.d., govori v prid tožnici. Da pogodba ni bila antidatirana, potrjuje tudi izpovedba I. P. Na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da na tožnico niso prešla stvarnopravna upravičenja v obsegu, ki bi ji zagotavljala varstvo v izvršilnem postopku. Neutemeljeno je stališče sodbe, da bi zgolj overitev podpisa po Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) omogočala prenos takega upravičenja. Že v sodbi je bilo ugotovljeno, da ni bilo nobene ovire za overitev darovalkinega podpisa. To bi tudi storila, če bi vedela, da je to potrebno. Po enaki analogiji je stvar upnika, da se ob predlogu za nadaljevanje izvršbe prepriča, ali je stanovanje vknjiženo. Stanovanje je bilo vknjiženo z učinkom od 3. 5. 2004, tako da je toženka imela sedem let časa, da bi ustrezno uveljavila svoje zahtevke.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bila sporna nepremičnina 30. 4. 2011 z učinkom od vložitve predloga 3. 5. 2004 vpisana kot posamezni del stavbe št. 30 v stavbi št. 3 k. o. X, - da so bili ob vložitvi predloga za vpis lastninske pravice ob vzpostavitvi etažne lastnine predloženi kupoprodajna pogodba z dne 19. 10. 1993, sodba in etažni načrt, ne pa tudi darilna pogodba z dne 8. 5. 1998, s katero naj bi toženkina dolžnica na tožnico prenesla ½ solastninski delež na sporni nepremičnini, - da je bil 14. 3. 2011, ko nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiški knjigi, na podlagi sklepov o izvršbi In 17/2011 z dne 10. 2. 2011 in In 24/2011 z dne 28. 2. 2011 opravljen rubež nepremičnine, - da je tožnica postala zemljiškoknjižna lastnica dolžničinega solastninskega deleža 5. 11. 2012, - da je bila darilna pogodba, ki naj bi bila sklenjena med toženkino dolžnico in tožnico, predložena davčnemu organu 20. 4. 2011, overjena pa kasneje.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo o zavrnitvi zahtevka, izdano v prvem sojenju, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V odločbi je navedlo, da se sodba zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je za odločitev o zahtevku pomemben le trenutek zemljiškoknjižnega vpisa prenosa lastninske pravice, ni opredelila do navedb o obstoju darilne pogodbe z dne 8. 5. 1998 kot oviri za dopustnost izvršbe.

7. Sodišče je v novem sojenju zavzelo stališče, da s sklenitvijo darilne pogodbe na tožnico niso prešla stvarnopravna upravičenja v takem obsegu, da bi ji zagotavljala pravno varstvo v izvršilnem postopku oziroma z darilno pogodbo na obdarjenko ni bilo preneseno tudi razpolagalno upravičenje, ker je to preprečeval izostanek overitve podpisa, razlogi zanj pa so bili v sferi pogodbenih strank in tožnica ni mogla biti v dobri veri glede navedenega prenosa. Pritožba utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost navedenega stališča. 8. Kot je bilo navedeno že v prvi odločbi pritožbenega sodišča,(1) se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča utrdilo stališče, da so na osebo, ki je pred upnikovo pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi.(2) Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča in teorije temelji to stališče na razumevanju, da vknjižba lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, nima (več) absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem, se pravi izročitev zemljiškoknjižnega dovolila z notarsko overjenim podpisom prenositelja, že opravljen (nedobroverne osebe). Okoliščina, ali je upnik, ki je pridobil zastavno pravico v izvršilnem postopku, vedel za dolžnikovo razpolaganje z lastninsko pravico, ni pomembna.(3) Upoštevaje opisana stališča je za odločitev v zadevi pomembno (le), ali je bil z darilno pogodbo, na katero se je sklicevala tožnica, sklenjen tudi razpolagalni posel in je bilo s tem razpolagalno upravičenje preneseno z darovalke na tožnico kot obdarjenko. Za presojo, ali je bilo s sklenitvijo pogodbe razpolagalno upravičenje glede spornega solastninskega deleža na nepremičnini preneseno na tožnico, so glede na prehodno določbo 267. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(4) odločilna pravila, ki so urejala veljavnost razpolagalnega pravnega posla pred SPZ. Po tedanjih predpisih overitev podpisa ni bila predpostavka veljavnosti razpolagalnega pravnega posla (22. člen Zakona o zemljiški knjigi(5)), niti zakon ni predpisoval tako strogih vsebinskih zahtev glede razpolagalnega posla kot SPZ.(6)

9. Overitev podpisa torej ni bila predpostavka za veljavnost niti zavezovalnega niti razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni posel je predstavljala izjava volje imetnika pravice, iz katere je jasno izhajalo, da pravico prenaša na novega imetnika oziroma da pristane (dovoli), da se njegova pravica ukine (oziroma omeji). Taka izjava volje je v darilni pogodbi, sklenjeni med toženkino dolžnico in tožnico, vsebovana. V 6. členu pogodbe je bilo dogovorjeno, da obdarjenka prejme darilo v neodtujljivo last z dnem 8. 5. 1998 oziroma s podpisom obeh pogodbenih strank, v 7. členu pa je darovalka dovolila, da se takoj, ko bo mogoče, lastninska pravica vknjiži v zemljiški knjigi. Na podlagi take pogodbe je imela obdarjenka pravico zahtevati tako overitev podpisa kot izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, skladnega z zahtevami zemljiškoknjižnih predpisov.

10. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da je bila pogodba antidatirana. Zaključek sodbe temelji zgolj na dejstvu, da tožnica in toženkina dolžnica do 20. 4. 2011 nista storili ničesar, da bi prišlo do zemljiškoknjižnega vpisa prenosa lastninske pravice. Tožnica je takò utemeljeno toženkino trditev v postopku zanikala in navedla, da gre za prava neuke stranke, da sta z darilno pogodbo seznanili že družbo, ki je skrbela za vzpostavitev in zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine, in da vknjižba pred zaznambo sklepa o izvršbi sploh ni bila mogoča. Toženka na te navedbe ni odgovorila (izjavila je le, da jim nasprotuje) in svojih navedb o antidatiranosti pogodbe ni dopolnila niti potem, ko je bilo iz napotkov pritožbenega sodišča v prvi odločbi jasno, da je ta okoliščina bistvena za odločitev v zadevi. V novem sojenju je le vztrajala pri gledišču, da zaradi neoverjenosti podpisa v času zaznambe sklepa o izvršbi ni obstajal veljaven razpolagalni pravni posel. 11. Zaključek sodbe o tem, da je bila pogodba antidatirana, temelji le na ugotovitvi, da je bila pogodba predložena davčnemu organu šele v aprilu 2011, zemljiškoknjižno izvedena pa v novembru 2012. Ob nasprotnih tožničinih navedbah, da pogodba ni bila antidatirana in da v trenutku zaznambe izvršbe sploh ni bila zemljiškoknjižno izvedljiva, in glede na to, da je bilo dokazno breme glede antidatiranosti darilne pogodbe pri toženki, ugotovitve sodbe ne utemeljujejo zaključka, da (je toženka dokazala, da) je bila pogodba antidatirana.

12. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in da je zaključek o nepristnosti pogodbe napačen, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za nedopustnost izvršbe glede stanovanja, navedenega v izreku sodbe (358. člen ZPP), zavrnilo pa pritožbo v delu, v katerem zahteva razveljavitev dejanj sodišča v izvršilnem postopku (353. člen ZPP). Ugotovitev, da je bil med toženkino dolžnico in tožnico pred zaznambo sklepa o izvršbi sklenjen veljaven zavezovalni in razpolagalni pravni posel glede prenosa ½ solastninskega deleža na sporni nepremičnini (druga ½ je bila že ob zaznambi sklepa o izvršbi v lasti tožnice), utemeljuje zaključek, da je izvršba na sporno nepremičnino na podlagi 64. člen ZIZ nedopustna. Ker je odločitev o razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj v pristojnosti izvršilnega sodišča (peti odstavek 65. člena ZIZ), zahtevek v delu, v katerem tožnica navedeno zahteva v pravdi, ni utemeljen.

13. Ker po spremembi sodbe tožnica ni uspela le z zanemarljivim delom zahtevka, je treba odločitev o stroških postopka spremeniti tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene stroške, potrebne za postopek (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je upravičena do povrnitve nagrade za postopek (347,10 EUR po tar. št. 3100), nagrade za narok v prvem in drugem postopku (2 x 320,40 EUR po tar. št. 3102), nagrade za prvi pritožbeni postopek (427,20 EUR), materialnih stroškov v dveh postopkih in v pritožbenem postopku (3x 20 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 1.799,62 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo nagrade za postopek v prvem sojenju, ker se po Zakonu o odvetniški tarifi všteva v nagrado za postopek v ponovljenem sojenju (4. točka 3. opombe k 3. delu Tarife), in stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov, ker jih tožnica ni izkazala.

14. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (427,20 EUR po tar. št. 3210) in za materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), povečana za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 545,58 EUR.

15. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Sklep VSL II Cp 2095/2013 z dne 8. 1. 2014. (2) Prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se glasi: "Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno."

(3) Tako odločbe VS RS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012, II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012 in II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013. (4) Določba se glasi: 1) Pravni posli, ki so bili veljavno sklenjeni pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi tudi, če ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev po tem zakonu. 2) Če je bil pred uveljavitvijo tega zakona veljavno sklenjen pravni posel, ki predstavlja pravni naslov za vpis v zemljiško knjigo, se vpis na podlagi tega pravnega naslova izvede po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona.

(5) Določba se glasi: "Na zasebni listini, na podlagi katere se dovoli vknjižba, mora biti podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha, overjen." Prim. Plavšak, Frantar, Juhart, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV, Ljubljana, 1998, str. 130. (6) Tako tudi sklep VSK CDn 8000000087/2011 z dne 22. 11. 2011. Prim. še sodbo VS RS II Ips 877/2008 z dne 25. 10. 2012.