Jedro

Pritožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navajal, da so teroristi ubili njegovega brata in da so hoteli ubiti tudi tožnika, ker je bil vojak. Ker navedeno predstavlja okoliščine, ki so nedvomno obstajale že v času prvega postopka, bi pritožnik skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 moral izkazati, zakaj jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Pritožnik pa temu pogoju ni zadostil, saj ne v zahtevku ne v tožbi ni navedel nobenih razlogov, s katerimi bi opravičeval šele naknadno navajanje teh dejstev in okoliščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2115/2018/21 (1222-15) z dne 10. 12. 2021, s katerim je toženka zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Po oceni sodišča prve stopnje je toženka pravilno ugotovila, da tožnikov zahtevek ne izpolnjuje pogojev iz 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč v zahtevku uveljavljal iste razloge kot v svoji prvi prošnji za mednarodno zaščito, to je spor s sorodniki zaradi dediščine. Na novo je dodal le, da ima dokaz, da je bil žrtev terorizma in da ga bo dostavil naknadno, vendar tega pozneje ni storil, pri tem pa tudi ni pojasnil, zakaj teh trditev in dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti že v času prvega postopka.

3. Zoper tako sodbo tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženkin sklep odpravi in mu dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da mu izpodbijana sodba in zadevni sklep toženke nedopustno omejujeta dostop do azilnega postopka, saj njegova prošnja za mednarodno zaščito do sedaj sploh še ni bila vsebinsko obravnavana. Nadalje vztraja, da je ob podaji zahtevka navedel novo dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, tj. da so teroristi ubili njegovega brata in da so hoteli ubiti tudi tožnika, ker je bil vojak. Meni, da bi ga o smrti njegovega brata in o tem, kaj bratova smrt pomeni za pritožnika, toženka morala podrobneje zaslišati. Kot napačno napada tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v postopku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite dokazno breme izključno na pritožniku, pri čemer se sklicuje na sodbi I U 1528/2019-5 z dne 27. 9. 2019 in I U 1072/2019-11 z dne 3. 7. 2019. 4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev, smiselno pa tudi zavrženje pritožbe, ker naj bi pritožnik 24. 2. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od zapustitve vanj še naj ne bi vrnil. 5. Pooblaščenka pritožnika v vlogi z dne 2. 4. 2022 navaja, da toženka o domnevni zapustitvi azilnega doma ni predložila nobenega dokaza in da ji je pritožnik še 8. 3. 2022 naročil sestavo pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka ni predložila nobenega dokaza, da naj bi pritožnik konec februarja samovoljno, za več kot tri dni, zapustil azilni dom. Ker je pooblaščenka pritožnika obenem navedla, da ji je pritožnik še v začetku marca naročil sestavo pritožbe, toženka po presoji Vrhovnega sodišča ni uspela izpodbiti pritožnikovega pravnega interesa za pritožbo. Vrhovno sodišče je zato v nadaljevanju pritožbo obravnavalo po vsebini.

8. ZMZ-1 določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva,1 ki želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so ti lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena). Če pristojni organ ugotovi, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena).

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navajal, da so teroristi ubili njegovega brata in da so hoteli ubiti tudi tožnika, ker je bil vojak. Ker navedeno predstavlja okoliščine, ki so nedvomno obstajale že v času prvega postopka, bi pritožnik skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 moral izkazati, zakaj jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (in kar s pritožbo ni izpodbijano), pa pritožnik temu pogoju ni zadostil. Pritožnik namreč ne v zahtevku ne v tožbi ni navedel nobenih razlogov, s katerimi bi opravičeval šele naknadno navajanje teh dejstev in okoliščin. Izpodbijana sodba tako ne temelji na presoji verjetnosti izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, temveč na ugotovitvi, da pritožnik ni izkazal, da dejstev, s katerimi utemeljuje obravnavani zahtevek, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka. Ker torej ta pogoj iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 ni izpolnjen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1

10. Ne gre torej za vprašanje (razporeditve) dokaznega bremena, kot to zmotno meni pritožnik, temveč za neupoštevnost navedb, s katerimi je pritožnik utemeljeval verjetnost pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se zato do teh navedb in v zvezi z dokaznim bremenom citirane sodne prakse ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

11. Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče še pripominja, da se je v prvem postopku pritožnikova prošnja štela za umaknjeno, ker je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom, v ponovnem postopku pa prošnja ni bila dovoljena, ker pritožnik ni izkazal pogojev iz 64. člena ZMZ-1. Neutemeljen je zato očitek, da mu je bil neupravičeno omejen dostop do azilnega postopka, saj do vsebinske obravnave prošnje ni prišlo izključno zaradi njegovega ravnanja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Če je podan kateri od dejanskih stanov iz prve do pete alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.