Jedro

Bistveni pogoj za priznanje statusa udeleženca v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami po 47/2 členu ZDSS-1 je, da oseba, navedena v 47/2 ZDSS-1 izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Skupinski interes se izkazuje z določeno pravico ali obveznostjo, ki je skupna širšemu krogu subjektov, za katere velja kolektivna pogodba in ki po svoji naravi ne predstavlja individualne pravice (oziroma obveznosti). Večje število vloženih tožb delavcev za uveljavitev individualne pravice (plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela) napram enemu delodajalcu še ne pomeni, da je ta delodajalec s tem izkazal skupinski interes za ugotavljanje ničnosti določbe tarifne priloge SKPgd ali Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (ki sta veljali za celotno območje države).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (prvi odstavek prve točke izreka, prvi odstavek druge točke izreka, tretja točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "Predlog predlagatelja, ki se glasi:

1. Določba prvega odstavka 4. točke tarifne priloge Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97) je nična.

2. Določba prvega odstavka 4. točke tarifne priloge Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98) je nična.

se zavrne.

3. Predlagatelj sam krije svoje stroške tega kolektivnega delovnega spora."

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku prve točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je določba prvega odstavka 4. točke tarifne priloge Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97) nična, medtem ko je v drugem odstavku prve točke izreka izpodbijane sodbe zahtevek zoper 7., 8., 9. in 10. nasprotnega udeleženca zavrnilo. V prvem odstavku 2. točke izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je določba prvega odstavka 4. točke tarifne priloge Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 10/98) nična, v drugem odstavku 2. točke izreka pa je zahtevek zoper 1., 2., 3., 4., 5. in 6. udeleženca zavrnilo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je nasprotnim udeležencem naložilo, da so dolžni predlagatelju nerazdelno povrniti stroške postopka 4.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, v 8 dneh pod izvršbo, 6. in 10. nasprotni udeleženec pa sama nosita svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških sta vložila pritožbi 5. in 9. nasprotni udeleženec ter 6. in 10. nasprotni udeleženec.

5. in 9. nasprotni udeleženec vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata pritožbenemu sodišču, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek predlagatelja v celoti zavrne kot neutemeljen in ugotovi, da določbi prvega odstavka 4. točke tarifne priloge SKPGD in prvega odstavka 4. točke tarifne priloge KPDT nista nični ter odloči, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka. Podrejeno predlagata pritožbenemu sodišču, da predlog zavrže kot nedovoljen oziroma prepozen. V pritožbi navajata, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo med podpisnicami SKPGD in KPDT do nesporazuma glede višine povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, zato ker naj bi podpisnice na strani delodajalca razumele, da je potrebno poravnati 60 % stroškov javnega prevoza, podpisnice na strani delojemalcev pa, da je potrebno povrniti stroške javnega prevoza v višini zgornje meje Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba, Ur. l. RS, št. 72/93, 7/95). Na vsebinsko zahtevnih in dolgotrajnih pogajanjih so sodelovali pravni, ekonomski in drugi strokovnjaki, zato o nesporazumu ne more biti govora.

Ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo verjeti pričam M., P. in K., ne pa pričama R. in M.. Izražena volja podpisnic obeh kolektivnih pogodb je jasno razvidna iz izpodbijanih določb tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb. Obe kolektivni pogodbi sta bili podpisani in objavljeni v uradnem listu. O bistvenem pravnem vprašanju, ki je pomembno tudi za odločitev v predmetnem sporu, je že razsodilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22.11.2005. Iz te sodbe izhaja, da morajo delodajalci obračunavati in izplačevati stroške prevoza na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza in kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. Nepomembno je, da je šlo v tem primeru za spor v zvezi z uporabo določbe 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma (KPGiT), saj je ta enaka spornima določbama tarifnih prilog SKPGD in KPDT. Nebistveno je tudi dejstvo, da se je v tem sporu pojavilo tudi vprašanje pravilnosti razlage Komisije za razlago KPGiT, saj Komisija za razlago določbam kolektivne pogodbe ne more dati drugačnega pomena. Ob tem sta tudi komisija za razlago SKPGD in KPDT zavzeli stališče (Ur. l. RS, št. 113/2002, 35/2003, opr. št. 40/2003), da se tarifni prilogi še naprej v celoti uporabljata. Pomembno je tudi, da sporni določbi tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb vse od njune sklenitve dalje nista bili nikoli dopolnjeni oziroma spremenjeni. Tudi iz tega izhaja, da je bila volja podpisnic obeh kolektivnih pogodb takšna, kot izhaja iz izpodbijanih določb tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb. Če je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bila posledica "nesporazuma" ne le ničnost, temveč neobstoječnost, zakaj ni tega ugotovilo v določbi o povrnitvi stroškov prevoza v splošnem delu obeh kolektivnih pogodb, temveč je zavzelo nerazumljivo stališče, da je potrebno tarifno prilogo razlagati v korist splošnega dela. Tarifna priloga se namreč lahko spreminja oziroma dopolnjuje samostojno, brez poseganja v splošni del kolektivne pogodbe, kar je v praksi izrazito pogost pojav. Postavlja se tudi vprašanje obligacijskih pravil glede izpodbojnosti pogodb in rokov, v katerih imajo stranke pravico zahtevati njihovo razveljavitev. V primeru napak volje gre za izpodbojnost in ne za ničnost oziroma neobstoječnost. 6. in 10. nasprotni udeleženec vlagata pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek predlagatelja zavrne kot neutemeljen, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika se v celoti strinjata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je predlagateljevo uveljavljanje ničnosti spornih določb tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb s sklicevanjem na Ustavno določbo opr. št. U-I-296/95 z dne 22.12.1997 neutemeljeno, saj ta ustavna odločba Uredbe ne odpravlja v pogledu pravic in višine povračil stroškov prevoza na delo in z dela, temveč se nanaša na spornost Uredbe z davčnega vidika in na pristojnost organa, ki je Uredbo sprejel. Pri sklepanju tarifnega dela kolektivne pogodbe je odločilna volja pogodbenih strank. Po stališču pritožnikov razlogi za ničnost niso izkazani, dejansko stanje pa ni popolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje kljub predlogu obeh strani ni opravilo soočenja zaslišanih prič, čeprav je svojo odločitev oprlo prav na izpovedbo določenih prič. Podpisnice obeh kolektivnih pogodb kljub večim spremembam in dopolnitvam teh kolektivnih pogodb v sporni del tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb niso posegale, kar kaže na to, da nesporazuma med njimi ni bilo. Izpodbijani določbi tarifnih prilog sta se nesporno uporabljali 8 let. Očitno je, da predlagatelj ne uveljavlja ničnosti same po sebi, temveč po tem, ko je soočen izpolniti svoje obveznosti tako, kot je dogovorjena in zapisana v tarifnih prilogah ter kot jo je opredelilo pritožbeno sodišče v svoji sodbi opr. št. Pdp 919/2005 z dne 17.3.2006 in Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22.11.2005. Določbi prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb sta jasni in s tem volja pogodbenih strank izražena nedvoumno, zato je potrebno ti določbi uporabljati tako, kot sta zapisani (82. člen OZ, prej 99. člen ZOR). Tudi v primeru morebitnega nesoglasja o tem, v kakšnem razmerju nastopa tarifna priloga do normativnega dela kolektivne pogodbe, pa bi šlo kvečjemu za zmoto in ne za nesporazum po 16. členu OZ. Predlagatelj za uveljavljanje ničnosti ne more imeti pravnega interesa, saj sta bili obe kolektivni pogodbi odpovedani, pri čemer se SKPGD od 30.6.2006 dalje ne uporablja več.

Predlagatelj in 2. ter 8. nasprotni udeleženec sta podala odgovora na pritožbi, v katerih predlagata zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj podal predlog za ugotovitev ničnosti prvega odstavka 4. točke tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in prvega odstavka 4. točke tarifne priloge Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.). Obe izpodbijani določbi vsebujeta enako besedilo in sicer, da se povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba,Ur. l. RS, št. 72/93, 7/95). V normativnem delu obeh kolektivnih pogodb (52. člen SKPGD, 53. člen KPDT) je bilo določeno, da se višina povračil stroškov za prevoz na delo in z dela določa s (podjetniško) kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza.

6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) med drugim določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami (člen 6/a ZDSS-1) oziroma za odločanje o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami (6/c člen ZDSS-1). Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno predmetni kolektivni delovni spor uvrstiti med kolektivne delovne spore o veljavnosti kolektivne pogodbe in o njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami (člen 6/a ZDSS-1). Z ozirom na določbo 45. člena ZDSS-1 je udeleženec v postopku oseba, organ ali združenje, ki je vložil predlog (predlagatelj postopka) ter oseba, organ ali združenje, proti kateremu je vložen predlog (nasprotni udeleženec). Po drugem in tretjem odstavku 45. člena ZDSS-1 so udeleženci tudi osebe, organi ali združenja, ki so nosilci pravic in obveznosti v razmerju, v katerem se odloča, pod pogoji, ki jih določa ta zakon, oziroma ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka.

47. člen ZDSS-1 opredeljuje, kdo so lahko udeleženci v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami. Tako prvi odstavek 47. člena ZDSS-1 določa, da lahko združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe, vložijo predlog za začetek postopka v zvezi s kolektivnimi pogodbami ali se udeležujejo postopka, ki ga je začel kdo drug. Na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDSS-1 lahko predlog vložijo tudi združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci ter skupine delavcev, ki niso zajete v prejšnjem odstavku, pa zanje velja kolektivna pogodba, če izkažejo, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Ta združenja in osebe se lahko pod enakimi pogoji tudi udeležujejo postopka, ki ga je začel kdo drug. Po tretjem odstavku 47. člena ZDSS-1 presodi sodišče upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa iz drugega odstavka 47. člena ZDSS-1 glede na vse okoliščine primera, zlasti pa pri tem upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba.

Ker predlagatelj tega kolektivnega delovnega spora ni bil stranka nobene od kolektivnih pogodb, v zvezi s katerima uveljavlja ničnost določb prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog, ni mogel biti udeleženec v tem kolektivnem delovnem sporu na podlagi določbe prvega odstavka 47. člena ZDSS-1. Glede na to je pritožbeno sodišče ugotavljalo, če je predlagatelj lahko predlog v tem kolektivnem sporu vložil na podlagi določbe drugega odstavka 47. člena ZDSS-1. Bistveni pogoj za priznanje statusa udeleženca v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1 je, da oseba, navedena v 47/2 členu ZDSS-1, izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes, pri čemer se ta upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa presoja glede na vse okoliščine primera, zlasti pa z upoštevanjem ravni, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba (47/3 ZDSS-1). Pojem skupinskega interesa v delovnopravni zakonodaji ni opredeljen. Po stališču pravne teorije pa skupinski interes ni interes, ki bi se nanašal na posamezne udeležence (torej na individualni interes), temveč gre za skupni kolektivni interes, ki je pomemben za kolektivna delovna razmerja (tako prof. dr. Janez Novak, Delovni spori, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 340). Skupinski interes se izkazuje z določeno pravico ali obveznostjo (oziroma pravnim razmerjem), ki je skupna širšemu krogu subjektov, za katere velja kolektivna pogodba in ki po svoji naravi ne predstavlja individualne pravice ali obveznosti. Predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu je izkazoval upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa z vloženimi 250 tožbami njegovih delavcev za plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela do višine stroškov javnega prevoza, ki jih je sicer predlagatelj plačeval delavcem v višini 60 % stroškov javnega prevoza. Po stališču pritožbenega sodišča večje število vloženih tožb delavcev proti predlagatelju, s katerimi uveljavljajo napram njemu individualno pravico (pravico do izplačila razlike stroškov prevoza na delo in z dela) ne zadostuje za zaključek, da je predlagatelj izkazal, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Pri tej ugotovitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi okoliščino, da je predlagatelj le en delodajalec in da sta kolektivni pogodbi, katerih tarifni prilogi sta v določenem delu potrditvi predlagatelja sporni, veljali na ravni celotne države (47/3 ZDSS-1). Ker ob upoštevanju navedenega predlagatelj ni izkazal skupinskega interesa, je pritožbeno sodišče pritožbama nasprotnih udeležencev ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek predlagatelja zavrnilo kot neutemeljenega (4. točka 358 člena ZPP).

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sicer soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I- 296/95 z dne 22.12.1997 (Ur. l. RS, št. 82/97), v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da Uredba ni v skladu z ustavo, sporni določbi prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb nista nični, kot je to v postopku zmotno zatrjeval predlagatelj. Določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela je odvisna od soglasja volj podpisnic kolektivne pogodbe. Kljub temu, da se podpisnice kolektivnih pogodb niso dogovorile o nominalnem odstotku višine povračila teh stroškov v tarifni prilogi, temveč so se pri tem sklicevale na drug akt (Uredbo), ki je določil višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela, je potrebno ugotoviti, da so se s tem dejansko v tarifni prilogi podpisnice kolektivne pogodbe dogovorile tudi o višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Dejstvo, da je bila v postopku pred Ustavnim sodiščem RS ugotovljena protiustavnost Uredbe, na dogovor podpisnic kolektivne pogodbe o višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela, tudi po stališču pritožbenega sodišča nima bistvenega vpliva. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpodbijani določbi tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb nista nični zaradi tega, ker naj bi bil predmet obveznosti nedoločljiv. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazloženim stališčem sodišča prve stopnje, ki izhaja iz izpodbijane sodbe. Predmet obveznosti je tudi po mnenju pritožbenega sodišča določen, saj se višina stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi lahko ugotovi, pri čemer je iz 2. točke drugega člena Uredbe razvidno, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa kilometrina do višine 15 % cene motornega bencina - 98 oktanov. Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožbena trditev pritožnikov, da veljavnosti izpodbijanih delov kolektivnih pogodb ni mogoče preizkušati, zato ker sta bili kolektivni pogodbi odpovedani oziroma zato, ker je v času vložitve predloga ena od kolektivnih pogodb že prenehala veljati. Z odpovedjo kolektivne pogodbe oziroma s prenehanjem njene veljavnosti ne prenehajo pravice in obveznosti subjektov, ki so nastale v času veljavnosti te kolektivne pogodbe in ki jih je ta pogodba urejala. Te pravice so iztožljive tudi v času po prenehanju kolektivne pogodbe, seveda če so podani vsi pogoji za to (legitimacija strank, roki,...). Ker noben predpis ne določa, da po odpovedi kolektivne pogodbe oziroma po prenehanju njene veljavnosti ni mogoče preizkušati veljavnosti te kolektivne pogodbe v času pred odpovedjo oziroma prenehanjem, njene skladnosti z zakonom,... (6.a in 6.c člen ZDSS-1), tudi morebitna odpoved kolektivne pogodbe oziroma njeno prenehanje ni ovira za začetek kolektivnega delovnega spora po določbah ZDSS-1. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je prišlo med podpisnicami kolektivnih pogodb v zvezi s prvim odstavkom 4. točke tarifnih prilog do nesporazuma. Nesporazum (Obligacijski zakonik, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., člen 16) pomeni neujemanje izjav volje pogodbenih strank, ki se nanaša na naravo pogodbe, na podlago oziroma predmet obveznosti, kljub navideznemu soglasju teh izjav volje. V takem primeru se šteje, da pogodba ni bila sklenjena (podobno določbo je vseboval tudi 63. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj., ki se je do uveljavitve OZ uporabljal kot predpis RS). Ko so se podpisnice kolektivnih pogodb v normativnem delu dogovorile o minimalni višini povračila stroškov za prevoz na delo in z dela (člen 52/2 SKPGD, člen 53/2 KPDT) s tem, da so v tarifnih prilogah (ki v skladu s 44. členom SKPGD oziroma 45. členom KPDT določata zneske izhodiščnih plač, eskalacijsko lestvico, zneske povračil materialnih stroškov in znesek regresa za letni dopust) te zneske tudi konkretizirale, bodisi v nominalni višini, bodisi s sklicevanjem na druge pravne podlage (na primer podatki o rasti cen življenjskih potreb, Uredba) o nesoglasju v predmetni obveznosti po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo v individualnih delovnih sporih, kjer so delavci vtoževali razlike v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, v sodni praksi (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 919/2005 z dne 17.3.2006) že zavzeto stališče, da z ozirom na določbo prvega odstavka 4. točke tarifne priloge KPDT pripadajo delavcem stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (torej skladno z določbo 2. točke 2. člena Uredbe). Tudi v kolektivnem delovnem sporu, ki se je vodil pri Delovnem sodišču v Mariboru pod opr. št. Kd 1/2004, zaradi neizpolnjevanja določb Kolektivne pogodbe delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97 in nadalj.) v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela, je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22.11.2005 v zvezi s sklepom in odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 7/2004 z dne 24.3.2005, zavzelo stališče, da je bila v 4. točki tarifne priloge Kolektivne pogodbe delavcev gostinstva in turizma Slovenije (katere določba je bila enaka določbama tarifnih prilog kolektivnih pogodb, ki jih predlagatelj izpodbija v tem kolektivnem delovnem sporu) izrecno določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so bila izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek.

Ob upoštevanju vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama pritožnikov ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo predlog predlagatelja (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških tega kolektivnega delovnega spora temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem kolektivnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem in o pritožbenih stroških. Ker predlagatelj s predlogom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker odgovor na pritožbo predlagatelja ni pripomogel k rešitvi tega kolektivnega delovnega spora, predlagatelj sam krije tudi svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških pritožnikov in 2. ter 8. nasprotnega udeleženca ni odločalo, ker jih ti niso priglasili. Pritožbeno sodišče tudi ni odločalo o stroških tega kolektivnega delovnega spora 6. in 10. nasprotnega udeleženca pred sodiščem prve stopnje, ker kljub zavezi na naroku za glavno obravnavo, ki se je vršila dne 23.4.2004, stroškovnika v spis nista vložila.