Jedro

Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki nima učinka napram poroku, je povsem drug institut, ki nima nobene zveze s pretrganjem in začetkom teka zastaralnega roka pri pretrganju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 386.253,30 DEM po prodajnem podjetniškem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. Ljubljana za nemško marko, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 628.490,75 SIT od 23.10.1996 dalje do plačila od zneska 628.559,40 SIT od 23.11.1996 dalje do plačila, od zneska 165.844,42 SIT od 13.12.1996 dalje do plačila in od zneska 33.905.136,00 SIT od 13.12.1996 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine, parcelo , travnik v izmeri 2918 m2, parcelo, stanovanjska stavba v izmeri 103 m2, dvorišče v izmeri 1540 m2, vse vpisano v vložku št. 338 k.o. Š. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.567.343,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da je toženec osebni dolžnik tožeče stranke, saj je leasing pogodbo podpisal kot prvi porok, hkrati pa je za dolg zastavil svoje nepremičnine. Tožeča stranka je zoper toženca v tem smislu vložila tožbo in glede na takšen specifičen primer oblikovala tožbeni zahtevek tako zoper dolžnika iz obligacijskega razmerja kot tudi dolžnika iz zastavne pogodbe. Zahtevek je zato oblikovan pravilno. Zavrnilo je ugovor zastaranja, ker je štelo, da je bilo zastaranje pretrgano, ko je tožeča stranka priglasila terjatev v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika. V primeru pretrganja zastaranja pa začne zastaranje znova teči šele od dneva, ko je stečajni postopek končan. Terjatev zoper toženca v skladu s temi določbami ni zastarala. Glede same višine terjatve pa se je oprlo na specifikacijo dolga oziroma izpiska stanja dolga z dne 7.9.2001, iz katerega izhaja, da je dolg glavnega dolžnika na dan 13.12.1996 znašal skupno 386.253,30 DEM. Toženec ni predložil nobenega dokazila, da bi bilo karkoli plačano. Zato je štelo, da je tožbeni zahtevek tudi po višini v celoti utemeljen. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da se za izračun tolarske protivrednosti uporablja prodajni podjetniški tečaj Nove Ljubljanske banke d.d. in pri preračunu je sodišče upoštevalo ta tečaj, čemur tožena stranka tekom postopka niti ni oporekala.

Proti tej sodbi je vložil toženec pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da tožeča stranka ni oblikovala tožbenega zahtevka pravilno, saj se zahtevek zoper zastavitelja ne more glasiti na plačilo dolga, temveč je po hipotekarni tožbi dolžan zastavitelj samo dopustiti izvršbo z zaznambo izvršilnega postopka, cenitvijo ter prodajo zastavljene nepremičnine. Zahtevek zoper poroka pa se res glasi na plačilo zneska, ki ga ni plačal glavni dolžnik, vendar v tem primeru ne gre za hipotekarno tožbo. Ker ni bila vložena hipotekarna tožba z ustreznim zahtevkom, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Tudi ugovor zastaranja je utemeljeno uveljavljal. Sodišče je spregledalo določbo 4. odst. 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika nima učinka nasproti poroku. Določba 4. odst. 392. čl. ZOR, na katero je sodišče očitno oprlo svojo odločitev, ne more imeti vpliva na ta postopek. Namen določbe 392. čl. ZOR je, da zastaranje tekom stečajnega postopka ne teče iz razloga, ker v času trajanja stečajnega postopka kakršnekoli tožbe zoper stečajnega dolžnika niso možne. Nikakor pa takšno določbo ni možno uporabiti za terjatev zoper poroka, zoper katerega je imela tožeča stranka ves čas - vse od zapadlosti terjatve - možnost vložiti tožbo. Zahtevek je po mnenju toženca tudi vsebinsko neutemeljen. Glede klavzule pogodbe o izključitvi odgovornosti leasingodajalca za morebitno nedobavo predmeta leasinga, bi moralo ugotoviti, da je nična. Takšna klavzula pomeni, da je ena stranka s pogodbo izključila svojo odgovornost za svojo neizpolnitev pogodbe, kar je pravno nevzdržno. Takšne in podobne klavzule so v nasprotju tako z moralo kot s prisilnimi predpisi ZOR in posledično so nične. Tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, zato jo tudi glavni dolžnik in posledično toženec kot porok ni bil dolžan izpolniti. Toženec iz teh razlogov predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter pritožbene stroške prav tako z zamudnimi obrestmi, podrejeno da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženca. Toženec je nastopal v vseh vlogah na pasivni strani. Nekorektno je njegovo sklicevanje na nemoralo z argumentom, da ni bila dobavljena oprema, saj bi to opremo moral dobaviti prav on in je o tem bilo veliko govora že v zadevi, ki je tekla pod opr.št. P 201/97 pred istim sodiščem. Toženec ni nikoli izpodbijal pogodbe med pravdnima strankama oziroma pogodbe med tožečo stranko in tožencem s povezanimi družbami. Svoj dolg je ves čas priznaval, kar je razvidno tudi iz dopisov. Bistvo tega spora je, da je terjatev tožeče stranke zavarovana z ustanovitvijo zastavne pravice. Toženec pa je tudi solidarni porok z glavnim dolžnikom. Torej hkrati nastopa v dveh vlogah. Razlogi s katerimi utemeljuje neveljavnost pogodbe niso utemeljeni. Toženec nikoli ni sprožil kakšnega postopka glede veljavnosti pogodbe, zato se ne more sedaj sklicevati na navedbe o ničnosti in nemoralnosti. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Držijo pritožbene navedbe, da se tožbeni zahtevek, če gre samo za hipotekarno tožbo glasi na dopustitev izvršbe zaradi poplačila terjatve, ne pa tudi na plačilo terjatve. Vendar v konkretni zadevi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja in to tudi za toženca ni bilo sporno, da ni nastopal pri podpisovanju leasing pogodbe samo kot zastavitelj, ampak tudi kot porok in plačnik obveznosti leasingojemalca. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku, v katerem je tožeča stranka terjala ne le, da se dopusti poplačilo njene terjatve iz zastavljene nepremičnine, ampak da se tožencu naloži tudi plačilo terjatve, saj je to dolžan plačati v svojstvu poroka in plačnika (9. čl. leasing pogodbe št. FLO 53/96). Ni bila torej vložena proti tožencu samo hipotekarna tožba, ampak tudi tožba na plačilo dolga zaradi poroštva.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi ugovor zastaranja pravilno zavrnilo. Zahtevek zoper poroka ureja ZOR v 1019. čl., ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Ker je zoper glavnega dolžnika bil uveden stečajni postopek, se je zastaranje prekinilo po 3. odst. 1019. čl. ZOR v zvezi s 1. odst. 115. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). 4. odst. 392. čl. ZOR jasno določa, kdaj začne zastaralni rok pri pretrganju spet teči. To je takrat, ko je stečajni postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki nima učinka napram poroku (4. odst. 1019. čl. ZOR), pa je povsem drug institut, ki nima nobene zveze s pretrganjem in začetkom teka zastaralnega roka pri pretrganju. Zadržanje zastaranja je določeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. V konkretnem primeru določbe o zadržanju ne prihajajo v poštev in jih sodišče tudi ni uporabilo. Zato se pritožba zmotno sklicuje na 4. odst. 1019. čl. ZOR.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nična pogodbena klavzula, ki izključuje odgovornost leasingodajalca za morebitno nedobavo predmeta leasinga. V konkretni zadevi je bila sklenjena pogodba o finančnem leasingu. Za takšno vrsto leasinga pa je sodna praksa že zavzela stališče, da pogodba o finančnem in direktnem leasingu ni podvrsta zakupne pogodbe in da veljavnost te vrste pogodbe ni odvisna od dejstva, da tožeča stranka toženi stranki (oziroma v konkretni zadevi glavnemu dolžniku) ni dobavila opreme. Tudi v konkretni zadevi je bil leasingojemalec tisti, ki je izbral dobavitelja, zato je na njem bilo, da poskrbi za uveljavljanje izpolnitvenih zahtevkov proti dobavitelju. Dobavitelj opreme je v tem primeru sploh bil toženec in kot utemeljeno v odgovoru na pritožbo zatrjuje tožeča stranka, je sklicevanje o nemoralnosti takšne pogodbene klavzule s strani toženca v konkretni zadevi nekorektno in ne more s temi argumenti uspeti.

Pritožbeno sodišče je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa paziti po uradni dolžnosti na določene bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, med njimi 14. točko in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja dovolj jasno kolikšna je glavnica, ki jo je dolžan po tem izreku plačati toženec oz. za kolikšen znesek se bo tožeča stranka na podlagi te sodbe lahko poplačala iz zastavljenih nepremičnin.Toženi stranki je namreč po tem izreku naloženo plačilo tolarske protivrednosti 386.253,30 DEM, pri tem ni navedeno na kateri dan se ta tolarska protivrednost izračuna. Iz obrazložitve bi se dalo sicer sklepati, pa še to ne povsem zanesljivo, da je to na dan 13.12.1996. V nadaljevanju izreka so navedene tolarske protivrednosti posameznih zapadlih zneskov, od katerih je naloženo plačilo zakonitih zamudnih obresti, zato tudi ni nobene podlage, da se glavnica še vedno glasi na tujo valuto. Če jo je tožeča stranka že preračunala v tolarje, bi morala tudi izrek oblikovati tako, da bi povsem jasno zahtevala tolarski znesek glavnice. Takšen izrek je zato nerazumljiv, v ev. izvršbi bi bil neizvršljiv glede glavnice. Pravnomočen pa postane samo izrek in ne tudi obrazložitev, zato je pritožbeno sodišče samo iz tega razloga moralo izpodbijano sodbo razveljaviti po 1. odst. 354. člena ZPP in vrniti zadevo v novo odločanje. V ponovnem postopku bo morala tožeča stranka pravilno oblikovati izrek glede glavnice, v primeru če bo vztrajala pri istem pa bo sodišče moralo priznati samo glavnico z obrestmi, ki tožeči stranki dejansko pripada, višji tožbeni zahtevek pa zavrniti.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.