Jedro

V reviziji, ki je vložena po prvem odstavku 73. člena ZDSS, mora revident, glede na vsebino tretjega odstavka navedenega člena, navesti revizijske razloge iz 385. člena ZPP in jih tudi utemeljiti. Ker tožnik vsebine revizije ni oblikoval tako, kot zahteva ZDSS, revizija ni utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov organov tožene stranke, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje na osnovi 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, ZDR), ker je bil od 25. maja 1992 dalje neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ni vrnil na delo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo. Sprejelo je dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da tožnik v času od 25. maja 1992 dalje ni imel odobrenega letnega dopusta, in da se po izostanku z dela pet delovnih dni ni imel namena vrniti na delo.

V reviziji, ki jo je tožnik vložil zoper navedeni odločbi nižjih sodišč in tudi zoper odločbi o obnovi postopka, je navajal, da njegov prihod na delo v civilni obleki ne more biti dokaz za to, da ni prišel delat. Napačna je razlaga v odločbi sodišča druge stopnje, da je dne 4.6.1992 prišel na delo le zato, da bi se razdolžil. Napačno je bila tudi razlagana vsebina njegovega predloga (tožbe), ki ga je vložil pred sodiščem prve stopnje. Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijani odločbi razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu (Javnemu) tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91, ZPP).

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da po ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pa nista podana.

Tožnik je vložil eno revizijo, v kateri je izpodbijal dve pravnomočni odločbi. V prvi, ki je predmet te revizije, je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja, v drugi je bilo odločeno o obnovi postopka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Ker je z eno revizijo dopustno izpodbijati le eno pravnomočno sodno odločbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP), je sodišče ločeno obravnavalo revizijo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja (VIII Ips 56/94) in revizijo v zvezi z obnovo postopka (VIII Ips 191/95). Revizija ni utemeljena.

Čeprav tožnik tega izrecno ne navaja, je njegovo revizijo presojati po določbi prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS), ker je drugostopno odločbo, ki jo izpodbija, prejel 11. avgusta 1993, torej je postala pravnomočna navedenega dne (drugi odstavek 334. člena ZPP), to je do uveljavitve ZDSS, ki je začel veljati 13. maja 1994. Po tretjem odstavku navedenega člena ZDSS revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ta določba pomeni, da mora revident uveljavljati revizijske razloge, ki so dopustni po 385. členu ZPP in jih tudi utemeljiti. Tožnik v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), pa tudi ne zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka navedenega člena), teh razlogov pa tudi ne utemeljuje. Že samo zato revizija ne more biti utemeljena.

V tretjem odstavku 385. člena je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V reviziji tožnik dejansko izpodbija le dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je sodišče druge stopnje sprejelo glede okoliščin, ki so bistvene za prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi ZDR. Tožnik tudi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo njegovo izpovedbo o prihodu na delo dne 4.6.1992. V vseh teh primerih gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na navedeno določbo ZPP ne more biti revizijski razlog. Revizija je izredno pravno sredstvo, katere edini razlog ne more biti na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.