Jedro

V primeru lastninjenja kmetijskih zemljišč po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) je večinsko stališče sodne prakse in tudi enotno stališče Višjega sodišča v Kopru, da mora temeljiti vpis lastninske pravice, pridobljene v postopku lastninjenja, na ustrezni listini.

V konkretni zadevi gre za specifičen primer, saj je veriga prenosov izkazana že z denacionalizacijsko odločbo, zato bi zemljiškoknjižno sodišče moralo na podlagi sklepa o dedovanju dovoliti predlagani vpis lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vpis dovoli.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu zavrnilo ugovor predlagatelja R.V. in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice Dn 1 z dne 4.7.2013, s katerim je odločila, da se predlagana vknjižba lastninske pravice na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. „D“ N 1 z dne 14.4.2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 5263/2005, pri parc. št. 1208/2, 1423/39 in 1423/93 vse k.o. Z., v korist R.V., ne dovoli, saj vpis po stanju zemljiške knjige ni dovoljen, ker 14. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS ni ustrezna podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist RS, pač pa je za ta prenos potrebna veriga listin.

Proti temu sklepu je vložil predlagatelj pritožbo v kateri navaja, da je dedič po pok. R.Vr. Nepremičnine, ki so predmet tega postopka, še niso bile predmet dedovanja, zato je izkazan njegov interes za vložitev zemljiškoknjižnega predloga. Skladno s 1. odst. 128. člena ZZK-1 je izkazana njegova aktivna legitimacija, ker je upravičeni predlagatelj. Podlaga za predlagani zemljiškoknjižni vpis je sklep sodišča, iz katerega izhaja, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu vrnjeno premoženje (nepremičnine, navedene v predlogu). Zavezanka za vrnitev nacionaliziranega premoženja je bila Republika Slovenija in ne A., ki je vknjižena v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe. Vknjižba pravice uporabe ni imela konstitutivnega pomena. RS je že na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah. Sklep sodišča o denacionalizaciji zato učinkuje tudi proti v zemljiški knjigi vpisani A. Zemljiškoknjižno sodišče je prezrlo vse sodne odločbe, ki jih je citiral predlagatelj. Navodilo, na katerega med drugim opira odločitev sodnica, nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje. Če bi obveljalo stališče izpodbijanega sklepa, bi lastninska pravica prešla na RS le v tistih primerih, ko bi bile izdane listine, sicer pa ne. To pa ni namen zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in dovoli vpis.

Pritožba je utemeljena.

Ker iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. „D“ N 1 izhaja, da so nepremičnine v postopku denacionalizacije vrnjene pok. R.Vr., roj. 20.4.1912, umrlem 25.9.1999 in je predlagatelj R.V., roj. 20.3.1950 postavljen za posebnega skrbnika denacionalizacijskemu upravičencu, gre za upravičenega predlagatelja v smislu 1. točke 128. člena ZZK-1. V svojo korist vpisa na podlagi tega sklepa ni mogel predlagati, saj je to premoženje šele predmet dedovanja. V korist predlagatelja se bo zato lahko vpisala lastninska pravica na tem premoženju na podlagi sklepa o dedovanju.

Stališča, ali je lahko res že zakon podlaga za vložitev predloga za vpis lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, v sodni praksi niso bila enotna. Prevladuje pa stališče, ki ga je utemeljilo v izpodbijani odločbi sodišče prve stopnje. V primeru lastninjenja kmetijskih zemljišč po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) je večinsko stališče in tudi enotno stališče Višjega sodišča v Kopru, da mora temeljiti vpis lastninske pravice, pridobljene v postopku lastninjenja, na ustrezni listini.

V konkretni zadevi gre za specifičen primer. Vpis lastninske pravice se na denacionalizacijskega upravičenca predlaga na podlagi sodne odločbe, v kateri je kot nasprotni udeleženec oz zavezanec za vračilo nepremičnega premoženja nastopal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Iz denacionalizacijske odločbe je razvidno, da so nepremičnine prešle na A.L. na podlagi kupne pogodbe, sklenjene dne 19.12.1962 z R.Vr. namesto arondacije. Kasneje je bila izdana tudi arondacijska odločba Občinske skupščine z dne 15.11.1963, po kateri so nepremičnine postale družbena lastnina v upravi Občine in v uporabi podjetja A., vendar je bila ta odločba izdana le zaradi izvršitve pogodbe in zemljiškoknjižnega vpisa. Bistvena ugotovitev zaradi katere je bilo v sodnem denacionalizacijskem postopku vrnejno premoženje pa je, da prodajalcu nikoli ni bila plačana kupnina za zemljišča, ki so mu bila odvzeta. Po določbi 74. člena Zakona o zadrugah (Zzad), ki je stopil v veljavo 28.3.1992, so kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih zadruge prejele na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona postale last Republike Slovenije in se prenesle v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Prav zaradi te določbe je bil v postopku denacionalizacije zavezanec za vrnitev lastništva na spornih nepremičninah Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Iz sklepa „D“ N 1 tako jasno sledi, da se je že v postopku denacionalizacije presojala pasivna legitimacija in s tem pravno nasledstvo med v zemljiški knjigi vpisanim A. in Republiko Slovenijo. Veriga prenosov je torej izkazana že z denacionalizacijsko odločbo, zato bi zemljiškoknjižno sodišče v tem primeru moralo na podlagi sklepa „D“ N 1 dovoliti vpis lastninske pravice na pok. R.Vr. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov utemeljeni pritožbi ugodilo in po 4. točki drugega odstavka 161. člena ZZK-1 izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlagani vpis dovolilo.