Jedro

Sodišče je pravilno ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da obstaja sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar pa je zadostni dokazni standard za izrek ukrepa omejitve gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.4.2005, s katerim je tožena stranka tožniku kot prosilcu za azil začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Izpostava Centra za tujce, P., in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, hkrati pa je odločila, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. V svoji obrazložitve se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil, UPB1 - Uradni list RS, št. 134/2003). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Tožnika je zaslišalo dne 11.5.2005. Svojo odločitev je oprlo na 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil, po kateri se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če med drugimi razlogi obstaja sum, da zavaja ali zlorablja postopek v smislu 36. člena ZAzil. Po določbi 2. odstavka 27.člena ZAzil se gibanje lahko omeji s prepovedjo gibanja izven določenega območja (1. alinea) ali s prepovedjo gibanja izven azilnega doma oziroma njegove izpostave (2. alinea), s prepovedjo gibanja izven mejnega prehoda, če tam obstajajo možnosti za nastanitev (3. alinea). Po določbi 3. odstavka 27. člena ZAzil, na kateri temelji sporna odločitev, tožena stranka s sklepom odredi omejitev gibanja, ki lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece, če pa so razlogi za omejitev gibanja podani po preteku treh mesecev, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Kot neutemeljene je zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik po prihodu v Republiko Slovenijo policistom izrazil namen, da v Republiki Sloveniji zaprosi za azil. Zato je bil skupaj s še štirimi državljani Turčije odpeljan v Azilni dom v L., kjer je, kot izhaja iz nočnega poročila o delu v Azilnem domu z dne 2.4.2005, podpisal izjavo, dobil brošure, zaznamke, hladni obrok in bil nastanjen v čakalnico. Kot izhaja iz tožnikove izjave, ki jo je podal na zaslišanju dne 11.5.2005 v sodišču prve stopnje, je podpisal izjavo, da zapustitev prostorov Azilnega doma pomeni, da odstopa od namere, da bo zaprosil za azil. Tožnik je prav tako na tem zaslišanju povedal, da predstavnikov Azilnega doma ni obvestil, da bo zapustil Azilni dom še pred vložitvijo formalne prošnje za azil. Njegova izjava, da je nepismen in da ne pozna vsebine podpisane izjave, je po presoji sodišča prve stopnje neutemeljena, saj se oseba, ki za odhod iz izvorne države plača 5.000,00 EUR, tako kot je to plačal tožnik, kar je navedel v prošnji za azil, nesporno pozanima, kakšne so zahteve in pričakovanja države gostiteljice, da mu bo azil dejansko podeljen. Po prijetju v Š. pri N.G. je bil tožnik nastanjen v Centru za tujce, kjer je ponovno izjavil, da bo zaprosil za azil. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja sum (kar je zadostni dokazni standard za izrek ukrepa omejitve gibanja), da je tožnik prošnjo za azil (25.4.2005) vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Po določbi 2. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil gibanje omeji s prepovedjo gibanja izven določenega območja oziroma s prepovedjo gibanja izven Azilnega doma ali njegove izpostave. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da, ker v Azilnem domu, po navedbah tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje, trenutno niso zagotovljeni prostori za ustrezno varovanje, je tožena stranka v skladu z ZAzil tožniku omejila gibanje v prostorih Centra za tujce, kjer so prostori za ustrezno varovanje zagotovljeni.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da temelji na zakonu in da tudi odločitev tožene stranke temelji na zakonu, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper izpodbijani sklep in še dodaja: Sodišče prve stopnje je napačno presodilo njegovo ravnanje. Le enkrat je podal prošnjo za azil, in sicer dne 25.4.2005. Pred tem je dvakrat izrazil namen, da zaprosi za azil, vendar mu tožena stranka ni v roku 24 ur omogočila podati formalno prošnjo. Sodišče prve stopnje se sklicuje na podpisano izjavo, kljub temu, da mu te izjave ni ustno prevedel tolmač, ampak jo je le podpisal, čeprav ni vedel, kaj podpisuje, saj je nepismen. Zato sodišče prve stopnje na tako izjavo ne bi smelo opreti svoje odločitve. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tudi prejudicira končno odločitev o sami prošnji, saj je sklepalo, da je podal prošnjo z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Je nepismen, brez šole in prava neuka stranka. Sodišče prve stopnje do prosilca za azil ne more imeti enakih zahtev, kot to pričakuje od državljanov Republike Slovenije. Poleg tega so prosilci za azil že pri odhodu iz izvorne države zlorabljeni, saj jim tisti, ki jih sprovajajo, obljubljajo marsikaj, da bi od njih prejeli denar.

Formalno prošnjo za azil je vložil 25.4.2005 in je bil šele ob predaji prošnje seznanjen po tolmaču o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zamenjevati med izrazi: "namen zaprositi za azil" in "podati formalno vlogo za azil", saj je šele ob podaji formalne vloge za azil bil obveščen o vseh posledicah po ZAzil, ne pa ob podpisu izjave, ki jo ZAzil ne predvideva. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da mu tožena stranka ni v roku 24 ur omogočila podati formalno prošnjo za azil, mu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZAzil v 8. členu določa, da mora tujec, ki v Republiko Slovenijo vstopi nezakonito, za azil zaprositi v najkrajšem času pri pristojnem organu. Rok, v katerem naj bi bil formalno opravljen sprejem prošnje za azil, pa je določen z Navodilom o postopku in načinu ravnanja s tujci, ki vstopijo v Republiko Slovenijo in želijo vložiti prošnjo za azil, ter o sprejemanju, vsebini in ravnanju z vloženimi prošnjami za azil oziroma izjavami, sprejetimi na zapisnik (Uradni list RS, št. 65/2000). Ta rok je instrukcijski rok. Tujci, ki izrazijo namen, da bodo v Republiki Sloveniji vložili prošnjo za azil, so zaradi tega nastanjeni v sprejemne prostore Azilnega doma, kjer jim je zagotovljena najnujnejša oskrba, dokler njihova prošnja za azil ni formalno sprejeta. Če bi tožnik v Republiki Sloveniji dejansko želel vložiti prošnjo za azil, bi na formalni sprejem svoje prošnje za azil počakal v sprejemnih prostorih, ne pa da je le-te samovoljno zapustil, kljub temu, da je bil s podpisom navedene izjave dne 2.4.2005 opozorjen na posledice. Nekaj dni kasneje so ga policisti prijeli v Hotelu L. v Š. pri N.G., zaradi nezakonitega prebivanja obravnavali na Policijski postaji N.G. ter ga nato posledično nastanili v Centru za tujce. Dodatno ugotovitev, da tožnik zavaja ali zlorablja azilni postopek, tožene stranke, ki ji pritrjuje sodišče prve stopnje, potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik po nekajdnevnem bivanju v Centru za tujce ponovno izrazil namen, da bi v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za azil, s čimer bi si omogočil preselitev v Azilni dom in s tem neovirano gibanje.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni prejudiciralo končne odločitve o sami tožnikovi prošnji za azil, ker naj bi sklepalo, da je tožnik podal prošnjo z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Sodišče prve stopnje je le ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da obstaja sum, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar pa je zadostni dokazni standard za izrek ukrepa omejitve gibanja. Upravni postopek v zvezi z odločitvijo o tožnikovi prošnji za azil pa še ni končan.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnikova izjava, da je nepismen in da ne pozna vsebine podpisane izjave (z dne 2.4.2005), neutemeljena, saj iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi tožnik med upravnim postopkom tej izjavi nasprotoval ali od tožene stranke zahteval pojasnilo, kaj ta izjava dejansko pomeni. S podpisom in brez zahtevanega pojasnila pa je pričakovati, da je bil z vsebino izjave seznanjen in da jo je razumel. Šele v razgovoru v Policijskem oddelku Š. dne 11.4.2005, kar izhaja iz listine v upravnih spisih, je tožnik izjavil, da ni pismen, da ne zna brati in pisati in da 2.4.2005 ni vedel, kaj podpisuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.