Jedro

Višina bilančne vsote je ena izmed meril za določanje nagrad upravitelju prisilne poravnave, na podlagi katere se v skladu z določilom prvega odstavka 10. člena Odredbe določi razpon, to je najnižji in najvišji znesek nagrade, ki jo sodišče lahko odmeri upravitelju prisilne poravnave. V okviru tega razpona pa odmeri nagrado upoštevaje merila iz 2. in 4. točke 9. člena Odredbe, to pa so višina terjatev, odstotek poplačila upnikov ter zahtevnost, težavnost in trajanje postopka prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v tistem delu izreka, ki glasi: "oziroma 3.710.000,00 SIT in se ji nakaže v neto znesku 2.712.500,00 SIT na njen transakcijski račun številka X, odprt pri SKB Banki".

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Obrazložitev

Poravnalni senat sodišča prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom upraviteljici prisilne poravnave odmeril nagrado za delo v višini bruto 3.500.000,00 SIT oziroma 3.710.000,00 SIT in odredil, da se ji nagrada v neto znesku 2.712.500,00 SIT nakaže na njen transakcijski račun.

Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlagal spremembo sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti pri odmeri nagrade upraviteljem prisilne poravnave je Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur. list RS št. 16/2002 in 27/2003, v nadaljevanju Odredba). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na predlog upraviteljice prisilne poravnave po izdaji sklepa o potrditvi prisilne poravnave med dolžnikom in upniki, odmerilo nagrado v višini 3.500.000,00 SIT bruto, na podlagi 9. in

10. člena Odredbe.

Višina bilančne vsote je eno izmed meril za določanje nagrad upraviteljem prisilne poravnave, na podlagi katerega se v skladu z določilom prvega odstavka 10. člena Odredbe določi razpon, to je najnižji in najvišji znesek nagrade, ki jo sodišče lahko odmeri upravitelju prisilne poravnave. V okviru tega razpona pa odmeri nagrado, upoštevaje merila iz 2. do 4. točke 9. člena Odredbe, to pa so višina terjatev, odstotek poplačila upnikov ter zahtevnost, težavnost in trajanje postopka prisilne poravnave. Glede na nesporno bilančno vsoto 777.866.000,00 SIT je sodišče prve stopnje odločalo o nagradi upraviteljici prisilne poravnave po VI postavki prvega odstavka 10. člena Odredbe v razponu od 1.072.000,00 SIT do

5.360.000,00 SIT. Pritožnik zmotno meni, da Odredba določa nagrado v procentu od bilančne vsote saj kaj takega iz Odredbe ne izhaja. Zato je neutemeljeno pritožnikovo mnenje, da bi morala nagrada znašati le 0,2% bilančne vsote, to je 1.555.732,00 SIT. Pritožnik tudi ne pove, za koliko in na kakšni podlagi bi sodišče pri odmeri nagrade na podlagi procentualnega izračuna višine dolžnikove bilančne vsote v razmerju do določene nagrade po Odredbi, upoštevalo ostala, v 9. členu navedena merila za odmero nagrade, če ne v okviru določenega razpona za odmero nagrade. Zato njegova razlaga odmerjanja nagrade ni logična, niti ne ustreza samim določilom Odredbe.

Protislovna je pritožnikova trditev, da je nagrada odmerjena previsoko, s trditvijo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejansko stopnjo poplačil v višini 75,38% in ne 20%. Ustrezno upoštevanje odstotka poplačila je ravno v tem, da se nagrada poveča za višji znesek, če je procent poplačila višji.

Merila višine preizkušanih terjatev glede na višino evidentiranih terjatev, pritožnik ne izpodbija. Zato pravilnosti uporabe tega merila pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Pritožnikove trditve, da je imel svojo strokovno pomoč, zaradi česar je bil postopek izveden hitro in ekonomično, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je upoštevalo dejstvo, da je imel dolžnik svojo strokovno pomoč, kar je pripomoglo k hitrosti in ekonomičnosti postopka, zaradi česar je odmerilo nagrado v nižjem znesku.

Zato so pritožnikovi očitki neustreznega upoštevanja meril neutemeljeni in je po oceni sodišča druge stopnje poravnalni senat ustrezno upošteval merila iz Odredbe in upraviteljici prisilne poravnave tudi odmeril nagrado sorazmerno upoštevanim merilom.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upraviteljici prisilne poravneve odmerilo nagrado v višini

3.500.000,00 SIT bruto (VI postavka prvega odstavka 10. člena v zvezi z drugim odstavkom 10. člena Odredbe). Zmotno pa je znesek odmerjene nagrade povečalo za 210.000,00 SIT, ki naj bi predstavljal prispevek v višini 6% za PIZ na podlagi Sklepa o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja (Ur. list RS 111/2000). Po VIII točki citiranega sklepa se prispevek res plačuje v višini 6% od bruto zneska, kar pa ne daje podlage za povečanje nagrade za ta znesek po Odredbi. Zato je sodišče prve stopnje v nasprotju s predpisi nagrado povečalo na 3.710.000,00 SIT, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL) in v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Posledično ga je bilo potrebno razveljaviti tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje določa neto znesek izplačila upraviteljici prisilne poravnave. O tem, kako bo izplačevalec in iz katerih sredstev bo izplačal nagrado, bo sodišče prve stopnje odločilo s posebno odredbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade upraviteljici prisilne poravnave v višini

3.500.000,00 SIT bruto, zavrnilo; delno pa pritožbi ugodilo in v preostalem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).