Jedro

Sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo dejanskega stanja glede vprašanja, ali je znesek, ki ga je morala tožena stranka kot prevzemnik posla po pogodbi o delu plačati zaradi neizpolnitve pogodbe, predstavlja pogodbeno kazen ali vrnitev pogodbene vsote, ki jo je plačal naročnik.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba (II. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tem gospodarskem sporu (glej 489.a čl. ZPP) ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o delu, s katero se je tožena stranka (kot obrtnik za izdelovanje strojev) zavezala, da bo tožeči stranki (kot obrtniku za izdelavo vzmeti) izdelala stroj za proizvodnjo vzmeti. Tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost plačati stroj v celoti izpolnila, tožena stranka pa stroja kljub naknadnemu roku za izpolnitev pogodbe ni izdelala. Pač pa je vrnila tožeči stranki del prejetega plačila in zanjo izdelala določeno količino vzmeti, ki jih za določenega naročnika ni mogel izdelati tožnik, ker ni imel spornega stroja. Na tej dejanski podlagi je moralo odločati o tožbenem zahtevku na plačilo z aneksom k pogodbi o delu določene vsote 17.400,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila, podrejeno na dan 1.3.1988 (kar predstavlja 1.397,50 SIT), vrnitvi še nevrnjenega dela plačila za stroj v višini 128,00 SIT ter plačilu odškodnine za izgubljeni dobiček v višini tolarske protivrednosti 42.860,00 DEM po tečaju na dan izdaje sodbe, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev do plačila. Odločiti je moralo tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke v znesku 60.137,00 DEM (58.340,00 DEM za izdelavo stroja in orodij, 16.035,00 DEM za izdelavo vzmeti, upoštevaje plačilo 14.238,00 DEM) v tolarski protivrednosti po istem tečaju kot bo uporabljen za terjatve tožeče stranke.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku 17.400,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju tečajne liste Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe), pri čemer je to terjatev opredelilo kot terjatev na plačilo pogodbene kazni.

V II. točki izreka sodbe pa je prvostopno sodišče: - ugotovilo, da ima tožeča stranka proti toženi terjatve v višini 1.397,50 SIT, ki predstavlja pogodbeno kazen (kar je dinarska, sedaj torej tolarska protivrednost 17.400,00 DEM po tečaju na dan 1.3.1988), 128,00 SIT (vrnitev plačila za stroj) in tolarske protivrednosti 13.059,79 DEM (škoda zaradi izgubljenega dobička 30.459,79 DEM minus pogodbena kazen 17.400,00 DEM) po srednjem tečaju tečajne liste Banke Slovenije na dan izdaje sodbe, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih terjatev do plačila; - ugotovilo, da ima tožena stranka proti tožniku terjatev na plačilo računa za izdelavo vzmeti v višini tolarske protivrednosti 1.026,50 DEM po srednjem tečaju tečajne liste Banke Slovenije na dan izdaje sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od istega dne dalje; - odredilo pobotanje terjatve tožene stranke v tolarski protivrednosti 1.026,50 DEM s terjatvijo tožnika in toženi stranki naložilo, da mora tožniku njegove terjatve, ostale po pobotanju, plačati.

Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo sta se obe stranki pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Obe sta se pritožili zoper odločitev v II. točki izreka prvostopne sodbe, vsaka v tistem delu, s katerim v pravdi ni uspela. Predlagali sta, naj pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je napadla predvsem odločitev o višini izgubljenega dobička in izračunu presežka odškodnine nad pogodbeno kaznijo.

Nasprotuje izvedenskemu mnenju glede izračuna stroškov, ki bi nastali pri proizvodnji vzmeti, zlasti stroškov za osebne dohodke in za termično obdelavo vzmeti ter oceni izvedenca o zmogljivosti stroja.

Meni, da bi moralo sodišče glede na tehtne pripombe, ki jih je dala že v postopku na prvi stopnji, postaviti novega izvedenca. Pri izračunu odškodnine, ki jo mora tožena stranka plačati tožeči, sodišče ne bi smelo upoštevati pogodbene kazni v višini 17.400,00 DEM, saj jo je tožeči stranki prisodilo le v višini 1.397,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.3.1988 dalje.

Tožena stranka pa nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tolarska protivrednost 17.400,00 DEM predstavlja pogodbeno kazen.

Meni, da to z aneksom k osnovni pogodbi ni bilo dogovorjeno, ampak da znesek predstavlja vrnitev plačane pogodbene vsote z obrestmi in pogodbeno kaznijo, kot je bila opredeljena v osnovni pogodbi, vred. O tem naj sodišče ponovno zasliši obe stranki. Ponavlja svojo trditev, da tožeča stranka kot začetnik v poslu proizvodnje vzmeti ne bi mogla izdelati toliko vzmeti, kot trdi. Vztraja pri pobotnem ugovoru za stroške izdelave stroja in orodij ter vzmeti za LIV Postojna. Vztraja tudi pri trditvi, da je bila njegova bolezen vzrok za zamudo pri izdelavi stroja.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka po svoji krivdi ni izpolnila pogodbe o delu, ki jo je sklenila s tožečo stranko. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da pobotni ugovor glede stroškov za izdelavo stroja in orodij ni utemeljen, pri čemer o tem ni odločilo v izreku sodbe (glej 3. odst. 338. čl. in 3. odst. 333. čl. ZPP).

Ni pa prepričljiva ugotovitev prvostopnega sodišča, da znesek 1.397,00 SIT (dinarska, sedaj tolarska protivrednost 17.400,00 DEM po tečaju na dan 12.3.1988) predstavlja pogodbeno kazen. O tej ugotovitvi v zvezi z nasprotno trditvijo, da ta znesek pomeni vrnitev tožnikovega vložka, ima sodba skromne razloge. Za pogodbeno kazen sta se pogodbenika dogovorila že v točki VII pogodbe o izdelavi stroja.

Tu sta jasno povedali, da gre za pogodbeno kazen, ki znaša 2 promili pogodbene cene za vsak dan zamude, največ pa 5% pogodbene vrednosti.

Z aneksom ta pogodbena določba ni bila izrecno spremenjena, ampak je bilo le določeno, da bo izvajalec v primeru neizpolnitve pogodbe izplačal naročniku 17.400,00 DEM v dinarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje bi moralo te okoliščine bolj natančno oceniti in predvsem z zaslišanjem strank preveriti, kako sta prišli ravno do zneska 17.400,00 DEM (ki ga je tožnik s prvotno tožbo res zahteval samo kot vrnitev danega, ne pa kot pogodbeno kazen). Tudi če bi šlo za pogodbeno kazen, pri določitvi njene višine pa bi se stranki dogovorili, da obsega tudi vrnitev pogodbene vsote, ki jo je plačal tožnik, potem le-ta ne bi mogel dobiti te vsote plačane še posebej, kot mu je prisojena z napadeno sodbo. Po drugi strani pa v primeru, da navedeni znesek ne predstavlja pogodbene kazni, tega zneska ni mogoče odšteti od odškodnine za škodo, ki je nastala tožniku zaradi neizpolnitve pogodbe, oziroma je možno odšteti le tisti del, ki morda predstavlja s prvotno pogodbo določeno pogodbeno kazen (torej 5% pogodbene vrednosti). Pri tem, ko je sodišče prve stopnje od višine celotne odškodnine odštelo 17.400,00 DEM (kot pogodbeno kazen) v tolarski protivrednosti na dan izdaje sodbe, pa je prišlo v izreku sodbe do nasprotja z odločitvijo, da tožeči stranki ne gre plačilo 17.400,00 DEM po tečaju na dan plačila, ker to ni bilo dogovorjeno (v tem delu je prvostopna sodba že pravnomočna), ampak le 1.397,00 SIT, torej tolarska protivrednost navedene vsote DEM po tečaju na dan 1.3.1988. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP.

Zaradi opisane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi določb 1. odst. 369. čl. in 1. odst. 370. čl. ZPP prvostopno sodbo v napadenem delu razveljavilo (seveda skupaj z odločbo o pravdnih stroških) in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predvsem razčistiti vprašanje pogodbene kazni oziroma vsebine aneksa k osnovni pogodbi glede plačila tolarske protivrednosti 17.400,00 DEM. Od tega vprašanja je nadalje odvisno vprašanje utemeljenosti tožnikovega zahtevka na vrnitev še nevrnjenega dela pogodbene vsote in vprašanje višine odškodnine. Glede na to, da nobena od pravdnih strank ni zadovoljna z izvedenskim mnenjem, bo moralo razmisliti o določitvi novega izvedenca, ki bo znal strokovno utemeljiti vsako ugotovitev, ki jo bo podal v svojem izvidu in mnenju. Končno pa bo moralo še presoditi, ali lahko kot merilo vrednosti za odškodnino za materialno škodo uporabi devizno klavzulo (primerjaj 1. odst. 5. čl. Zakona o deviznem poslovanju).