Jedro

Če se sodba opira na izpovedbo priče, s katero se obdolženec v postopku ni imel možnosti soočiti, to nujno še ne pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je D. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen dve leti in pet mesecev zapora ter v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso. Oškodovano A. A. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, ter stroški po uradni dolžnosti postavljene pooblaščenke mladoletne oškodovanke bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je ob reševanju pritožb zagovornikov obtoženca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo opis enega spolnega dejanja in označbo, da je bila oškodovanka dijakinja srednje šole, ter kaznivo dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ-A, Ur. l. RS, št. 63/94, 70/97 in 23/99), in mu izreklo kazen eno leto zapora, pritožbi zagovornikov pa je zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik zatrjuje kršitve: obramba ni imela možnosti angažiranja lastnega strokovnjaka s področja klinične psihologije oziroma otroške psihiatrije, s katerim bi eventualno lahko oporekala mnenju sodnega izvedenca; sodišče je v dokaznem postopku prebralo mnenje izvedenke N. K., ki je umrla pred opravljeno glavno obravnavo in je na njeno mnenje oprlo svojo sodbo. Izvedenka v teku postopka ni bila zaslišana in obdolženi ni imel možnosti, da bi se z njo soočil. Sodišče zato na njeno mnenje ne bi smelo opreti svoje odločitve, podana je absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; sodišče je sodbo oprlo na izvedensko mnenje dr. A. S., čeprav iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, ali je izvedenka svoj izvid in mnenje prebrala ali podala, sodišče pa njenega mnenja v dokaznem postopku tudi ni prebralo, zaradi česar sodišče na njeno mnenje ne bi smelo opreti svoje odločitve, podana je absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; sodišče je sodbo oprlo na mnenje izvedenke M. B., čeprav njeno mnenje kot dokaz ni bilo izvedeno, to je ali prebrano ali bi ga podala izvedenka na glavni obravnavi, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane in da je celotno izvajanje zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti razumeti le kot nestrinjanje z podano dokazno oceno sodišča, ki je vodila k obsodilni sodbi, kar pa ne more predstavljati razloga za to izredno pravno sredstvo. Vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

B.

4. Na glavni obravnavi dne 28. 10. 2010 je zagovornica obsojenca izjavila, da se ne strinja z izvedenskim mnenjem dr. A. S., da je mnenje nepopolno, ker izvedenka ni pridobila dokumentacije iz pedopsihološke ambulante psihiatrinje dr. N. H. in je predlagala, da se postavi nov izvedenec psihološke stroke, predlagala pa je tudi zaslišanje dr. N. H. Sodišče je predlog za postavitev novega izvedenca klinične psihologije za oškodovanko zavrnilo, ker se zatrjevanih pomanjkljivosti v mnenju še ni poskusilo odpraviti z zaslišanjem izvedenke dr. A. S., zavrnilo je tudi predlog za zaslišanje dr. N. H., ker je ugodilo predlogu za postavitev izvedenca pedopsihiatrične stroke za oškodovanko. Izvedenka dr. A. S. je bila na glavni obravnavi dne 18. 1. 2011 zaslišana. Iz zapisnika izhaja, da je predstavila pisno podano izvedensko mnenje in ustno odgovorila na postavljeno vprašanje enako, kot je to zapisala v pisnem mnenju. Očitek vložnika, da iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, ali je izvedenka svoj izvid in mnenje prebrala ali podala, je tako direktnem nasprotju s tem zapisom, zatrjevana absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, da dokaz po izvedenki ni bil izveden, ni podana. Izvedenka A. S. je pri zaslišanju odgovorila na vprašanja obrambe, tožilstva in pooblaščenke oškodovanke ter predsednice senata, nihče po zaslišanju ni imel več novih vprašanj, obramba tudi ni več vztrajala pri predlogu za postavitev novega izvedenca. Po določbi 258. člena ZKP se nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenju izvedenca ali nastali utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja najprej poskusi odpraviti z novim zaslišanjem, šele če to ne uspe, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z navedeno določbo in zaslišalo izvedenko, zagovornica obsojenca po tem zaslišanju dokaznega predloga, podanega pred zaslišanjem, ni ponovila oziroma izjavila, da vztraja pri postavitvi novega izvedenca. Zakon o kazenskem postopku v že navedenem 258. členu določa način dokazovanja z izvedenci in predvideva postavitev drugega izvedenca šele, če se nasprotja, pomanjkljivosti ali dvomi o pravilnosti mnenja ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca, ki je že podal mnenje. Zagovornica obsojenca je predlog za postavitev novega izvedenca podala še preden je bilo izvedeno zaslišanje dr. A. S., sodišče je takrat tak predlog utemeljeno zavrnilo, z izvedbo postopka po členu 258 ZKP pa tudi vsebinsko odgovorilo na tisto, kar je zasledoval predlog obrambe s postavitvijo novega izvedenca. Le v primeru, če bi obramba tudi po tem zaslišanju zatrjevala oziroma utemeljevala, da so v mnenju izvedenke še vedno podana nasprotja ali pomanjkljivosti ali da je podan utemeljen dvom v pravilnost mnenja in bi zato vztrajala pri postavitvi novega izvedenca, bi moralo sodišče o tem ponovno odločati. Obširno razpravljanje vložnika o tem, da bi morala obramba imeti možnost angažirati svojega strokovnjaka oziroma izvedenca, je razpravljanje o ureditvi postopka, sodišče se v takšno razpravo ni dolžno vključevati, razen kolikor bi bilo zatrjevano, da je ureditev postopka v določenem delu v nasprotju z Ustavo. Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zavrnitev dokaznega predloga zagovornice obsojenca za postavitev novega izvedenca na glavni obravnavi dne 28. 10. 2010 ne predstavlja kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP oziroma kršitev ustavne pravice po tretji alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije, niti ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti (16. člen ZKP).

5. Trditev, da izvedensko mnenje dr. M. B., specialistke otroške psihiatrije, ni bilo izvedeno kot dokaz, je v nasprotju z zapisom zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 2. 2011, stran 3 (list. št. 258), kjer je navedeno, da se v soglasju s strankami prebere izvedensko mnenje prim. M. B. z list. št. 251 do 256. V zvezi s tem zatrjevana absolutna kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

6. Izvedenka N. K., klinična psihologinja, je podala svoje pisno izvedensko mnenje, ker pa je v teku postopka umrla, preden jo je sodišče lahko zaslišalo, je njeno mnenje v skladu z določbo prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo, v tem pa vložnik vidi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni namreč, da sodišče na mnenje te izvedenke ne bi smelo opreti sodbe, saj obsojenec ni imel možnosti, da se z izvedenko oziroma njeni stališči in mnenjem sooči. Ne glede na to, da vložnik niti ne zatrjuje, da predstavlja izvedenka obremenilno pričo, je potrebno ugotoviti, da je bila prav zaradi smrti psihologinje N. K. postavljena nova izvedenka dr. A. S., ki je v postopku podala mnenje o istih vprašanjih, na katera je odgovarjala klinična psihologinja N. K. Izvedenka dr. A. S. je bila na glavni obravnavi tudi zaslišana in je odgovorila na vsa vprašanja strank in sodišča v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe oškodovanke. Glede vprašanja verodostojnosti izpovedbe oškodovanke se sodišče opira tudi na mnenje izvedenke prim. M. B., ki je pridobila zdravstveno dokumentacijo specialistke psihiatrije dr. N. H. Iz te dokumentacije je izvedenka lahko ugotovila, v kakšnem čustvenem stanju je bila oškodovanka po razkritju spolne zlorabe. Iz navedenega je očitno, da se zaključek sodišča o tem, da je izpovedba oškodovanke verodostojna, ne opira izključno niti v odločilni meri na izvid in mnenje klinične psihologinje N. K. V zvezi s tem je treba še povedati, da obramba na glavni obravnavi po prebranem mnenju te izvedenke ni imela nobenih pripomb, kar je razumljivo, saj je na vsa vprašanja, ki bi se v zvezi z njenimi ugotovitvami lahko postavila, odgovorila dr. S. Ni mogoče sprejeti formalističnega stališča vložnika, po katerem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vedno, kadar se sodba opira na izpovedbo priče, s katero se obdolženec v postopku ni imel možnosti soočiti. Vložnik bi moral pri uveljavljanju takšne kršitve utemeljevati, da je takšna izpovedba edini ali ključen dokaz in ne le uveljavljati golo trditev, da je dokaz nezakonit. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev v tem primeru ni podana.

7. Vrhovno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, ocenilo, da zahteva ni utemeljena in jo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Odločba o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.