Jedro

O odškodnini zavezancu po 73. členu ZDen ni nujno sočasno odločiti z odločitvijo o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi M.P. d.d., T.S. 27, Tržič in odpravila delno odločbo Oddelka za prostor in okolje občine Tržič št. ... z dne 1.7.1993, s katero je ta med drugim odločil, da je zavezanec Mercator - Preskrba d.d. dolžan vrniti poslovni prostor v poslovno stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 22/3, vl. št. 285 k.o. ..., v last in posest upravičenki M.K., z dnem pravnomočnosti odločbe. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bila omenjena stanovanjsko poslovna stavba s pripadajočim zemljiščem podržavljena lastnici M.K. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58), izvzeti pa so bili določeni prostori v korist M.K. in tožnice, po smrti M.K. pa je njene prostore podedovala tožnica. Dalje tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ nepopolno ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, ni pa tudi obrazložil, zakaj ni hkrati odločeno o odškodnini zavezancu po 73. členu zakona o denacionalizaciji, in kateri so tisti razlogi, da niso podane ovire iz 20. člena v povezavi z 21. členom zakona o denacionalizaciji, saj naj bi jih zavezanec večkrat uveljavljal. Neobrazložena pa je tudi odločitev glede vrnitve stvari v neposredno posest, saj ni dokazov za uporabo 23. člena.

Tožnica pa v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo, saj tožena stranka naj ne bi upoštevala, da je izdana delna odločba, in to zato, ker bo o odškodnini odločeno kasneje, saj Slovenski odškodninski sklad kot zavezanec še ni posloval ob odločitvi. Po mnenju tožnice je pravilno stališče prvostopnega organa, da ni ovir iz 20. člena v povezavi z 21. členom zakona o denacionalizaciji za vrnitev v last in posest obravnavanih poslovnih prostorov, češ da ima zavezanec v neposredni soseščini drug objekt z enako dejavnostjo. Tožnica oziroma njeni pravni nasledniki pa imajo tudi resen namen vlagati v objekt, kot izhaja iz predloženega elaborata, za racionalnejšo in ekonomsko uspešnejšo uporabo nepremičnine. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in potrdi odločba prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je vložil tudi denacionalizacijski zavezanec M.P. d.d. Tržič, kot prizadeta stranka, ki navaja, da je tožba nepopolna, da so navedbe, ki se nanašajo na Slovenski odškodninski sklad neresnične, saj je sklad že posloval, kar je razvidno iz priloženih fotokopij zapisnikov, zato meni, da ni razlogov, da se ne bi hkrati odločalo o odškodnini. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Stališče tožene stranke, da bi o odškodnini zavezancu po 73. členu zakona o denacionalizaciji moral prvostopni organ odločiti sočasno z odločitvijo o denacionalizaciji, je sicer napačno. O odškodnini po 73. členu se odloča po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, torej po posebnem postopku, zato ni možno, še manj pa nujno sočasno odločanje, tako da to ne more biti razlog za odpravo prvostopne odločbe.

Sodišče pa se strinja s stališčem tožene stranke, da na prvi stopnji ni bilo dovolj razčiščeno ali so podani pogoji za uporabo 20. člena zakona o denacionalizaciji. Denacionalizacijski zavezanec M.P. d.d., Tržič, je namreč v dveh vlogah (z dne 19.10.1992 in z dne 8.4.1993) zatrjeval, da so ti razlogi podani, in v tej smeri navajal tudi določena dejstva in okoliščine. Teh dejstev in okoliščin zavezanec res ni dokazal, niti ni predložil nobenih dokazov v tej smeri, čeprav je dokazno breme, glede na določbo 2. odstavka 21. člena zakona o denacionalizaciji na njegovi strani, vendar pa ga prvostopni upravni organ k temu tudi ni pozval, zato so bila kršena pravila postopka. So pa ta dejstva in okoliščine, tudi po mnenju sodišča, pomembna za odločitev v tej zadevi, zato jih je potrebno razčistiti. V ponovnem postopku je treba tudi ugotoviti, kakšni dejavnosti služijo zavezančevi novi poslovni prostori v Križah, kajti tudi to je pomembno za uporabo 20. člena zakona o denacionalizaciji. Glede na svoja zatrjevanja bo zavezanec najmanj moral predložiti podatke o skupnem letnem prometu in prometu, ki ga ustvarja v obravnavanih prostorih oziroma poslovalnici, o skupnem številu delavcev in o delavcih zaposlenih v obravnavanih prostorih v Križah, o številu svojih poslovalnic in podatke o celotni svoji dejavnosti ter registriranem poslovnem predmetu.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, glede na določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).