Jedro

Ker je po storitvi kaznivega dejanja igranja na srečo po 1. odstavku 234. čl. KZ RS začel veljati Zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic, ki tako dejanje ob določenih pogojih opredeljuje le kot prekršek in ne več kot kaznivo dejanje, je sodišče dolžno uporabiti čl. 4/2 KZ SFRJ, ker tako dejanje ni več kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo obtožni predlog, s katerim je bila obd. P.Š. očitana storitev kaznivega dejanja igranja na srečo po 1. odst. 234. člena KZ RS.

Proti sklepu se je pritožil javni tožilec, zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtožni predlog zavrglo na podlagi 1. odst. 438. člena ZKP in sicer iz razloga po 1. točki 270. člena ZKP, torej zato ker dejanje, ki je predmet obtožnega predloga ni kaznivo dejanje. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje glede na to, da je bilo obdolženki očitano, da je storilo nadaljevano kaznivo dejanje igranja na srečo po 1. odst. 234. člena KZ RS, oprlo na dejstvo, da je dne 13.8.1993 stopil v veljavo zakon o začasni ureditvi prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralne avtomate, (Ur.l. št. RS 47/93), ki v 3. členu določa, da se lahko z organiziranjem posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih ukvarjajo tudi zasebniki, prireditelji takšnih iger pa odgovarjajo ob določenih pogojih zgolj za prekršek. To pomeni, da dejanje ki je v obtožnem predlogu očitano obdolženi, ni več kaznivo dejanje.

V pritožbi javni tožilec navaja, da je bil s strani sodišča prve stopnje, pri presoji kaznivega dejanja uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti in sicer gre za 2. odst. 4. čl. KZ SFRJ, ki določa obvezno uporabo milejšega kazenskega zakona kadar se le ta po storitvi kaznivega dejanja enkrat ali večkrat spremeni. V zvezi s tem pa javni tožilec meni, da se določba 1. odst. 234. člena KZ RS ni spremenila v ničemer in torej uporaba določbe 2. odst. 4. čl. KZ SFRJ ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa ravnalo povsem pravilno. Igranje na srečo je izredno široko področje, ki zajema različne oblike organizacije le-tega, kar ima za posledico, da so različni sigmenti organiziranja iger na srečo še posebej normativno urejeni. Zakon o začasni ureditvi posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic in o plačevanju takse na igralnih avtomatih (Ur.l. RS št. 47/93), predstavlja specialno ureditev organiziranja iger na srečo na igralnih avtomatih. Navedeni zakon torej normativno ureja dejavnost, ki je bila v obtožnem predlogu očitano obdolženki, obenem pa tudi določa, da se lahko z organiziranjem posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih ukvarjajo tudi zasebniki, odgovorni pa so ob določenih pogojih zgolj za prekršek. Ta zakon je stopil v veljavo 13.8.1993 in njegova uporaba v zvezi z 2. odst. 4. člena KZ SFRJ sodišče prve stopnje povsem pravilna. 1. odst. 234. člena KZ RS moramo razumeti kot blanketno normo in njegova uporaba v konkretnem primeru bo torej vedno odvisna, od norm na katere omenjena določba res sicer zgolj posredno napotuje.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, kar je v skladu s 3. odst. 397. člena ZKP.