Jedro

Zdraviliško zdravljenje za isto bolezen, v tem primeru za poškodovano levo zgornjo ekstremiteto, je praviloma možno enkrat na dve leti, komisija pa ugotavlja, da sedaj ni nujnosti za izjemno odobritev pogostejšega zdraviliškega zdravljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste-Polje (prvostopenjski organ) odločila, da se tožniku ne prizna pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja (1. točka izreka), ter navedla, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je 24. 2. 2010 tožnik vložil zahtevo za odobritev zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, h kateri je predložil izpolnjen bolniški list z dodatnimi izvidi zdravnikov specialistov. Zdravniška komisija I. stopnje je z izvidom in mnenjem št. 139/2010 z dne 16. 3. 2010 ugotovila, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje ni utemeljeno, ker je izkoriščeno zaporedje let na podlagi 8. člena Pravilnika o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov (Uradni list RS, št. 26/1996, v nadaljevanju: Pravilnik). Dne 22. 3. 2010 je uradna oseba upravnega organa o tem obvestila tožnika, ki je na izvid in mnenje Zdravniške komisije I. stopnje vložil ugovor na Zdravniško komisijo II. stopnje. Zdravniška komisija II. stopnje pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je z izvidom in mnenjem št. 132 (št. zadeve: 13001-290/2008) z dne 26. 4. 2010 ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. alinee 4. točke 8. člena Pravilnika. Zdraviliško zdravljenje za isto bolezen, v tem primeru za poškodovano levo zgornjo ekstremiteto, je praviloma možno enkrat na dve leti. Tožnik je bil na zdravljenju zaradi te poškodbe v Zdravilišču A. od 11. 5. do 25. 5. 2008. Zdravniška komisija II. stopnje ugotavlja, da sedaj ni nujnosti za izjemno odobritev pogostejšega zdraviliškega zdravljenja; tožnik si je poškodoval levo nadlahtnico januarja 2006 in sedaj ne gre za stanje po hujši poškodbi ali težji operaciji na gibalnem sistemu neposredno po bolnišničnem zdravljenju kot nadaljevanje zdravljenja zaradi rehabilitacije. Skladno s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika, ki natančno opredeljuje pogoje odobritve in izvedbe zdravljenja, je do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja upravičena stranka, če pristojna zdravniška komisija ugotovi, da je zdravljenje utemeljeno. Prvostopenjski organ je zahtevek tožnika zavrnil kot neutemeljen po skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (drugostopenjski organ) je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na 1. odstavek 97. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/97, v nadaljevanju ZVojI), ki določa, da upravičenost zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. O potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja pristojni zdravniški komisiji podata izvid in mnenje na podlagi Pravilnika in po načelih medicinske znanosti, ob upoštevanju predloga osebnega zdravnika in priložene medicinske dokumentacije. Pristojni zdravniški komisiji sta izvedenski organ, ki imata potrebno strokovno znanje za dajanje izvedenskih mnenj, konkretno o potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja tožnika. Ugotovljeno je bilo, da pristojni zdravniški komisiji I. in II. stopnje nista izdali pozitivnega izvida in mnenja. Izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, izdan dne 26. 4. 2010 pod zap. št. 132, je v skladu s 4. odstavkom 100. člena ZVojI dokončen, kar pomeni, da v tem postopku ni mogoče pridobiti novih izvedeniških mnenj.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Uveljavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je v izpodbijani odločbi navedena le kronologija dogodkov in navedba pravnih predpisov, niso pa navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kot je to določeno v 3. točki 1. odstavka 214. člena ZUP. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, v skladu s 4. odstavkom 146. člena ZUP. Tožnik tudi vztraja, da je bila vročitev upravnega akta opravljena povsem nezakonito, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Dejstvo je, da je tožnika zastopal pooblaščenec, zaradi česar bi se morala vsa pisanja posredovati neposredno pooblaščencu skladno s 83. členom ZUP. Dalje navaja, da presoja utemeljenosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ne sme biti prepuščena arbitrarnosti zdravniške komisije, pač pa je zdraviliško in klimatsko zdravljenje utemeljeno, če se je vojni invalid zdravil zaradi katere od bolezni, ki so navedene v 4. členu Pravilnika, in če bo z zdravljenjem izpolnjen eden izmed tam določenih pogojev, in sicer bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja, povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti, preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja zdravstvenega stanja za daljši čas. Po določbi 3. odstavka 8. člena Pravilnika sme zdravniška komisija izjemoma predlagati pogostejše zdraviliško in klimatsko zdravljenje, če je to nujno za bistveno in trajnejšo izboljšanje zdravstvenega stanja vojnega invalida, oziroma če gre za stanje po težjih operacijah ali kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. Tožnik je upravičen do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja v skladu z navedeno določbo, saj izpolnjuje za to vse potrebne pogoje. Tožniku bi se namreč z izvedbo programa zdraviliškega in klimatskega zdravljenja bistveno izboljšalo zdravstveno stanje, povrnila bi se funkcionalna in delovna sposobnost ter preprečilo poslabšanje zdravstvenega stanja za daljši čas, saj se tožnik zdravi za boleznijo, ki je navedena v 1. alinei 1. odstavka 4. člena Pravilnika. Takšno je tudi mnenje lečečega zdravnika prim. mag. B.B., dr. med. Iz izvida Zdravniške komisije II. stopnje je evidentno, da gre za arbitrarno odločitev. Zdravniška komisija je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. alinee 1. točke 4. člena in 8. člena Pravilnika, niti določba 4. člena niti 8. člena pa ne določata pogojev odobritve zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, pogoje odobritve zdravljenja namreč določa 2. člen Pravilnika. Teh pa Zdravniška komisija II. stopnje arbitrarno ni upoštevala, kar pomeni, da je izpodbijana odločitev nezakonita. Napačno je tudi stališče komisije, da naj tožnik ne bi izkoristil zaporedja let zdraviliškega in klimatskega zdravljenja zaradi iste bolezni. Zaradi iste bolezni je tožnik izkoristil zdraviliško in klimatsko zdravljenje v času od 11. 5. 2008 do 25. 5. 2008 v Zdravilišču C. in v času od 28. 3. 2005 do 11. 4. 2005 v Zdravilišču D. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži dolžnost povračila stroškov postopka tožniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da je tožnik dne 13. 9. 2010 ponovno vložil zahtevek za zdraviliško in klimatsko zdravljenje, kateremu je prvostopenjski organ ugodil z odločbo št. 130-2189/2010-5 z dne 20. 10. 2010. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil zavrnjen zahtevek tožnika za zdraviliško in klimatsko zdravljenje, ki ga je tožnik uveljavljal z vlogo, vloženo 24. 2. 2010. Zahtevek je prvostopenjski organ zavrnil na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje (ki je potrdila izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje), da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 1. alinei 1. točke 4. člena in 8. člena Pravilnika.

V 1. alinei 1. točke 4. člena Pravilnika je določeno, da je zdraviliško in klimatsko zdravljenje potrebno pri bolezni gibalnega sistema, in sicer stanja po hujših poškodbah, težjih operacijah in opeklinah na gibalnem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, s popravljivimi funkcionalnimi motnjami, in sicer neposredno po bolnišničnem zdravljenju, kot nadaljevanje zdravljenja zaradi rehabilitacije. Osmi člen Pravilnika pa določa, da lahko vojni invalid ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena tega pravilnika koristi zdraviliško in klimatsko zdravljenje zaradi iste bolezni praviloma enkrat na dve leti (1. odstavek), izjemoma pa sme zdravniška komisija predlagati pogostejše zdraviliško in klimatsko zdravljenje, če je to nujno za bistveno in trajnejše izboljšanje zdravstvenega stanja vojnega invalida, oziroma če gre za stanja po težjih operacijah ali kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja (3. odstavek). Tožnik je zoper izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 16. 3. 2010 vložil ugovor na zdravniško komisijo II. stopnje, le-ta pa je z izvidom in mnenjem z dne 26. 4. 2010 potrdila, da zdravljenje ni utemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da je zdraviliško zdravljenje za isto bolezen, v tem primeru za poškodovano levo zgornjo ekstremiteto, praviloma možno enkrat na dve leti, tožnik pa je bil na zdravljenju zaradi te poškodbe v Zdravilišču A. od 11. 5. do 25. 5. 2008. Komisija ugotavlja, da sedaj ni nujnosti za izjemno odobritev pogostejšega zdraviliškega zdravljenja. Tožnik si je poškodoval levo nadlehtnico januarja 2006 in sedaj ne gre za stanje po hujši poškodbi ali težji operaciji na gibalnem sistemu neposredno po bolnišničnem zdravljenju kot nadaljevanje zdravljenja zaradi rehabilitacije. Tožnik se s takšno ugotovitvijo komisije ne strinja in je mnenja, da je odločitev arbitrarna.

Sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ocenjuje, da je odločba prvostopenjskega organa izdana na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi zakona, podane pa tudi niso bistvene kršitve določb postopka. Po določbi 1. odstavka 97. člena ZVojI odstotek invalidnosti, upravičenost do dodatka za posebno invalidnost, dodatka za pomoč in postrežbo, zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, potrebnost tehničnih pripomočkov ter nezmožnost za delo kot pogoje za uveljavitev pravic po tem zakonu ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. Zdravniška komisija I. stopnje, ki da izvid in mnenje upravni enote, ima tri člane zdravnike (1. odstavek 98. člena ZVojI), zdravniška komisija II. stopnje, ki da izvid in mnenje ministrstvu, pa ima pet članov zdravnikov specialistov (1. odstavek 99. člena ZVojI). Zoper izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje o potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja vojnega invalida, je dopusten ugovor na zdravniško komisijo II. stopnje (2. odstavek 100. člena ZVojI). Izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje je dokončen (4. odstavek 100. člena ZVojI). Prvostopenjski organ, ki odloča o pravicah po določbah ZVojI, je glede upravičenosti do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja po določbah zakona vezan na izvid in mnenje zdravniške komisije, ki je na podlagi dokumentov zadeve (vloge in priložene medicinske dokumentacije) ugotovila, da ob vložitvi vloge od zadnjega zdraviliškega zdravljenja tožnika v letu 2008 še nista potekli dve leti, pogoji za izjemno pogostejše zdravljenje pa niso podani. Iz podatkov v upravnih spisih pa tudi izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja z odločbo št. 130-2189/2010-5 z dne 20. 10. 2010, ki je postala pravnomočna dne 7. 11. 2010. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da je prvostopenjski organ zakrivil bistveno kršitev določb postopka. V izpodbijani odločbi je pojasnjeno, da se pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja v skladu z določbo 16. člena ZVV-UPB2 presoja ob pogojih in v obsegu, predpisanem za vojne invalide, po določbi 97. in 98. člena ZVojI pa ugotavlja upravni organ upravičenost do zdravljenja na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije, ki je bilo v tem primeru negativno. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter da se je ne da preizkusiti. Tožniku je bila dana tudi možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Prvostopenjski organ mu je dne 22. 3. 2010 posredoval obvestilo o mnenju in izvidu zdravniške komisije I. stopnje, na katerega je tožnik podal ugovor, dne 10. 5. 2010 pa je prvostopenjski organ tožniku posredoval tudi obvestilo o zavrnjenem zdraviliškem in klimatskem zdravljenju. Sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da glede na ugotovljeno dejansko stanje zaslišanje tožnika ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Neutemeljen je tudi ugovor, da nepravilna vročitev osebno tožniku (v nasprotju z 88. členom ZUP) pomeni bistveno kršitev določb postopka, saj ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, te so taksativno navedene v 2. odstavku 237. člena ZUP, zaradi navedene kršitve pa tožnik glede na podatke spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi tudi ni bil prikrajšan v kakšni svoji procesni pravici, zato kršitev na odločitev v zadevi ni vplivala oziroma mogla vplivati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo po 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.