Jedro

Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pred Okrožnim sodiščem na Ptuju je v teku kazenski postopek zoper obtoženega A. A. zaradi treh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. 2. Obtoženčev zagovornik je dne 16. 5. 2022, pred začetkom glavne obravnave v novem sojenju, predlagal prenos krajevne pristojnosti izven območja Višjega sodišča v Mariboru zaradi obstoja tehtnih razlogov iz 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Meni, da so zaradi pritiska javnosti, ki mu je bilo v prvotnem sojenju izpostavljeno sodeče sodišče in ga je pričakovati tudi v novem sojenju, podane okoliščine, ki vzbujajo objektiven dvom v nepristranskost sojenja v smislu 23. člena Ustave RS, zato predlaga prenos na drugo stvarno pristojno sodišče. B.

3. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

4. Za presojo nepristranskosti sojenja sta po uveljavljeni (ustavno)sodni praksi odločilna subjektivni in objektivni kriterij. Prvi se nanaša na ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretni zadevi, drugi pa na presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno le, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora to tudi odražati navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja, ki zagotavlja zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh, kot tudi zaupanje stranke v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Pri presoji, ali obstaja upravičena bojazen, da sodišče ni nepristransko, je stališče obdolženca pomembno, vendar ni odločilno. Ključno je, da je bojazen objektivno utemeljena, kar pomeni, da so podane takšne okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika določenega sodišča kot takega.1

5. Vrhovno sodišče je v predmetni zadevi glede na citirano določbo prvega odstavka 35. člena ZKP kot skupno neposredno višje sodišče pristojno samo za odločanje o prenosu krajevne pristojnosti izven območja Višjega sodišča v Mariboru. Obstoja razlogov za delegacijo pristojnosti pri tem ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč samo v okviru vlagateljevega predloga in njegovih navedb.2

6. Obtoženčev zagovornik kot osrednji razlog za prenos krajevne pristojnosti izpostavlja pritisk javnosti na sodeče sodišče zaradi narave očitanih kaznivih dejanj, obdolženčeve osebnosti in dejstva, da je oškodovanec v postopku tudi obdolženčev mladoletni sin. Navaja, da je javnost, med katero je izstopala skupina svojcev in znancev oškodovancev, med prvim sojenjem izvajala pritisk na sojenje s postavljanjem plakatov pred sodno poslopje in glasnim skandiranjem v smeri zahteve po izreku kazni dosmrtnega zapora, kar je nato prvič v zgodovini Republike Slovenije rezultiralo v izreku tovrstne zaporne kazni. Sodniška napaka, ki je narekovala razveljavitev sodbe, je povzročila javno zgražanje in nezadovoljstvo, zato je mogoče v novem sojenju pričakovati vnovičen, še izrazitejši pritisk javnosti na sojenje. Predlogu prilaga tudi fotokopije medijskih prispevkov in fotografije izpred sodnega poslopja v času prvega sojenja.

7. Vrhovno sodišče ocenjuje, da naštete okoliščine ne predstavljajo tehtnega razloga, ki bi zaradi objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja narekoval delegacijo pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. V dosedanji praksi je bilo že sprejeto stališče, da odziv javnosti na pretekla, z vidika obdolženčevega položaja neugodna stališča sodišč, ki se manifestira preko aktivnega delovanja civilne iniciative, ne pomeni razloga, ki bi sam po sebi vzbujal objektivni dvom v nepristranskost sojenja.3 Tudi medijska odmevnost posameznega primera ne more biti razlog, da se krajevna pristojnost prenese na drugo sodišče.4 Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), presoji pravilnosti in zakonitosti sprejetih odločitev oziroma izrečenih kazenskih sankcij pa so prvenstveno namenjeni postopki z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ne institut delegacije pristojnosti.

8. Prenos pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča, zato jo je treba kot takšno razlagati restriktivno.5 Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, po presoji Vrhovnega sodišča z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja pred sodečim sodiščem, ki bo v novem sojenju odločalo v popolnoma spremenjenem senatu, še manj pa dvoma v nepristranskost sojenja pred vsemi okrožnimi sodišči na območju Višjega sodišča v Mariboru, zato ne more utemeljiti predlaganega prenosa krajevne pristojnosti.

C.

9. Ker obtoženčev zagovornik s svojimi navedbami ni izkazal tehtnih okoliščin, ki bi po prvem odstavku 35. člena ZKP narekovale prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru, je Vrhovno sodišče njegov predlog zavrnilo.

1 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015. 2 Prim. sklepi Vrhovnega sodišča I Kr 5502/2018 z dne 24. 5. 2018, I Kr 6439/2017-70 z dne 4. 4. 2019 in drugi. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 55384/2011 z dne 17. 11. 2016. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I R 162/2020 z dne 6. 11. 2020 v prav tako medijsko odmevni zadevi. 5 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 55384/2011 z dne 17. 11. 2016.