Jedro

Zakon načelno dopušča tudi sklepanje zavarovalnih pogodb "za nazaj", zato je takšna antidatirana pogodba veljavna, razen v primeru iz 3. odst. 898. čl. ZOR. Ni odločilen datum sklenitve pogodbe, temveč čas trajanja zavarovanja, kot je določen v pogodbi.

Respiro rok ni določen v nobenem veljavnem zakonu, vendar je ta institut urejen v splošnih pogojih zavarovalnic, torej gre za avtonomno pravo teh pravnih subjektov. Glede na jasno določilo citiranih splošnih pogojev tožene stranke, da se zavarovanje (pri pogodbah, sklenjenih za eno ali več let) avtomatično podaljša za 30 dni, če zavarovalnici vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja ni vročena zavarovančeva izjava, da na podaljšanje ne pristane, gre v teh primerih za pogodbo, sklenjeno za dobo enega leta in 30 dni, pri čemer je zavarovanje za zadnjih 30 dni sklenjeno pod razveznim pogojem, da zavarovanec ne sporoči svoje odklonitve. Nikakršen drug pogoj ni potreben za veljavnost zavarovanja v respiro roku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4,274.147,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je tožeča stranka zavarovalno pogodbo sklenila za nazaj, s čimer je prevzela riziko za celotno obdobje sklenitve zavarovanja.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, da v času nastanka škodnega dogodka kritje tožeče stranke ni obstajalo.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v času škodnega dogodka ni obstajalo zavarovalno kritje tožeče stranke za vozilo, s katerim je bila poškodovana peška H. B., je zmotno. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je treba uporabiti za presojo spornega razmerja, v 2. odst. 898. čl. sicer res določa, da je zavarovalna pogodba nična, če je ob sklenitvi zavarovalni primer že nastal. Vendar, če je bilo dogovorjeno, da bo z zavarovanjem zajet tudi določen čas pred sklenitvijo pogodbe, ZOR določa, da je pogodba nična le, če je bilo ob sklenitvi zainteresirani stranki znano, da je zavarovalni primer že nastal (3. odst. 898. čl. ZOR). V 1. odst. 922. čl. ZOR je nadalje določeno, da učinkuje zavarovalna pogodba od štiriindvajsete ure tistega dne, ki je v polici določen kot začetek trajanja zavarovanja. Iz navedenih členov izhaja, da je dopusten pogodbeni dogovor, s katerim se pogodbeni stranki zavarovalne pogodbe dogovorita, da se zavarovanje, s tem pa tudi prevzem obveznosti iz zavarovalne pogodbe, nanašajo na določen čas pred sklenitvijo pogodbe, razen če obstajajo subjektivne okoliščine, določene v že omenjenem 3. odst. 898. čl. ZOR. V tem primeru torej ni odločilen datum sklenitve pogodbe, kot zmotno razlaga sodišče prve stopnje, temveč čas trajanja zavarovanja, kot je določen v pogodbi. Ker tožeča stranka niti ni trdila, da bi K. K. ob sklepanju pogodbe s tožečo stranko po polici št. 028527 (priloga A8) dne 10.3.1993 vedela, da je zavarovalni primer že nastal, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je citirana zavarovalna pogodba, sklenjena s tožečo stranko z veljavnostjo od 23.12.1992 do 23.12.1993, veljala tudi v času nastanka nezgode dne 28.12.1992. Zato je (tudi) tožeča stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela peška H. B.. Tožeča stranka se torej ne more razbremeniti prevzetega rizika za nastanek škodnega dogodka, kot pravilno opozarja pritožnik, četudi je zasledovala interes, da se zavarovanje formalno ujema z datumom podaljšanja prometnega dovoljenja zaradi zadostitve upravnim predpisom. To zatrjevano dejstvo na veljavnost zavarovalne pogodbe po oceni pritožbenega sodišča ne more imeti vpliva, kajti iz zavarovalne police št. 028527 jasno izhaja, da zavarovanje velja od 23.12.1992 do 23.12.1993 in tako zapisana vsebina zavezuje tožečo stranko.

Pravilni pa so razlogi sodišča prve stopnje in neutemeljene so pritožbene navedbe glede veljavnosti pogodbe tožene stranke v t.i. respiro roku. Respiro rok ni določen v nobenem veljavnem zakonu, vendar je ta institut urejen v splošnih pogojih zavarovalnic (na primer pogoji tožene stranke AO-86 in AO-90, 3. odst. 7. člena), torej gre za avtonomno pravo teh pravnih subjektov. Določilo citiranih splošnih pogojev tožene stranke je jasno in določa, da se zavarovanje (pri pogodbah, sklenjenih za eno ali več let) podaljša za 30 dni, če zavarovalnici vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja ni vročena zavarovančeva izjava, da na podaljšanje ne pristane. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v teh primerih za pogodbo, sklenjeno za dobo enega leta in 30 dni, pri čemer je zavarovanje za zadnjih 30 dni sklenjeno pod razveznim pogojem, da zavarovanec ne sporoči svoje odklonitve. Nikakršen drug pogoj ni potreben za veljavnost zavarovanja v respiro roku, če takih omejitev ni v pogodbenih določilih oziroma citiranih splošnih pogojih. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožene stranke, da respiro rok velja samo v primeru, če po poteku enoletnega zavarovanja ni sklenjeno novo zavarovanje, saj za takšno stališče ni pravne podlage. Sicer je res, da ima zavarovalnica, ki jamči v respiro roku, pravico v primeru škodnega dogodka do plačila celoletne premije, vendar ta pravica nima nikakršnega vpliva na veljavnost ali obseg njenega jamstva za škodni dogodek, ki je nastal v respiro roku (prim. tudi 918. čl. ZOR). Zato okoliščina, da tožena stranka ni izterjala celoletne premije iz naslova jamstva v respiro roku, na njeno odgovornost ne vpliva.

Glede na zgoraj povedano je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da (tudi) tožena stranka jamči za nastali škodni dogodek. Kot pa je bilo že doslej pojasnjeno, četudi gre za isti škodni dogodek, obstaja tudi jamstvo tožeče stranke (iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe za čas od 23.12.1992 do 23.12.1993). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti določila ZOR, ki urejajo odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je stvar zavarovana pri več zavarovalnicah pred isto nevarnostjo. Gre za t.i. dvojno zavarovanje, ki ga ZOR ureja v 2. odst. 934. čl. ZOR in tudi pri zavarovanju odgovornosti ni izključeno. Zaradi zmotne materialnopravne ocene, da jamstvo tožeče stranke ne obstoji, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z dvojnim zavarovanjem (4. odst. 934. čl. ZOR). Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki za delo sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku so zajeti v obrazložitvi.

Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).