Jedro

Razlog, ki ga je tožnik ponovil v prvem zahtevku kot razlog za mednarodno zaščito, torej težave oziroma grožnje zaradi svojega dolga v Pakistanu, upoštevajoč določbo 64. člena ZMZ-1, toženka pravilno ni upoštevala za utemeljenost prvega zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil 14. 7. 2021 (v nadaljevanju prvi zahtevek).

2. Uvodoma je toženka povzela navedbe ob podaji zahtevka, iz katerih izhaja, da je tožnik povedal, da je odšel iz Pakistana, ker je bil prijateljem dolžan denar, ki si ga je izposodil zaradi stav v mednarodni ligi kriketa. Na vprašanje uradne osebe, če obstajajo kakšna nova dejstva oziroma dokazi, ki so se pojavili po izdaji odločbe o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da se vas, iz katere prihaja in kjer živi njegova družina, nahaja blizu afganistanske meje. Talibani želijo prevzeti tam oblast in je zato situacija slaba. Na dodatno vprašanje uradne osebe, če obstajajo kakšni novi dokazi ali dejstva, ki so sicer obstajali že pred izdajo odločbe, vendar jih iz opravičenih razlogov v prvem postopku ni mogel navajati, je tožnik odgovoril nikalno. Povedal je, da nima nobenih novih dokazov, saj se v Pakistan potem, ko je državo zapustil ni vrnil. 3. Toženka je v nadaljevanju ugotovila, da je tožnik 10. 7. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja 10-7-20). Toženka je na podlagi tožnikove izjave ob vložitvi prošnje 10-7-20 ter osebnega razgovora z dne 12. 8. 2020 ugotovila, da je tožnik prošnjo 10-7-20 utemeljeval s težavami, ki so izvirale iz njegovega neplačila dolga. Navedel je, da si je zaradi iger na srečo izposojal denar, ki ga ni vrnil in zato bil deležen groženj. Toženka je v pospešenem postopku izdala odločbo št. 2142-1307/2020/9 (131-2-21) z dne 17. 8. 2020 (v nadaljevanju odločba 17-8-20), s katero je tožnikovo prošnjo 10-7-20 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločba 17-8-20 je postala pravnomočna 3. 9. 2020, saj tožnik zoper odločbo ni sprožil upravnega spora.

4. V zvezi z vsebinsko obravnavo prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je toženka ugotovila, da je tožnik s podano izjavo na zapisnik 14. 7. 2021 vložil svoj prvi zahtevek. Na podlagi proučitve in primerjave izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi prošnje 10-7-20, na osebnih razgovorih in ob podaji prvega zahtevka, je toženka ugotovila, da je tožnik prvi zahtevek ponovno utemeljeval z istim razlogom za odhod iz države, kakor prošnjo 10-7-20 in sicer z ogroženostjo zaradi neplačila dolga, saj si je v Pakistanu sposojal denar za igranje iger na srečo oziroma plačevanje stav. Toženka je ugotovila, da tožnik v prvem zahtevku uveljavlja iste razloge, ki jih je uveljavljal v predhodnem postopku in ki so bili znani že pred izdajo odločbe 17-8-20. Da so razlogi, ki jih v prvem zahtevku uveljavlja tožnik isti kakor v predhodnem postopku, je tožnik ob podaji zahtevka tudi sam potrdil. Zatrdil je tudi, da nima nobenih novih dokazov, ki bi jih želel dostaviti v postopku.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v prvem zahtevku poleg ogroženosti zaradi neplačila dolga omenil še, da je v zadnjem času v njegovi vasi v Pakistanu slaba situacija, saj ta leži zraven Afganistanske meje, kjer si Talibani prizadevajo prevzeti oblast. Toženka je obrazložila, da ni mogla zaključiti, da ta razlog predstavlja glavni razlog za prvi zahtevek. To potrjuje po mnenju toženke tudi odgovor tožnika na eksplicitno vprašanje uradne osebe, da bi želel ponovno zaprositi za mednarodno zaščito zaradi ogroženosti zaradi dolga, ki ga ima v Pakistanu. Toženka je v izpodbijanem sklepu ugotovila tudi, da se A. oziroma vas B., od koder prihaja tožnik, geografsko ne nahaja neposredno ob Afganistanski meji, ampak je od nje odmaknjen približno 60 kilometrov1. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da tožnik zgolj predpostavlja, da bodo njegovo vas oblegali Talibani (2. stran zapisnika o sprejemu prvega zahtevka). Kot razlog za vložitev zahtevka torej uveljavlja tožnik nekaj, kar se bo po njegovem mnenju zgodilo v prihodnosti. Tega toženka ni mogla upoštevati, saj gre za predpostavko, poleg tega pa se ob odločanju upošteva situacija, kakršna je v trenutku sprejetja odločitve. Ker tožnik ni izkazal, da bi bila varnostna situacija v trenutku vložitve prvega zahtevka v njegovi domači vasi takšna, da bi močno povečevala verjetnost, da bi mu bila priznana mednarodna zaščita, ampak zgolj sklepa, da se bo situacija v prihodnosti zaostrila, tožnikovemu zahtevku po oceni toženke ni mogoče ugoditi. Toženka je še obrazložila, da njen dvom v resničnost s strani tožnika zatrjevanih dejstev povečuje to, da tožnik ob podaji pisne namere 17. 6. 2021, slabe varnostne situacije sploh ni omenjal. Toženka zato dvomi, da bi domnevna slaba varnostna situacija predstavljala dejanski razlog, zaradi katerega je tožnik podal prvi zahtevek.

6. Toženka je zato, ker zakonske določbe ob pogojih za uvedbo ponovnega postopka v konkretnem primeru niso izpolnjene, tožnikov prvi zahtevek zavrgla.

_Povzetek tožnikovih navedb_

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Navaja, da ne drži ugotovitev toženke, da tožnik utemeljuje prvi zahtevek z istim razlogom kakor prošnjo 10-7-20 in sicer z ogroženostjo zaradi neplačila dolga iz iger na srečo. Že iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik omenil slabo situacijo v njegovi vasi v Pakistanu, ki naj bi ležala ob afganistanski meji, in kjer si Talibani prizadevajo prevzeti oblast. Tožnik navede, da je ta vas Č., ki je od meje oddaljena približno 13 kilometrov (vir: Google Earth).

9. Tožnik je še izpostavil, da je z razlogom ogroženosti meril tudi na neučinkovitost in neuspešnost policije v Pakistanu, da mu zagotovi varnost. Navede, da iz registracijskega lista z dne 17. 6. 2021 izhaja, da je kot razlog za mednarodno zaščito navedel krvno maščevanje, o čemer pa izpodbijani sklep nima razlogov in se ga zato ne da preizkusiti.

10. Tožnik še navaja, da iz EASO COI poročila za Pakistan2 izhaja in potrjuje tožnikove navedbe, da je policija v Pakistanu neučinkovita, podkupljiva, brutalna in neprofesionalna. Tudi iz Poročila USDoS3 izhaja, da je v policiji korupcija običajna in da policija jemlje podkupnine. Tožnik trdi, da bi morala toženka tožnikove navedbe natančneje raziskati ter preveriti, ali ni podan utemeljen strah tožnika pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, zlasti pa morebitni pripadnosti posebni družbeni skupini (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik meni, da toženka ni z zadostno mero preverila njegovih navedb v zvezi z ogroženostjo in nevarnostjo, ki ga zanj pomenijo Talibani. Splošno znano je, da se varnostne sile ZDA umikajo iz sosednje države Afganistan in da militantna skupina Talibanov prevzema nadzor, ter da se krepi moč in dejavnost Talibanov v Pakistanu (to izhaja tudi iz različnih spletnih medijev4). Ti mediji ugotavljajo, da se je povečalo delovanje Talibanov v Pakistanu in da postajajo nevarni za Pakistan. Talibani ugrabljajo vladne uslužbence, napadajo varnostne sile Pakistana, zahtevajo varščino in izvajajo usmrtitve.

11. Tožnik še navaja, da iz zapora ne more posredovati vseh relevantnih dokazov. Navaja, da je v skladu s sodno prakso dolžnost države, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje in da mora biti njeno ravnanje aktivno tako, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Še toliko bolj je slednje stališče potrebno upoštevati in udejanjiti, ko je prosilec brez pooblaščenca. Tožnik še navaja, da lahko toženka pridobi aktualne podatke o varnostni situaciji v Pakistanu precej hitreje in bolj uspešno kot prosilec sam zlasti, ko je v zaporu. Slednji razlog je nov in je nastal po zavrnitvi prošnje 10-7-20, kot izhaja iz navedenih člankov.

12. Tožnik meni, da je zato izpodbijani sklep nepravilen ali vsaj preuranjen, zato predlaga, da se odpravi in zadeva vrne toženki v ponovno odločanje.

_Povzetek navedb toženke_

13. V odgovoru na tožbo je toženka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa navedla, da ne drži tožbena trditev, da je tožnikova vas Č., saj je pri vložitvi prošnje 10-7-20 in na osebnem razgovoru 12. 8. 20205 povedal, da prihaja iz vasi B., ki je od afganistanske meje (mejni prehod C.) oddaljena cca 60 kilometrov oziroma 1 uro in 42 minut vožnje z avtomobilom (vir Google Maps). Toženka navaja, da tožnik zgolj domneva, da bodo v njegovo vas, prišli Talibani in prevzeli oblast. Navaja, da tožnik prihaja iz vasi, ki ni blizu afganistanske meje in je pod pakistansko in ne talibansko oblastjo, kot to želi tožnik prikazati v tožbi.

14. Toženka še navaja, da tožnik v postopku ni navedel, kar navaja v tožbi in sicer, da naj bi bila policija v Pakistanu neučinkovita in neuspešna. Na osebnem razgovoru 12. 8. 2020 v zvezi s prošnjo 10-7-20 je na vprašanje uradne osebe, ali bi posojilodajalci odgovarjali za njegovo smrt, v kolikor bi ga ubili, odgovoril, da seveda in da bi zadeva najbrž prišla na sodišče do organov pregona, kar ne potrjuje tožbenih trditev. Tožnik v postopku v zvezi s prošnjo 10-7-20 ni predložil ali predlagal kakršnih koli dokazov v zvezi svojo trditvijo v tožbi, da je policija v Pakistanu koruptivna. Tožnik v postopku v zvezi s prošnjo 10-7-20 ni trdil niti, da bi zadevo sploh prijavil na policijo. Toženka navaja, da so tožbene trditve, da policija ni učinkovita, nedovoljene, ker je imel tožnik vse možnosti, da bi jih navajal uveljavljal že pri podaji prošnje 10-7-20 ali na osebnem razgovoru.

15. Toženka še navaja, da je tožbena trditev v zvezi s krvnim maščevanje nedovoljena tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj tega ni omenil ne v postopku prošnje 10-7-20 ali v prvem zahtevku, zato se toženka do tega razloga niti ni mogla opredeliti. Tožnik je ta razlog omenil sicer v pisni izjavi pred podajo prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vendar je pri sami podaji prvega zahtevka, ko je bil eksplicitno vprašan, kateri so njegovi razlogi za vložitev zahtevka, navedel zgolj težave zaradi izposoje denarja v povezavi s spletnimi stavami. Toženka na podlagi obrazloženega predlaga zavrnitev tožbe.

_O sodni presoji_

16. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine, ki se nanašajo na upravno zadevo, priloge sodnega spisa A1, A2, B1, vpogledalo v: EASO COI poročilo za Pakistan, USDoS, Country report on human rights practises 2018 in tri članke, objavljene na: https://www.usip.org/events/resurgence-tehrik-i-taliban-pakistan z dne 8. 6. 2021; https://thediplomat.com/2021/06/pakistan-targets-a-resurgent-ttp-as-uncertainty-looms-in-afganistan z dne 5. 6. 2021; https: // the diplomat. com /2021/03/the-apkistani-taliban-is-back/ z dne 9. 3. 2021. Sodišče je zaslišalo tožnika in tako izvedlo vse predlagane dokaze.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), dodaja v nadaljevanju.

19. V konkretnem sporu sodišče presoja zakonitost sklepa, s katerim je toženka zavrgla prvi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

20. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

21. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.6 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.7 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II8, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Na podlagi obrazloženega, ni utemeljen tožbeni očitek o „premajhni aktivnost države“ niti v zvezi s pridobitvijo aktualnih podatkov o varnostni situaciji v Pakistanu. Glede na to, da se je tožnik ob podaji prvega zahtevka pravnemu zastopniku na izrecno vprašanje odpovedal, niso utemeljene niti tožbene navedbe, da bi morala toženka to, da je tožnik brez pooblaščenca, upoštevati v postopku in biti za to še bolj “aktivna“.

22. Sodišče se strinja z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ker tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

23. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je namreč toženka pravilno presojala razloge, ki jih je tožnik navedel v prvem zahtevku. Kot edini razlog, da je odšel iz Pakistana, je navedel svoj dolg zaradi stav v mednarodni igri kriket. Med strankama niti ni sporno, da je tožnik prošnjo 10-7-2020 utemeljeval s težavami, ki so izvirale iz njegovega neplačila dolga, ki ga je imel zaradi iger na sreči. Razlog, ki ga je ponovil v prvem zahtevku kot razlog za mednarodno zaščito, torej težave oziroma grožnje zaradi svojega dolga v Pakistanu, upoštevajoč določbo 64. člena ZMZ-1, toženka pravilno ni upoštevala za utemeljenost prvega zahtevka.

24. Tožnik je pri podaji prvega zahtevka na vprašanje uradne osebe, če ima nova dejstva oziroma dokaze dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe 17-8-20, odgovoril, da je njegova hiša oziroma vas, kjer živi njegova družina blizu afganistanske, da dokler so Američani je mir, da bodo sedaj prišli Talibani in prevzeli oblast, da se vsak dan streljajo in da je situacija slaba, da je zelo nevarno. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno presodila tudi te tožnikove navedbe in tožnikov zahtevek zavrgla. Toženka je ugotovila, da se A. oziroma vas B., od koder prihaja tožnik, geografsko ne nahaja neposredno ob Afganistanski meji, ampak je od nje odmaknjen približno 60 kilometrov9. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da toženka ni mogla upoštevati navedb v zvezi z nevarnostjo v njegovi vasi tudi zato, ker tožnik zgolj predpostavlja, da bodo njegovo vas oblegali Talibani. Po oceni toženke je šlo torej za predpostavko, poleg tega pa se ob odločanju upošteva situacija, kakršna je v trenutku sprejetja odločitve. Toženka je presodila, da tožnik ni izkazal, da bi bila varnostna situacija v trenutku vložitve prvega zahtevka v njegovi domači vasi takšna, da bi močno povečevala verjetnost, da bi mu bila priznana mednarodna zaščita, zato je prvi zahtevek tudi s to utemeljitvijo pravilno zavrgla.

25. Tožbena trditev, da je tožnikova vas Č. (in ne A. oziroma B., kot je navajal tožnik v upravnem postopku), je na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v povezavi s 52. členom ZUS-1 prepozna in zato nedovoljena.

26. Sodišče ne glede na to, da tožnik niti ni trdil, da ni imel v postopku možnosti navajati, da je njegova vas Č. (in ne A. oziroma B.) oziroma, da tega upravičeno ni mogel navesti v postopku izpodbijanega sklepa, še dodaja, da tožnik zaslišan kot stranka pri pojasnjevanju, zakaj je na prošnji in na osebnem razgovoru kot kraj vedno navedel A. oziroma B. in ne Č., ni bil prepričljiv. Izpovedal je, da tega v upravnem postopku ni omenil, ker je Č. majhen kraj in nihče ne bi vedel, kje sploh je, nadalje, da je B. ulica v vasi Č. Sodišče pojasnjuje, da je tako iz prošnje 10-7-20 kot osebnega razgovora, oba opravljena ob prisotnosti tolmača, razvidno, da je kot kraj rojstva tožnik navedel A. oziroma B. (torej ne gre za ulico v Č., kot je izpovedal na naroku). Vas Č. je tožnik prvič omenil v tožbi, kar je, ker ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1, kot navedeno, prepozno in zato neupoštevno. Zaradi navedenega so tudi vsa dokazila, ki se nanašajo na dokazovanje varnostne situacije neutemeljena.

27. Na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v povezavi s 52. členom ZUS-1 ni dovoljena tudi tožbena trditev v zvezi z neučinkovitostjo in neuspešnostjo policije v Pakistanu, saj tega v upravnem postopku tožnik ni zatrjeval, v tožbi pa razlogov, ki bi dovoljevali upoštevanje tožbenih novot niti ni zatrjeval. 28. Neutemeljen je tožbeni očitek, da se toženka ni opredelila do razloga, ki ga je navedel v registracijskem listu in sicer krvno maščevanje. Tožnik, zaslišan na glavni obravnavi, kaj je mislil s krvnim maščevanjem v registracijskem listu, namreč izpove, da je imel zaradi kredita maščevanje. Tudi na vprašanje svojega pooblaščenca je pojasnil, da „krvno maščevanje“ izhaja iz njegovega dolga. Torej ne gre za nov razlog za mednarodno zaščito ampak isti razlog, s katerim je utemeljeval že prošnjo 10-7-20, to je, grožnje (maščevanje), ker je ostal dolžan ljudem, ki so mu posojali denar zaradi njegovih iger na srečo oziroma stav v zvezi s kriketom. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa se je toženka do tega natančno in obsežno opredelila in se v izogib ponavljanju, sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

29. Po presoji sodišča je bilo na podlagi obrazloženega v obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo.

1 Podatki so javno dostopni in preverljivi na aplikaciji Google Maps, iz katere izhaja, da je iz vasi B. (A.) do denimo mejnega prehoda med Afganistanom in Pakistanom C., približno 60 kilometrov oziroma dobra ura in pol vožnje. 2 https://www.easo.evropa.eu/news-events/pakistan-security-situation, stran 24. 3 USDoS, Country Report on Human Rights Practises 2018 – Pakistan, 13. March 2019, sekcija 4, tretji odstavek. 4 https://www.usip.org/events/resurgence-tehrik-i-taliban-pakistan z dne 8. 6. 2021;https://thediplomat.com/2021/06/pakistan-targets-a-resurgent-ttp-as-uncertainty-looms-in-afganistan z dne 5. 6. 2021;https://thediplomat.com/2021/03/the-apkistani-taliban-is-back/ z dne 9. 3. 2021. 5 MNZ, zapisnika št. 2142-1037/2020/7 (1312-20) z 12. 8. 2020, stran 2. 6 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 7 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 8 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 Podatki so javno dostopni in preverljivi na aplikaciji Google Maps, iz katere izhaja, da je iz vasi B. (A.) do denimo mejnega prehoda med Afganistanom in Pakistanom C., približno 60 kilometrov oziroma dobra ura in pol vožnje.