Jedro

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mora biti skladno s 14. in 19. členom ZZK-1 oboje, torej vsebina in prostorske meje izvrševanja služnosti, natančno opisano, in sicer posebej v situacijah, ko izvrševanje služnosti ni vezano na trajne infrastrukturne objekte. Vsebina pravnega standarda "natančnega opisa prostorskih meja služnosti" pa je odvisna od okoliščin posamezne zadeve, pri čemer zahtevani minimum tega opisa zagotovo predstavlja najmanj širina služnostne poti in točna lokacija, na kateri služnostna pot spremeni smer. Dejstvo, da je pot pravdnim strankam znana, ne pomeni, da je njen opis v izreku sodne odločbe lahko manj natančen. Opis služnostne poti v izreku sodne odločbe mora bralcu, ki ni seznanjen s stanjem poti v naravi, omogočati jasno predstavo glede tega, kje ta pot poteka.

Izrek

I.Dopolnitev pritožbe se zavrže.

II.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 381 in 380, k. o. ... ,1 obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili (osebnimi in tovornimi) in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti, ki poteka po nepremičnini parc. št. 383 kot služečem zemljišču, in sicer tako, da pot poteka delno tako, da gre od štirimeje med parcelami št. 383, 381, 386 in 379/1, proti JZ v prvih treh četrtinah meje med parcelama št. 383 in 381 točno po meji med obema navedenima parcelama, tako da je ena kolesnica na parc. št. 381 (last tožnika), ena pa na parc. št. 383 (last toženca), v zadnji četrtini meje med parc. 383 in 381 pa pot zavije v celoti (v širini obeh kolesnic) na parc. 383 in poteka izključno po tej parceli skozi gozd, proti stičišču zahodne meje parc. št. 383 in parc. št. 2166/17, po kateri poteka javna cesta (I. točka izreka). Povračilo pravdnih stroškov tožnika je naložilo tožencu (II. točka izreka).

2.Toženec zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.2 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže, oziroma podrejeno zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožbeni zahtevek in posledično izrek nista dovolj določna. Služnost ni opredeljena skladno z 19. členom Zakona o zemljiški knjigi.3 Izrek dopušča razne interpretacije poteka služnostne poti. Iz njega ni mogoče razbrati širine poti in tega, kje in kako pot zavije. Povzema sklepa VSRS II Ips 59/2021 in II Ips 32/2022. Določenost zahtevka je pogoj za popolnost tožbe, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči, ne da bi se spustilo v njeno vsebinsko obravnavanje.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za opravo ogleda in postavitev izvedencev forenzične ter geodetske stroke. Ker zavrnitev ni ustrezno obrazložena, je podana bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo za natančno določitev poteka služnostne poti opraviti ogled in postaviti izvedenca geodetske stroke. Na ta način bi se, glede na trditve toženca, da je pot neprimerna za vožnjo in prehod čez njo ni mogoč, lahko prepričalo, ali se pot v naravi sploh uporablja. Sodišče tudi ni izvedlo dokazne ocene glede načina izvrševanja služnosti. Tožnik ni zatrjeval, niti dokazoval, da bi se služnost uporabljala za vožnjo z vsemi vozili in kmetijsko mehanizacijo. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z izrekom, ker izrek določa širši obseg izvrševanja služnosti. Tak zaključek sodišča je nejasen in v nasprotju z vsebino listin v spisu. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev ni ustrezno obrazložena. Ni jasno, kdaj točno naj bi se priposestvovalna doba iztekla in na kakšni pravni podlagi. Gre za pomembno dejstvo, ker se služnost pridobi le z vsebino, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Sodišče bi zato moralo natančno določiti obdobje, ki ga je štelo za priposestvovalno obdobje. Odločilen kriterij je dejanska uporaba v relevantnem času. Dokazna ocena je v tem delu pomanjkljiva, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Dokazna ocena glede sodne poravnave, sklenjene v letu 1932, je nepravilna. Ta poravnava ne more vezati sedanjih zemljiškoknjižnih lastnikov, ker so singularni pravni nasledniki strank sodne poravnave, ne univerzalni. Na parc. št. 383 je sicer vpisana tudi stvarna služnost plinovoda, ki se stika s služnostno potjo, ki je predmet tega postopka. Trasa plinovoda preprečuje obstoj služnosti. Sodišče bi zato moralo izvesti ogled in postaviti izvedenca, da bi ugotovilo, če se na tem območju služnostna pravica sploh lahko ustanovi.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena, njena dopolnitev pa prepozna.

5.Po poteku pritožbenega roka je toženec vložil dopolnitev pritožbe s prilogami. V skladu z drugim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Toženec se je smel zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od njene vročitve (prvi odstavek 333. člena ZPP). Izpodbijana sodba mu je bila vročena 16. 4. 2024, dopolnitev pritožbe je vložil 18. 12. 2024. Ker je pritožbeni rok prekluziven zakonski rok, je sodišče dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo (352. člena ZPP).

6.Tožnik, kot zemljiškoknjižni lastnik zatrjevanih gospodujočih nepremičnin parc. št. 380 in 381, od toženca, kot zemljiškoknjižnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 383, zahteva ugotovitev stvarne služnosti na parc. št. 383 na podlagi določb o priposestvovanju.

7.Iz relevantnih dejanskih ugotovitev in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da:

-sta 20. 10. 1932 A. A. (pravna prednica toženca) kot tožnica in B. B. (tožnikov dedek in pravni prednik) kot toženec v sporu zaradi neobstoja služnosti vožnje sklenila sodno poravnavo, v kateri sta si medsebojno pripoznala priposestvovano služnostno pravico poti, vendar B. B. služnosti nato ni vpisal v zemljiško knjigo;

-je leta 1962 A. A. zoper B. B. vložila tožbo zaradi ukinitve služnostne poti, s katero je obstoječi služnosti, ki jo je B. B. izvrševal na podlagi sodne poravnave, nasprotovala, njen tožbeni zahtevek pa je bil s sodbo z dne 10. 12. 1963 zavrnjen;

-je B. B. 9. 12. 1963 lastninsko pravico na parc. št. 380 in 381 prenesel na C. B., tožnikovega očeta;

-je leta 2007 D. D. (pravni naslednik A. A. in pravni prednik toženca) s tožbo zoper C. B. zahteval prenehanje služnosti in izbris služnostne pravice, pri čemer je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen;

-je leta 2017 C. B. vložil predlog za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo, vendar sodišče vpisa ni dovolilo, ker sklenjena sodna poravnava ne učinkuje proti singularnemu pravnemu nasledniku A. A.;

-toženec v tem postopku ni podal nobenih navedb glede tega, kdaj naj bi C. B. izvedel za tožbo za ukinitev služnosti, vloženo leta 1962;

-toženec ni podal navedb in dokazov glede tega, da naj C. B. ne bi bil v dobri veri do vložitve tožbe zoper njega v letu 2007 oziroma da bi bil seznanjen z nasprotovanjem služnosti;

-so priče, zaslišane v tem postopku, skladno izpovedale, da se je služnostna pot uporabljala za vožnjo za potrebe kmetijstva z vso kmetijsko mehanizacijo.

8.Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje naredilo materialnopravni sklep, da je služnostno pravico priposestvoval že B. B., ki jo je v dobri veri izvrševal do leta 1962 (skupno 59 let). Od leta 1962 do leta 2007 (skupno 44 let) pa jo je v dobri veri izvrševal C. B. Ob zaključku, da se služnostna pravica izvršuje že več kot 100 let, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

9.Pritožba utemeljeno graja neizvedbo dokaznega predloga po postavitvi sodnega izvedenca geodetske stroke. Pritožnik je izvedbo tega dokaza predlagal za odmero parcelne meje med zemljiščema, po katerih poteka služnostna pot. Sodišče je izvedbo dokaznega predloga smiselno zavrnilo kot nepotrebnega z utemeljitvijo, da parcelna meja ni sporna, ker je bila določena že leta 1957. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je bil dokazni predlog zavrnjen nepravilno, z njegovo zavrnitvijo je pa je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Sodišče je v tej zadevi namreč ugotovilo obstoj služnostne poti. Zakon o katastru nepremičnin4 v prvem odstavku 18. člena določa, da se v katastru nepremičnin vodijo podatki o območju izvrševanja stvarne služnosti. Nadalje v prvem odstavku 84. člena določa, da se na parcelah lahko določi območje služnosti. Evidentiranje območja služnosti v katastru nepremičnin torej ni opredeljeno kot zakonska obveznost, temveč kot možnost,5 prepuščena volji strank. Tožnik je v tej zadevi na naroku dne 23. 11. 2023 izrecno predlagal postavitev izvedenca geodetske stroke za izdelavo elaborata, ki bo omogočal vpis v evidenco Geodetske uprave Republike Slovenije (ta, med drugim, vodi kataster nepremičnin (4. člen ZKN)). Sodišče tega pri svoji odločitvi ni upoštevalo.6 Določitev območja služnosti, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo (160. člen ZKN), je v katastru nepremičnin namreč mogoča le, če so urejeni deli mej parcel, po katerih poteka meja območja služnosti (tretji odstavek 84. člena ZKN). To, da meja ni sporna, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ne pomeni, da je meja urejena po pravilih katastra nepremičnin. Dokaznega predloga po postavitvi izvedenca geodetske stroke sodišče prve stopnje tako, glede na njegovo ugotovitev, da služnost obstaja, ne bi smelo zavrniti.

11.Postavitev izvedenca geodetske stroke je bila sicer nujna tudi ob upoštevanju 54. člena ZKN. Ta določa, da zahtevo za vpis podatkov v kataster nepremičnin na podlagi pravnomočne sodne odločbe vloži sodišče, ki je o zadevi odločalo na prvi stopnji, pri čemer mora biti v zahtevi navedena številka elaborata, ki ga v sodnem postopku izdela sodni izvedenec geodetske stroke. Brez izvedenca geodetske stroke izvedba katastrskega vpisa območja služnosti torej ni mogoča.

12.Utemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi sodišče moralo opraviti ogled na kraju samem. Sodišče je ta dokazni predlog zaradi razjasnjenega dejanskega stanja in navedb strank zavrnilo kot nepotrebnega. Vendar dejansko stanje ni bilo razjasnjeno. Potek služnostne poti iz podanih navedb in predloženih dokaznih listin namreč ni povsem jasen. Ogled je bil prav tako potreben v zvezi z vprašanjem načina izvrševanja služnostne poti, ki ga sodišče prve stopnje ni ustrezno raziskalo. Toženec je namreč ves čas nasprotoval zahtevku tudi z ugovorom, da je pot neprimerna za vožnjo. Sodišče bi se moralo o stanju služnostne poti v naravi zato prepričati z ogledom, sploh ob upoštevanju dejstva, da je tožnik zahteval ugotovitev obstoja služnostne poti za vožnjo z vsemi vozili. Sodišče je njegovemu zahtevku sicer v celoti ugodilo, izpodbijana sodba pa glede ugotovitve obstoja služnostne poti za vožnjo s tovornimi vozili nima nikakršnih razlogov.7 V tem delu je zato podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13.Pritožnik se v zvezi s tem neutemeljeno zavzema tudi za ugotovitev kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izrek izpodbijane sodbe širil obseg izvrševanja služnosti, tak zaključek pa naj bi bil v nasprotju z vsebino listin. Vendar pa je pri tem treba pojasniti, da je t. i. protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP napaka tehnične narave, do katere pride, če sodišče pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih sodbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot jo imajo v resnici. Pritožnik pa v pritožbi ne pojasni niti tega, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo, niti tega, kakšna je njena pravilna vsebina, zato je uveljavljana kršitev (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno.

14.Utemeljen in bistven pa je pritožbeni ugovor, da izrek izpodbijane sodbe (in s tem tudi tožbeni zahtevek) ni ustrezno oblikovan. Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mora biti skladno s 14. in 19. členom ZZK-1 oboje, torej vsebina in prostorske meje izvrševanja služnosti, natančno opisano, in sicer posebej v situacijah, ko izvrševanje služnosti ni vezano na trajne infrastrukturne objekte. Vsebina pravnega standarda "natančnega opisa prostorskih meja služnosti" pa je odvisna od okoliščin posamezne zadeve, pri čemer zahtevani minimum tega opisa zagotovo predstavlja najmanj širina služnostne poti in točna lokacija, na kateri služnostna pot spremeni smer. Dejstvo, da je pot pravdnim strankam znana, ne pomeni, da je njen opis v izreku sodne odločbe lahko manj natančen. Opis služnostne poti v izreku sodne odločbe mora bralcu, ki ni seznanjen s stanjem poti v naravi, omogočati jasno predstavo glede tega, kje ta pot poteka.8

15.V tej zadevi gre za služnost v podeželskem okolju, ki ni vezana na trajne infrastrukturne objekte, zato je zahtevani standard njenega natančnega opisa občutno višji. Širina ugotovljene služnostne poti v izreku izpodbijane sodbe tako ni ustrezno opredeljena. Res je opisno zamejena s širino obeh kolesnic, vendar razdalje med kolesnicami različnih vozil niso nujno enake. Prav tako je nenatančno določena točka, na kateri služnostna pot zavije, in način, kako zavije. To, da pot zavije v zadnji četrtini meje med parc. št. 383 in 381, ob odsotnosti podatka o dolžini te meje, ne pove dovolj. Prav tako to, da pot po zavoju poteka izključno po parc. št. 383 skozi gozd proti javni cesti, ne pove ničesar o tem, pod kakšnim kotom pot zavije in kakšna je njena točna trasa. Tak opis prostorskih meja stvarne služnosti ne ustreza merilom, ki jih zahteva pravilna razlaga in uporaba 19. člena ZZK-1. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ocenilo, da je tožba sklepčna, čeprav stvarna služnost ni bila ustrezno opredeljena, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

16.Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, v tej fazi odločanja niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17.Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP). Ugotovljene kršitve namreč lahko odpravi samo sodišče prve stopnje, ki naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek glede obsega in načina izvrševanja služnosti v relevantnem časovnem obdobju (vprašanje vrste vozil, ki vozijo po tej poti, in namena njihove vožnje (za vse potrebe ali zgolj kmetijske)) ter poteka služnostne poti (s postavitvijo izvedenca geodetske stroke in opravo ogleda na kraju samem), nato pa tožnika, ob upoštevanju izpostavljenih materialnopravnih izhodišč glede opisa stvarne služnosti, v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe na način, da služnostno pot natančno opiše in opredeli njene prostorske meje. Pri tem bo materialno procesno vodstvo smiselno šele, ko bo izvedenec geodet (po navodilu sodišča in ob upoštevanju ugotovitev sodišča o poteku in obsegu služnosti) svoje izvedensko delo opravil. Tožnik služnostne poti v tej fazi namreč ne more opisati natančneje, kot jo je že. Svoje dejanske in pravne zaključke naj sodišče prve stopnje nato strni v odločitev, ki bo obrazložena skladno z zahtevanimi procesnimi standardi, pri čemer naj posebej upošteva, da mora biti obrazložitev sodne odločbe jasna. Če sodišče v njej navede rezervne razloge (take, ki potrjujejo sprejeto odločitev poleg nosilnega razloga),⁹ mora zagotoviti, da le-ti ne vplivajo na jasnost obrazložitve.

18.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo ne more odpraviti samo,¹⁰ ne da bi s tem poseglo v pravico do dvostopenjskega sojenja in pravico do pritožbe. S takšno odločitvijo tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

19.Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1 Ker se vse nepremičnine nahajajo v isti katastrski občini, pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča njeno navedbo. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP. 3 Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZK-1. 4 Ur. l. RS, št. 54/21 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZKN. 5 L. Ivanič: Kratek pregled normativnih aktivnosti na področju stvarnih služnosti v zadnjih letih; Notarski vestnik, oktober 2024, str. 68. Enako mag. M. Vugrin: Lokacijska opredelitev območja izvrševanja stvarne služnosti in stavbne pravice; Notarski vestnik, oktober 2024, str. 53. 6 Niti se do tega dokaznega predloga tožnika v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. 7 Sodba sicer nima konkretnih razlogov niti glede izvrševanja služnosti z osebnim avtomobilom in hojo, vendar je splošno sprejeto stališče sodne prakse, da širša služnost vsebuje tudi izvrševanje, ki je po splošnih kriterijih manj obremenjujoče za služečo nepremičnino, zato ta kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. 8 Prim. VSRS sklep II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022, VSRS sklep II Ips 59/2021 z dne 16. 2. 2022. 9 Kot je to glede (po)teka priposestvovalne dobe storilo v izpodbijani sodbi. 10 Materialnega procesnega vodstva v postopku z rednimi pravnimi sredstvi namreč ni (N. Betteto v: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana: GV založba, 2005; str. 585). Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje pisati manjkajočih razlogov, saj z njimi ni seznanjeno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o katastru nepremičnin (2021) - ZKN - člen 4, 18, 18/1, 54, 84, 84/1, 84/3, 160 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 14, 19 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 333, 333/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 343, 343/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.