Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev 2. točke sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 18. 1. 2017 in za zavrnitev predloga predsednice Okrožnega sodišča v A. z dne 30. 11. 2016 za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi ... z dne 29. 8. 2016; za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi ... v celoti v veljavi in je tožnik od 29. 8. 2016 dalje zaposlen na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II s plačnim razredom 49, od 1. 12. 2018 dalje s plačnim razredom 51, od 1. 1. 2019 dalje pa s plačnim razredom 52; za obračun in izplačilo razlik v plači z dodatki za obdobje od 18. 1. 2017 do vrnitve na delo v zneskih, navedenih v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so bili zaradi razveljavitve odločbe o imenovanju v višji naziv podani pogoji za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi .... Opozarja, da je do napačnega imenovanja v naziv prišlo zgolj zaradi napake delodajalca. Glede na zavzeto stališče sodišča prve stopnje se uradnik, ki je bil izbran na razpisu za prosto delovno mesto, ne more zanesti na to, da bo z njim sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar pomeni kršitev njegovih ustavnih pravic do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, svobode dela ter zasebne lastnine in dedovanja. Sodišču prve stopnje očita zmotno razlago določbe 79. člena ZJU. Ker je treba razloge za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi iz 74. člena ZJU razlagati restriktivno, razveljavitev zaradi enostavno odpravljivih formalnih napak delodajalca ni dopustna. Poleg tega bi morala posledice kršitve pogodbene zaveze nositi le tožena stranka, ki je kršitev povzročila. Sodišču prve stopnje očita odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 111/2016, X Ips 92/2020) in Upravnega sodišča RS (zadeve IU 39/2016, IU 1390/2015, IU 1542/2016-12 in IU 1825/2014), iz katere izhaja, da je imenovanje v naziv posledica premestitve in ne pogoj za njeno veljavnost. Sklicuje se tudi na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 153/2016 in VIII Ips 256/16. Opozarja, da je bila premestitev dejansko izvedena in da je na novem delovnem mestu že pričel z delom. Sodišče prve stopnje pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, da je bil do prejema sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 6. 2018 veljavno imenovan v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I in je zato vsaj do tega dne upravičen do pravic iz delovnega razmerja na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II. Ker je zatrjeval vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava, bi sodišče prve stopnje njegovemu zahtevku za obračun in izplačilo razlik v plači moralo ugoditi že na tej podlagi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva razveljavitev 2. točke sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju: Komisija) z dne 18. 1. 2017, ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II in priznanje vseh pravic iz te pogodbe, vključno z obračunom in izplačilom razlik v plači. Iz sodbe izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik je bil pri toženi stranki do avgusta 2016 zaposlen na delovnem mestu Višji pravosodni svetovalec (PDI), na katerem je dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in bil uvrščen v 42. plačni razred; - tožena stranka je tožnika zaradi premestitve na zahtevnejše delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II s sklepom z dne 25. 8. 2016 imenovala v naziv druge stopnje - pravosodni svetnik (PDI) I; - stranki sta nato 29. 8. 2016 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delo na tem delovnem mestu in v njej določili plačo v 49. plačnem razredu (izhodiščni 41. plačni razred, zvišan za 8 napredovanj); - Komisija je s sklepom z dne 18. 1. 2017 na predlog predsednice Okrožnega sodišča v A. razveljavila sklep o imenovanju tožnika v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I z dne 25. 8. 2016 (1. točka izreka) in pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016 (2. točka izreka); - Upravno sodišče RS je s sodbo in sklepom III U 42/2017-15 z dne 13. 4. 2018 ugodilo tožbi tožnika, 1. točko izreka sklepa Komisije z dne 18. 1. 2017 odpravilo in ji zadevo v tem delu vrnilo v nov postopek; - Komisija je v ponovljenem postopku izdala sklep z dne 13. 6. 2018, s katerim je ponovno ugodila predlogu predsednice Okrožnega sodišča v A. za razveljavitev sklepa z dne 25. 8. 2016 o imenovanju tožnika v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I in ta sklep razveljavila; - Upravno sodišče RS je s sodbo III U 225/2018-13 z dne 21. 11. 2019 zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo sklepa Komisije z dne 13. 6. 2018; zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 92/2020 z dne 11. 11. 2020 zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. Prvič je s sodbo Pd 32/2017 z dne 1. 9. 2017 delno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je presodilo, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta, zaradi česar neimenovanje v ustrezen naziv ni pravna podlaga za razveljavitev celotne pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se s tem ni strinjalo, zato je s sklepom Pdp 850/2017 z dne 22. 3. 2018 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi ... z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 850/2017 zavzelo nasprotno stališče, da je glede na prvi odstavek 79. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu. Pritožba zmotno kot bistveno izpostavlja, da pogoj imenovanja v naziv lahko izpolni le tožena stranka in da je do razveljavitve odločbe o imenovanju v naziv z dne 25. 8. 2016 prišlo zgolj zaradi njene napake, saj navedeno ne vpliva na pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez imenovanja v ustrezni naziv po določbah ZJU ni mogoče. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno opozarja, da je na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II že pričel z delom. Določba prvega odstavka 74. člena ZJU glede razveljavitve pogodbe o zaposlitvi se nanaša ravno na situacije, ko delavec že opravlja delo na delovnem mestu, za katero ne izpolnjuje predpisanih pogojev.

8. Sodišče prve stopnje z zavzetjem stališča, da je imenovanje uradnika v naziv pogoj za veljavnost njegove pogodbe o zaposlitvi, ni odstopilo od stališč iz sodne prakse Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. V zadevi I Up 111/2016 z dne 21. 9. 2016 je šlo za drugačna dejanska in pravna vprašanja kot v obravnavani zadevi, saj je Vrhovno sodišče RS odločalo o pravilnosti odločitve upravnega sodišča, ki je na podlagi prvega odstavka 47. člena in tretjega odstavka 48. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) prekinilo postopek upravnega spora o zakonitosti odločbe o imenovanju v naziv do pravnomočne odločitve glede zakonitosti premestitve. Stališče, da mora upravni organ pred odločanjem o imenovanju v naziv le formalno ugotoviti, da je šlo za premestitev iz razlogov in na način, predviden z ZJU, ni pa pri tem zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev, zato v obravnavani zadevi ni uporabljivo. Iz enakega razloga se pritožba zmotno sklicuje na stališča iz zadev Upravnega sodišča RS I U 1825/2014 z dne 25. 8. 2015, I U 1390/2015 z dne 11. 10. 2016, I U 39/2016 z dne 24. 1. 2017 in I U 1542/2016‑12 z dne 10. 10. 2017, v katerih je bilo prav tako ključno vprašanje razmerja med veljavnostjo odločbe o imenovanju v naziv in premestitvijo na drugo delovno mesto, in zadeve Vrhovnega sodišča RS X Ips 92/2020 z dne 11. 11. 2020, v kateri je vrhovno sodišče obravnavalo vprašanje, ali je uradnika ob premestitvi na drugo delovno mesto znotraj istega ali nižjega tarifnega razreda dopustno imenovati v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016, da neimenovanje v naziv ni ovira za priznanje pravic po dejanskem delu, saj tožnik v tem sporu plačila po dejanskem delu ne uveljavlja. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na stališča iz zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 256/2016 z dne 20. 12. 2016. V tej zadevi je delodajalec od delavke zahteval vračilo preveč izplačane plače po določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), zato je šlo tudi pri tej zadevi v dejanskem in pravnem pogledu za povsem druga pravna vprašanja kot v obravnavani zadevi.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik do pravic iz delovnega razmerja na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II upravičen vsaj do 2. 8. 2018, ko je v ponovljenem postopku prejel sklep Komisije z dne 13. 6. 2018 o razveljavitvi sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Za presojo zakonitosti 2. točke sklepa Komisije z dne 18. 1. 2017 je bistveno le, da tožnik v času odločanja sodišča prve stopnje ni imel veljavne odločbe o imenovanju v naziv za opravljanje dela na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev na tem delovnem mestu.

10. Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje dajatvenemu delu zahtevka ugoditi že na podlagi splošnih pravil civilnega prava (to je po določbah Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.). Ker je tožnik pravico do obračuna in izplačila razlik v plači utemeljeval z obstojem pogodbe o zaposlitvi ... in na ta način tudi oblikoval tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje utemeljenost tega dela zahtevka pravilno presojalo le z vidika upravičenosti do pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (torej kot reparacijski zahtevek), in ne tudi z vidika odškodninske odgovornosti tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

11. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker tožnik s tožbo ni uspel, je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da sam krije svoje stroške postopka, ki ji pritožba nasprotuje le zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).