Jedro

Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal določena dodatna in v tem smislu nova dejstva, ki pa so sicer obstajala že v času prvotnega postopka. Tožnik navedenih dejstev v prvotnem postopku ni navedel, čeprav je bil s strani tožene stranke pozvan, ali ima še kaj dodati oziroma ali ima še kak razlog za zapustitev Tunizije. Razen tega tudi ni navedel, zakaj teh dejstev brez lastne krivde v prvotnem postopku ne bi mogel navesti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 29. 3. 2019. Ker je nato samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh od zapustitve ni vrnil, je bil njegov postopek dne 14. 6. 2019 s sklepom ustavljen. Tožnik je dne 22. 1. 2021 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

2. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z istimi razlogi kot pri podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 29. 3. 2019 (strah pred predstavniki režima v Tuniziji). Novih razlogov in dokazov zanje nima. Tožnik je namreč sam na zapisnik izjavil, da je razloge za podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka že navedel pri podaji prošnje. Je pa nadaljeval z opisom razlogov zapustitve Tunizije. Povedal je, da so mu po vrnitvi iz Libije 2012 večkrat grozili po mobilnem telefonu ljudje, ki jih ni poznal. Na vrata so mu napisali znak v obliki črke X, to je bilo konec leta 2016. Vse grožnje je prijavil policiji, ki je o tem napisala zapisnik. Prvih pet dni, ko je podal prijavo, je bila policija prisotna na njegovi ulici, potem pa so odšli. Dva njegova znanca, ki sta bila zaposlena, eden v policiji in eden v vojski, sta prav tako dobila ta znak na vrata in bila kasneje ubita. Zato je raje odšel iz države.

3. Dalje tožena stranka navaja, da je skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tujec sam dolžan navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Na podlagi primerjave izjav tožnika, navedenih v prošnji in v tem postopku, ugotavlja, da tožnik navaja dejstva, ki so obstajala že v času prve prošnje (gre za dogodke iz leta 2016, ko je tožnik še bival v Tuniziji). Vendar pa jih tožnik v prvotnem postopku po lastni izbiri ni navedel, čeprav je bil vprašan, ali ima poleg razlogov, navedenih v prošnji, še kak razlog zapustitve izvorne države oziroma ali želi še kaj dodati, zato jih tožena stranka ne more šteti kot nove. Zato v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ne strinja se, da ni navedel novih dejstev za ponovljeni postopek. Pravi, da je bilo v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno. Navaja še, da razlogi za zavrnitev zahtevka iz izpodbijane odločbe niso dovolj obrazloženi in so sami s seboj v nasprotju, saj je pred izdajo odločbe izpolnil vse pogoje za pozitivno odločitev. Tožena stranka bi mu morala pred izdajo izpodbijanega sklepa dati možnost izjasnitve oz. dopolnitve zahtevka, in sicer z dodatnim neposrednim zaslišanjem. Tožena stranka je s tem zagrešila kršitve določb upravnega postopka. Meni, da je zato izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Predlaga, da se tožbi ugodi in da se izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka ter predlaga oprostitev plačila sodne takse.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka sicer uveljavljal grožnje po telefonu in dogodek, ko so mu na vrata napisali X, vendar so te okoliščine obstajale že v času prošnje. Glede možnosti izjasnitve tožnika ugotavlja, da mu je v zaslišanju ponudila dovolj možnosti, da opiše vse pomembne okoliščine in razloge, zaradi katerih vlaga zahtevek. Na vprašanje ob koncu postopka, ali želi še kaj dodati, je tožnik odvrnil le, da želi dobiti azil v Sloveniji, da bi lahko tukaj delal in živel; z ničemer pa ni nakazal, da želi o razlogih, zaradi katerih je vložil zahtevek, še kaj dodati. Postopek zahtevka za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite ni postopek, ki bi se začel po uradni dolžnosti, ampak se začne na podlagi vloge tujca, ki mora sam obrazložiti, zakaj podaja vlogo, in jo primerno utemeljiti. Tožnik ni utemeljil in ne podrobneje konkretiziral, zakaj misli, da ni utemeljenih in konkretiziranih razlogov za zavrženje zahtevka. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

_K I. točki izreka:_

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Sodišče lahko sledi bistvu utemeljitve izpodbijanega sklepa, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1. Sodišče se zato v pretežni meri lahko sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa sodišče obrazložitev tožene stranke dopolnjuje oziroma daje naslednje poudarke:

9. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka v zvezi s prošnjo tožnika za mednarodno zaščito predhodno že ustavila postopek. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 27. 6. 2019. 10. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal določena dodatna in v tem smislu nova dejstva, ki pa so sicer obstajala že v času prvotnega postopka. Tako je navedel, da so mu po vrnitvi iz Libije leta 2012 neznanci grozili po telefonu, na vrata pa so mu napisali X, kot tudi njegovima prijateljema, ki sta kasneje umrla, zaradi česar je potem zapustil Tunizijo. Vendar so te okoliščine obstajale že v času prošnje, tožnik pa navedenih dejstev v prvotnem postopku ni navedel, čeprav je bil s strani tožene stranke pozvan, ali ima še kaj dodati oziroma ali ima še kak razlog za zapustitev Tunizije. Razen tega tudi ni navedel, zakaj teh dejstev brez lastne krivde v prvotnem postopku ne bi mogel navesti.

11. Ponovni postopek se uvede pod pogoji iz 64. člena ZMZ-1 v povezavi z določbami člena 40. Procesne direktive1, torej če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oziroma predloži nove dokaze (ali se pojavijo novi elementi), ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.2 Tega pa tožnik ni izkazal. Trditveno in dokazno breme pa je na tožniku. Tudi v tožbi je le pavšalno navajal, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

12. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka poleg razlogov, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, skliceval tudi na elemente, ki jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal (grožnje po telefonu in narisan X na vratih, pred zapustitvijo Tunizije), ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 in 40. členom Procesne direktive zavrgla njegovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive,3 ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.

_K II. točki izreka:_

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

16. Tožnik je predlagal tudi oprostitev plačila sodne takse. Sodišče pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih o priznanju mednarodne zaščite sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani zadevi oproščen plačila sodne takse že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni posebej odločalo.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 2 Nova so tista dejstva, elementi oziroma dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1), zlasti s pravnim sredstvom pred sodiščem (člen 40(4) Procesne direktive). 3 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.