Jedro

Tudi če samostojni podjetnik ni opravil del v okviru registrirane dejavnosti, ni mogoče izključiti njegove pravice, da iztoži terjatve, ki jo je pridobil kot fizična oseba do dolžnika, če je to terjatev kot del osebnega premoženja prenesel v podjetje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 865/2008 - 4 z dne 31. 03. 2008 v prvem in četrtem odstavku izreka ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 627,37 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je v pravočasni pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločilen dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, je vsebina listine (A7), iz katere izhaja, da je tožena stranka 16. 09. 2005 tožeči stranki priznala višino terjatve po treh (sedaj) vtoževanih računih in se zavezala, da bo terjatev poravnala v najkrajšem možnem času.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da so bila vsa dela, ki jih je zaračunala tožeča stranka, opravljena v času, ko F. S. še ni bil registriran kot samostojni podjetnik. To dejstvo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi če samostojni podjetnik ni opravil del v okviru registrirane dejavnosti, ni mogoče izključiti njegove pravice, da iztoži terjatve, ki jo je pridobil kot fizična oseba do dolžnika, če je to terjatev kot del osebnega premoženja prenesel v podjetje. Toženec je bil očitno o prenosu seznanjen, ni pa tudi pojasnil, zakaj je dopis A7 naslovil na tožečo stranko in ne osebno na F. S. Tožeči stranki s tem ni bilo treba izkazovati pridobitve pravice, da izterja terjatev do tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da aktivna legitimacija tožeče stranke, da uveljavi terjatve F. S., izhaja iz medsebojnega dogovora pravdnih strank. Na kakšen način naj bi to ravnanje pomenilo obid davčne zakonodaje, pritožnik ne pove, zato se do tega stališča pritožbeno sodišče ni opredeljevalo. S tem pa tudi ne more pritrditi pritožniku, da je tožnik ravnal protizakonito in da toženec pri priznanju dolga tožniku tega ni sprevidel izključno zato, ker ni pravnik.

7. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje pri opredelitvi pravnega statusa samostojnega podjetnika sklicevalo na določbo 6. odstavka 3. člena ZGD-1, namesto pravilno na določbo 7. odstavka 1. člena ZGD, kar pritožnik uveljavlja s pritožbo kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na pravilnost odločitve nima nobenega vpliva, ker se določbi v bistvenih elementih opredelitve ne razlikujeta.

8. Če je toženec z izjavo priznal terjatev tožniku in se jo zavezal poravnati v najkrajšem možnem času, potem je očitno, da plačila ni pogojeval s prevzemom rizika neplačila končnih uporabnikov. Zato naknadno sklicevanje na pogodbena določila iz avtorske pogodbe, da je izvajalec del upravičen terjati plačilo samo, v kolikor bi toženec prejel plačilo od končnega naročnika, ni relevantno. Sicer pa toženec niti ni izrecno zatrjeval, da od končnih naročnikov storitev, ki jih vtožuje tožnik v tem sporu, ni prejel plačila. Zato vztrajanje pri trditvah, da se je F. S. v avtorski pogodbi zavezal prevzeti riziko neplačila končnih kupcev, za odločitev v tem sporu ni relevantna.

9. S tem pa se izkaže, da pritožnik ni uspel uveljaviti pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.