Jedro

Če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v povezavi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

Ker toženkin izpodbijani sklep za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve, določene v njem, si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Ugoditev pritožnikovemu predlogu, naj Vrhovno sodišče odpravi toženkin sklep, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke toženkinega sklepa, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pritožnikov pravni interes v tem upravnem sporu torej ne obstoji več, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-327/2025/12 (1221-13) z dne 24. 4. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka) in določila, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka), ter da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je kot pravilne potrdilo toženkine ugotovitve, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi; podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Dne 23. 9. 2025 pa je Vrhovnemu sodišču predložil še obvestilo, v katerem navaja, da je rok za njegovo predajo iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III že potekel 18. 8. 2025, zato je sedaj za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila, je pa Vrhovnemu sodišču naknadno predložila obvestilo, v katerem je potrdila pritožnikove navedbe, da je rok za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški potekel 18. 8. 2025.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katerega je Republika Hrvaška glede pritožnika poslala obvestilo, da sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje, pa določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

7. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča.

Uredba Dublin III v 27. členu določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled. Tožba v upravnem sporu takih učinkov po ZUS-1 nima, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito odložilni učinek zaradi vložitve tožbe ni predviden.

8. V zadevi ni sporno, da je 31. 1. 2025 pritožnik v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je bil 20. 12. 2024 vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. V skladu z zgoraj navedenimi določbami je toženka za sprejem pritožnika zaprosila Republiko Hrvaško, ki je odgovornost 18. 2. 2025 sprejela. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški za pritožnika, toženka odločila, kot izhaja iz prve točke te obrazložitve.

9. Pritožnik v vlogi z dne 22. 9. 2025 navaja dovoljene novote, ki jih je potrdila tudi toženka v vlogi z istega dne. Novote se nanašajo na potek roka šestih mesecev od dne obvestila Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pritožnik poudarja, da je rok šestih mesecev, šteto od 18. 2. 2025, potekel dne 18. 8. 2025 in ker ga toženka v tem času ni predala Republiki Hrvaški, njen sklep ne učinkuje več, Republika Slovenija pa je postala odgovorna država za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 18. 2. 2025 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve Upravnega sodišča, ki je v zadevi odločilo 30. 5. 2025, zaradi česar pritožnik teh okoliščin v tožbi ni mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

10. Če se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v povezavi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

11. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi citirane zakonske določbe drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način, ker predaja ni bila izvršena znotraj časovne omejitve izpodbijanega sklepa. Sklep je namreč postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo.

12. S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek navedenega akta preneha veljati.

Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1.

13. Ker toženkin izpodbijani sklep za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve, določene v njem, si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1.

14. Ugoditev pritožnikovemu predlogu, naj Vrhovno sodišče odpravi toženkin sklep, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke toženkinega sklepa, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pritožnikov pravni interes v tem upravnem sporu torej ne obstoji več, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

15. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), namreč izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zaradi zgoraj navedenih razlogov zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16. Ker so po povedanem odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

17. Toženka torej svojega sklepa o zavrženju pritožnikove prošnje in predaji Republiki Hrvaški ne sme izvršiti po poteku roka, v katerem je bila upravičena to storiti. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1 mora v takem primeru ta sklep razveljaviti in pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati kot država, ki je za to odgovorna.

-------------------------------

1.Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

2.Primerjaj sodbo SEU C-201/16 z dne 25. 10. 2017.

3.Odločitve VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, I Up 7/2024 z dne 19. 1. 2024, I Up 127/2024 z dne 11. 6. 2024, I Up 150/2025 z dne 27. 8. 2025.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 343, 343/4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.