Jedro

Uporaba 5. čl. ZDEN je vezana na roke in pogoje iz 3. ter 4. čl. ZDEN.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Predlagatelja zahtevata na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji, da jima nasprotni udeleženec vrne parcelo št. 44 k.o. Š., kajti ta parcela je prešla v državno lastnino na podlagi z zvijačo izsiljene kupne pogodbe z dne 2.10.1978. Sodišče prve stopnje je takšen predlog zavrnilo iz razlogov, ker predlagatelja nista upravičenca do denacionalizacije po 5. členu citiranega zakona. Ker pogodba, na katero se predlagatelja sklicujeta, ni bila sklenjena v času, ko so veljali predpisi, zajeti v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji, predlagatelja nista upravičenca do vrnitve tega premoženja.

Zoper sklep vlagata predlagatelja pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata spremembo sklepa tako, da se ugodi njunemu predlogu, ali pa razveljavitev sklepa in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem.

V obširni pritožbi navajata, da se ne sklicujeta niti na 3. niti na 4. člen Zakona o denacionalizaciji, ampak na določilo 5. člena tega zakona. Veljavnost tega zakona pa časovno ni omejena. Omenjena pogodba, na podlagi katere je lastništvo prešlo v državno last, je šolski primer zvijače. Lastnik te parcele je bil v letu 1978 od predstavnikov organov pozvan, da prepusti omenjeno parcelo, ker bo tam zidala vojska. Pod pretnjo siceršnje razlastitve je lastnik privolil v sklenitev kupne pogodbe, predlagatelja sta to pogodbo zaradi zvijače in pod prisilo oblastvenih organov podpisala, vendar pa jo nista hotela overiti. Zato je bila potrebna še sodba in je pogodba postala pravno veljavna šele s pravnomočnostjo sodbe.

Predlagatelju je bila šele leta 1984 odvzeta parcela iz posesti, vendar se na tej parceli ni nič gradilo in so bila torej zatrjevanja, da se parcela rabi za potrebe vojske, neresnična. Tako so predlagatelje oblastni organi nepošteno spravili ob premoženje in so po mnenju predlagateljev podani razlogi iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z uporabo pravnih predpisov, kakor to stori prvo sodišče. Za upravičenca do denacionalizacije po 5. členu Zakona o denacionalizaciji se namreč šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa, oziroma predstavnika oblasti.

Podlaga iz tega zakonitega določila pa velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu navedenega zakona. Te določbe ni mogoče uporabiti izolirano, ampak v povezavami z določbami 3. in 4. člena tega zakona.

Časovne omejitve iz navedenih dveh členov torej veljajo tudi za primere denacionalizacije po 5. členu Zakona. Nedvomno je, da je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve, to pa v letu 1978, torej po roku, ki je določen v 4. členu citiranega zakona. Denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi, ki je začel veljati po letu 1963, torej ni mogoče uveljavljati. Če pa sta se stranki pred ali med razlastitvenim postopkom sporazumeli in sklenili pogodbo namesto razlastitve, pa naj bi bila po mnenju predlagateljev denacionalizacija mogoča. To je nelogično, saj ni razlogov za razlikovanje med razlastitvijo z odločbo in razlastitvijo na podlagi pogodbe namesto razlastitve. Določil 5. člena Zakona torej ni mogoče razumeti iztrganega iz celotne zasnove zakona, ampak v tesni zvezi s predhodnimi določili, kar pomeni, da so lahko podlaga za denacionalizacijo po 5. členu Zakona le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu tega zakona. Poleg tega pa mora stranka seveda dokazati tudi obstoj sile, grožnje ali zvijače državnih organov oziroma predstavnikov oblasti.

Ker je bila kupna pogodba sklenjena v letu 1978, to je pogodba namesto razlastitve, ni pogojev za uporabo 5. člena Zakona o denacionalizaciji. Če pa se sledi trditvam pritožbe, da je pogodba postala pravno veljavna šele z izdajo sodbe, pa sploh ne gre za primer iz 5. člena, ampak za veljavnost pogodbe, ki je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Za razsojo tega primera je povsem nepomembno, zakaj se ta parcela sedaj uporablja.

Ker je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in v zadevi pravilno odločilo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.