Jedro

Tožnica ima prav, da ni treba, da je ukrep razlastitve predpisan (tudi) po ZPPDej (kot specialnem zakonu, ki ureja področje, za katerega je ukrep razlastitve predviden), saj so dopustnost razlastitve in omejitve lastninske pravice urejeni v ZUreP-1. Na ZUreP-1 se je tožnica v svoji zahtevi tudi sklicevala, prvostopni organ pa se je - kot zgoraj povzeto - nanj oprl, ko je sprejel svojo odločitev in, izhajajoč (tudi) iz te pravne podlage, navedel razloge za svojo odločitev. Tako ne drži, da je prvostopni organ kot pravno podlago za razlastitev pokopališča uporabil le 63. člen ZPPDej, kot to navaja drugostopni organ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35020-37/2018-2 z dne 16. 1. 2019, se odpravi v 1. ter 2. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Drugostopni organ je s 1. točko izreka pritožbi stranke z interesom A. ugodil in 1., 3., 4., 5., 6., 7., 8. in 9. točko izreka prvostopne odločbe odpravil in nadomestil z novo točko izreka, ki glasi: 1. Zahteva Mestne občine Ljubljana za razlastitev dela nepremičnine, parc. št. 346, k.o. ... in dela nepremičnine, parc. št. 345/1, k.o. ..., se zavrne. Točka 10 izreka postane 3 točka izreka; z 2. točko izreka naložil tožnici povrnitev stroškov pritožbenega postopka stranki z interesom A. v višini 142,79 EUR v 15 dneh po vročitvi te odločbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; s 3. točko izreka zavrnil višji stroškovni zahtevek stranke z interesom iz naslova pritožbenega postopka.

2. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ s 1. točko izreka odločbe ugotovil, da je izkazana javna korist za prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture pokopališče s spremljajočo infrastrukturo – prostorom za zbiranje odpadkov, zato je uvedel postopek razlastitve dela nepremičnine parc. št. 346 in dela nepremičnine parc. št. 345/1, obe k. o. ..., v 3. do 9. točke izreka odločil o posledicah uvedbe postopka, med drugim o dovoljenju tožnici za izvedbo pripravljalnih del s parcelacijo na parc. št. 346 in 345/1. Zoper to odločbo je vložila pritožbo stranka z interesom A., ki je po presoji drugostopnega organa utemeljena. Prvostopni organ je abstraktno javno korist ugotovil na podlagi OPN MOL SD (strateški del) in OPN MOL ID (izvedbeni del). Javno korist na konkretni ravni je ugotovil s sklicevanjem na 3. in 63. člen Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju ZPPDej) in na dodatno ugotovitev, da tožnica ne razpolaga z drugimi nepremičninami, s katerimi bi dosegla isti namen (prevzela pokopališče in prostor za zbiranje odpadkov za potrebe pokopališča) ter da z vidika potreb prebivalstva in širšega območja ter zagotavljanje pravice svojcev do izbire pokopališča teža javnega interesa pretehta pravico do zasebne lastnine, pokopališče pa že več kot pol stoletja upravlja javno podjetje, ki ga je ustanovila občina. Po presoji drugostopnega organa 63. člen ZPPDej ne predstavlja ustrezne pravne podlage za razlastitev, saj iz nje ne izhaja, da mora biti občina obvezno lastnica pokopališča, da lahko z njim upravlja, niti iz nje ne izhaja upravičenje do postopka razlastitve. Ta prehodna določba napotuje občino, če ni lastnica oziroma če nima dogovorjene pravice razpolaganja z lastnikom pokopališča, da v prehodnem obdobju 10 let določi upravljavca pokopališča po Zakonu o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) in s tem zagotovi izvajanje pokopališke dejavnosti. Upravljavec bo pa moral tudi pred tem skleniti in urediti pogodbeno razmerje z lastnikom pokopališča. Drugostopni organ je zato sam odločil o zadevi v 1. točki izreka (252. člen ZUP). Odločitev v 2. (in 3.) točki izreka je sprejel ob upoštevanju 114. člena ZUP.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnica je tožbo vložila zoper 1. in 2. točko izreka drugostopne odločbe iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drugostopni organ je napačno uporabil ZPPDej. Za razlastitev ni potrebno, da bi bila izrecno predvidena oziroma predpisana v ZPPDej, saj je predpisana že v ZUreP-1, poleg tega tudi ZPPDej predvideva, da mora občina vsa pokopališča na svojem območju pridobiti v svojo last. Tožnica ni nikoli trdila, da je 63. člen ZPPDej samostojna podlaga za razlastitev, na tej podlagi prvostopni organ ni odločil. ZUreP- 1 v prvi alineji prvega odstavka 93. člena izrecno dopušča razlastitev za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišča gospodarske javne infrastrukture. Ni treba, da bi za vsako vrsto objektov in zemljišč gospodarske javne infrastrukture še vsak posamezen zakon posebej ali izrecno predvideval razlastitev (peti odstavek 93. člena ZUreP-1). Ker je tudi drugostopni organ ugotovil, da je pokopališče s spremljajočo infrastrukturo v skladu z ZPPDej gospodarska javna infrastruktura, potem bi moral tudi zaključiti, da je podana podlaga oziroma abstraktna javna korist za razlastitev zemljišč. Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 394/2010, oziroma Upravno sodišče v sodbi I U 1399/2015. Tudi ZPPDUP, ki je veljal pred ZPPDej, ni posebej predvideval ali nalagal razlastitve pokopališč, pa je sodna praksa kljub temu zavzela stališče, da je razlastitev za gradnjo pokopališč kot objektov gospodarske javne infrastrukture po ZUreP-1 dopustna. To toliko bolj velja za prevzem obstoječih pokopališč, ki jih ni mogoče ''prestaviti'' drugam. Tudi do tega se organ ni opredelil, kljub navedbam v pritožbi in sklicevanju na sodno prakso. Glede na ZPPDej (3., 26., 27., 37. in 63. člen) je tožnica dolžna določati in zagotavljati zadostne površine za pokopavanje umrlih, kar zagotavlja tudi s pomočjo obstoječega pokopališča ..., skladno s tem pa je v OPN MOL ID tudi načrtovala prevzem obstoječega pokopališča. Tudi sicer ostala pokopališča na njenem območju niso takšnih kapacitet, da bi lahko v prihodnosti zagotavljala pokopavanje umrlih tudi z območja pripadnosti pokopališča ..., ne glede na to pa bi bila s tem kršena pravica svojcev do izbire pokopališča, na katerem bo umrli pokopan. Predvsem bi bil neizvedljiv in nedopusten prekop vseh že sedaj pokopanih. Pokopališče ... je obstoječe pokopališče, ki ga je dolžna tožnica ustrezno vzdrževati, upravljati, urejati ter izvajati investicije, vzdrževati, oddajati grobove v najem, itd. Če pokopališče ne bo v tožničini lasti, bo onemogočeno investicijsko vzdrževanje, ki je ključno za urejenost pokopališča, pa tudi za varnost obiskovalcev in preprečevanje škode na grobovih. Razlastitvenega namena se ne da doseči z milejšim ukrepom. Prvi odstavek 109. člena in drugi ter tretji odstavek 110. člena ZUreP-1 v konkretnem primeru ne prideta v poštev. Zaključek prvostopnega organa je bil zato pravilen, saj je ohranitev obstoječega pokopališča z ustreznim vzdrževanjem v javnem interesu. Prvi odstavek 63. člena ZZDej po mnenju tožnice pomeni, da mora biti občina upravljavec vseh pokopališč na svojem območju. Razlaga drugostopnega organa 63. člena ZPPDej je tudi drugačna od razlage resornega ministrstva (MGRT), ki je v mnenju z dne 29. 6. 2018 navedlo, da mora občina čimprej, najkasneje pa v desetih letih (kar je prehodno obdobje) poskrbeti, da skladno s 27. členom bodisi sama postane lastnik pokopališča oziroma pridobi razpolagalno pravico (ta pa je lahko lastninska ali stavbna). Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, drugostopno odločbo 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da pritožbo A. zavrne in potrdi izpodbijano odločbo, A. pa sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, podredno, da odločbo v 1. in 2. točki izreka odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek drugostopnemu organu, oziroma podredno, da drugostopno in prvostopno odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

5. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo uvodoma poudarila, da je razlastitev skrajni ukrep in največji poseg v lastninsko pravico, ki je varovana za Ustavo, kot tudi z EKČP. Ne drži, da naj bi ZPPDej jasno predvidel razlastitev obstoječih pokopališč. Če bi trditev tožnice (o nemožnosti upravljanja s pokopališčem pri milejših ukrepih, ker naj vlaganja ne bila dopustna in mogoča) držala, potem ne bi mogla že sedaj upravljati s pokopališčem, kar pa ni sporno. Tudi ZUreP-2 predvideva nepravo stvarno služnost (211. člen). V sklepu II Ips 394/2010 je šlo za razlastitev zemljišča za potrebe pokopališča, v tem primeru pa gre za pokopališče, ki ga je zgradila stranka z interesom že pred več stoletji. Stranka z interesom je pripravljena ustanoviti tudi služnost v javno korist in/ali stavbno pravico v korist tožnice. Iz navedb tožnice izhaja, da ima zagotovljeno izvajanje pokopališke dejavnost in je lastnica pokopališč, zato izjema desetih let za prilagoditev ZPPDej, kot to nalaga 63. člen, zanjo ne velja. Tudi MGRT je na stališču, da razlastitev kot skrajni poseg v lastninsko pravico v primeru ureditve pokopališke dejavnosti ni tudi neizogibno sredstvo (članek ''Gospodarsko ministrstvo pritrjuje župniji'' z dne 26. 6. 2018). Opozorila je na ustavnosodno prakso v zvezi s predpostavko dopustnosti razlastitve. Po njenem mnenju je treba v tem primeru uporabiti ZUreP-2, kljub jasni prehodni določbi tega zakona. Manj ugodna uporaba predpisov pomeni kršitev ustavnih pravic stranke z interesom (14., 22. in 33. člen Ustave). Mogoča je tudi uporaba četrtega odstavka 245. člena ZUreP-2. Razlastitev župnijskega pokopališča bi tudi predstavljala kršitev Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, saj bi bila z razlastitvijo pokopališča stranki z interesom, ki je del Katoliške cerkve, kršena svoboda njenega delovanja, bogočastja in kateheze (3. člen Sporazuma). Tožnica zahteva še razlastitev dela nepremičnine, ki leži na območju CDc – območje centralnih dejavnosti za opravljanje verskih obredov. Utemeljitev, da bi bilo treba ta del razlastiti, ker naj bi se na njem nahajal zabojnik za zbiranje odpadkov, je neprimerna in očitno naperjena zoper stranko z interesom kot cerkveno pravno osebo, da se onemogoči in omeji njena dejavnost opravljanja verskih obredov. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Sodišče je v zadevi 17. 8. 2021 opravilo glavno obravnavo, ki sta se je udeležili tožnica in stranka z interesom. Prisotni stranki sta vztrajali pri svojih navedbah v vlogah v spisu, sodišče je izvedlo predlagane dokaze in glavno obravnavo zaključilo.

**K 1. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa, sprejeta v pritožbenem postopku na pritožbo stranke z interesom, o zavrnitvi zahteve tožnice za razlastitev dela nepremičnine parc. št. 346 in dela nepremičnine parc. št. 345/1, obe k.o. .... Drugostopni organ je presodil, da je bila odločitev prvostopnega organa (ki je ugotovil, da je javna korist za prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture - pokopališča s spremljajočo infrastrukturo - prostorom za zbiranje odpadkov, izkazana in uvedel postopek razlastitve za zgoraj navedena dela nepremičnin) materialnopravno napačna. Po njegovem mnenju določba 63. člena ZPPDej ne predstavlja ustrezne pravne podlage za razlastitev, saj iz nje ne izhaja, da mora biti občina lastnica pokopališča (v danem roku 10 let od uveljavitve zakona), temveč, da mora občina, ki ni lastnica pokopališča, v tem prehodnem obdobju določiti upravljavca pokopališča na podlagi ZGJS in s tem zagotoviti izvajanje pokopališke dejavnosti po 27. členu ZPPDej.

9. 63. člen ZPPDej (ki se nahaja v zakonu med prehodnimi in končnimi določbami) določa, da občine zagotovijo izvajanje 24-urne dežurne službe in pokopališke dejavnosti v skladu s tem zakonom najpozneje v enem letu od uveljavitve tega zakona. Ne glede na prejšnji stavek občina, ki ni lastnik pokopališča ali nima urejene razpolagalne pravice, za upravljanje pokopališča uporablja določila zakona, ki ureja gospodarske javne službe in zagotovi izvajanje pokopališke dejavnosti v skladu s 27. členom tega zakona najpozneje v desetih letih od uveljavitve tega zakona. Iz 3. člena tega zakona izhaja še, da pokopališka dejavnost obsega upravljanje ter urejanje pokopališč in ju zagotavlja občina, iz 26. člena, da upravljanje pokopališč obsega zagotavljanje urejenosti pokopališča, izvajanje investicij in investicijskega vzdrževanja, oddajo grobov v najem, vodenje evidenc ter izdajanje soglasij v zvezi s posegi na območju pokopališč, iz 27. člena pa še, da je upravljavec pokopališča občina ali oseba javnega prava, ki jo za upravljavca določi organ, pristojen za izvrševanje proračuna občine, s svojim aktom v skladu z zakonom, ki ureja ravnanje s stvarnim premoženje države in lokalnih skupnosti. Sodišče ob tem pripominja, da ZPPDej res ne predvideva, da bi občina - kot to trdi tožnica - morala biti lastnica pokopališča, ureja pa njene obveznosti v zvezi s pokopališko dejavnostjo, ki sodi med obvezne gospodarske javne službe.

10. Po 93. členu ZUreP-1 pa se ob pogojih iz 92. člena tega zakona nepremičnina lahko razlasti (med drugim) za naslednje namene: 1. za gradnjo ali _prevzem_ objektov oziroma zemljišče gospodarske javne infrastrukture (prvi odstavek). Šteje se, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (tretji odstavek). Po 109. členu ZPNačrt se šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati. Po 2. 2. točki 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, tudi v uporabi zaradi začetka postopka pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Gradbenega zakona - GZ) je grajeno javno dobro lokalnega pomena grajeno javno dobro, ki sodi v omrežje gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena in javna površina na njih, kakor tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna prometna površina lokalnega pomena, tržnica, igrišče, parkirišče, _pokopališče_, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina in podobno.

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločitve (v delu, kjer so povzeti razlogi za odločitev prvostopnega organa), je prvostopni organ, opirajoč se na zgoraj citirani 93. člen ZUreP-1, ugotovil, da je abstraktna javna korist izkazana (v grafičnem delu OPN MOL ID sta obravnavani nepremičnini določeni tako, da ju je mogoče identificirati v zemljiškem katastru; v strateškem delu OPN MOL so pokopališča, vključno s pokopališčem ..., pokopališča z večjo stopnjo lokalne pripadnosti; v izvedbenem delu OPN MOL ID so na zemljiščih z namensko rabo ZK - pokopališča dopustni naslednji objekti in dejavnosti, med drugim pokopališča, itd, samo za potrebe pokopališča in stavbe za storitvene dejavnosti samo za potrebe pokopališča; 12. člen OPN MOL ID pa na celotnem območju dopušča tudi komunalne objekte, vode in naprave, med njimi zbiralnice ločenih frakcij odpadkov, kar velja tudi za območje namenske rabe CDc - območje centralnih dejavnosti za opravljanje verskih obredov, kamor sodita nepremičnini). Med strankama tudi ni (bilo) sporno, da se nahaja obstoječe pokopališče z dvema stavbama na parc. št. 346, na S delu parc. št. 345/1 pa prostor z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov za potrebe pokopališča. 12. Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja povzetemu razlogovanju in posledično odločitvi drugostopnega organa na pritožbo stranke z interesom. Tožnica ima namreč prav, da ni treba, da je ukrep razlastitve predpisan (tudi) po ZPPDej (kot specialnem zakonu, ki ureja področje, za katerega je ukrep razlastitve predviden - op. sod.), saj so dopustnost razlastitve in omejitve lastninske pravice urejeni v ZUreP-1 (ta se v tem primeru uporablja, ker se je postopek pričel pred uveljavitvijo ZUreP-2 (drugi odstavek 297. člena ZUreP-2: Razlastitveni postopki, ki do začetka uporabe tega zakona niso pravnomočno končani, se končajo po doslej veljavnih predpisih)). Na ZUreP-1 (konkretno na njegov 93. člen) se je tožnica v svoji zahtevi tudi sklicevala, prvostopni organ pa se je - kot zgoraj povzeto - nanj oprl, ko je sprejel svojo odločitev in, izhajajoč (tudi) iz te pravne podlage, navedel razloge za svojo odločitev. Tako ne drži, da je prvostopni organ kot pravno podlago _za razlastitev pokopališča_ uporabil (le - op. sod.) 63. člen ZPPDej, kot to navaja drugostopni organ. In že zato ni mogoče slediti navedbi stranke z interesom, da takšna razlaga 63. člena ZPPDej pomeni kršitev Sporazuma med RS in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Razlastitev kot ukrep za tak namen, kot obravnavan v tem postopku, pa je predviden tudi po ZUreP-2 (192., 193. in 194. člen), zato tudi ni mogoče slediti razlagi stranke z interesom o obvezni uporabi ZUreP-2 v tem postopku zaradi (po njenem mnenju) manj ugodne ureditve zanjo po ZUreP-1 v tem primeru, ko nastopa kot razlastitvena zavezanka, v izogib kršitvi 14., 22.. in 33. člena Ustave RS. Zaključku drugostopnega organa, da je prvostopni organ z uporabo 63. člena ZPPDej kot podlage za _razlastitev_ v tem primeru ravnal napačno, tako ni mogoče pritrditi, še zlasti, ker na tej podlagi odločitev prvostopnega organa sploh ne temelji, ob tem, da iz obrazložitve drugostopnega organa niti ne izhaja, da bi drugostopni organ pri presoji upošteval še ostale razloge za odločitev (ki jih je prvostopni organ utemeljeval z uporabo 93. člena ZUreP-1), saj se do njih ni niti opredelil oziroma ni razvidno, da bi jih vzel v obzir pri presoji pravilnosti odločitev pri reševanju pritožbe stranke z interesom 7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

13. Tožnica se v podkrepitev svojih navedb sklicuje še na sodbo, II Ips 394/2010 z dne 3. 2. 2011 (v tej sodbi je Vrhovno sodišče pritrdilo stališčem nižjih sodišč o ugotovitvi obstoja javne koristi na podlagi prostorskih izvedbenih aktov in o razlastitvi kot o ukrepu, ki je potreben za dosego razlastitvenega namena) in sodbo, I U 1399/2015 z dne 22. 12. 2016 (v tej sodbi pa je naslovno sodišče med drugim sledilo stališču upravnega organa o ugotovitvi obstoja javne koristi, kot izhaja iz prostorskih aktov, v zvezi s širitvijo pokopališča ..., o nujnosti razlastitve ter ne-obstoju druge ustrezne nepremičnine). Stranka z interesom sicer meni, da citirani sodni odločbi ne predstavljata ustrezne sodne prakse, ker gre v obeh sodnih odločbah za primere izgradnje (oziroma širitve) pokopališča, v tem primeru pa za prevzem objekta oziroma zemljišča, vendar pa se sodišče s tem ne strinja. Kot povedano, se nepremičnina lahko razlasti (tudi) _za prevzem objektov_ (93. člen ZUreP-1), pri čemer pa ne iz zakona (in ne iz obstoječe sodne prakse) ni razvidno, da bi se pogoji v zvezi z dopustnostjo razlastitve razlikovali glede na to, ali gre za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč GJI.

14. Kot dodatno: sodišče v načelu sicer pritrjuje stranki z interesom, da za upravljanje pokopališča ni treba, da je tožnica (kot lokalna skupnost, ki je dolžna zagotavljati izvajanje pokopališke dejavnosti) njegova lastnica, kar pa ne velja za morebitna investicijska vlaganja v nepremičnino, kot izpostavlja tožnica. Tudi dejstvo, da se pokopališče, ki je v lasti stranke z interesom, že več desetletij uporablja kot javno pokopališče, a priori še ne pomeni, da razlastitvenega namena ni mogoče utemeljiti ob upoštevanju določb predpisov, ki ukrep razlastitve urejajo (v tem primeru ZUreP-1).

15. Sodišče je zato glede na povedano tožbi ugodilo, drugostopno odločbo v izpodbijani 1. in 2. točki izreka na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena v tem obsegu vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral drugostopni organ ponovno odločiti o pritožbi stranke z interesom zoper odločitev prvostopnega organa.

16. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1).

17. Odločitev o stroških postopka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 385 EUR, kar skupaj z 22 % DDV (tožničin pooblaščenec je zavezanec za DDV) znaša 469,70 EUR.

18. Ker ZUS-1 ne ureja posebej vprašanja povrnitve stroškov stranki z interesom, se, upoštevajoč prvi odstavek 22. člena ZUS-1, pri tem upoštevajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom zasledovala zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo in izpodbijano odločitev odpravilo, to pomeni, da stranka z interesom s svojo zahtevo ni uspela. Sodišče ji zato stroškov ni priznalo.