20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 154/2003 z dne 10. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku na zahtevo dedinj upravičenca odločalo o vrnitvi zaplenjenega premoženja.

Republiki Sloveniji je za del zaplenjenega premoženja, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi, naložilo plačilo odškodnine v obveznicah. Višje sodišče je pritožbo zoper odločitev o višini odškodnine zavrnilo, dodatka k pritožbi, v katerem je pritožnica zahtevala vračilo nepremičnin v naravi in zatrjevala ničnost razpolaganja domnevnega zavezanca za vrnitev premoženja, pa ni upoštevalo, ker je bil vložen po izteku pritožbenega roka. Zoper sklep Višjega sodišča je predlagateljica vložila revizijo, s katero je izpodbijala odločitev o odškodnini in uveljavljala vračilo v naravi ter s tem v zvezi zatrjevala ničnost razpolaganja. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo na podlagi stališča, da pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti le v okviru pritožbenih razlogov.

Pritožnica v ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča zatrjuje kršitve 14., 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da je v postopku pred rednimi sodišči uveljavljala ničnost pravnega posla, na podlagi katerega so predmetne nepremičnine kot stvarni vložek Občine Novo mesto prešle na družbo C. d.d., vendar sodišča na te njene navedbe niso odgovorila. V številnih drugih primerih so sodišča na nične pravne posle pazila po uradni dolžnosti in to dejstvo upoštevala pri svoji odločitvi. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti le v okviru pritožbenih razlogov, napačno, saj izničuje določbo, da sodišča na ničnost pazijo po uradni dolžnosti. Vrhovnemu sodišču očita še, da ni odgovorilo na revizijski očitek, da sodišče ni pristojno za odločanje o poračunavanju razlike v vrednosti zaradi bistvenega povečanja zaplenjenega premoženja.

B.

Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi kršitev pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v nepravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali je bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v civilnih postopkih izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi šlo lahko v primeru, če bi izpodbijana odločitev temeljila na tako očitno napačnem pravnem stališču, da bi ji bilo mogoče očitati samovoljnost. Vendar stališču Vrhovnega sodišča, po katerem pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti le v okviru pritožbenih razlogov, ni mogoče očitati očitne napačnosti. Vrhovno sodišče je namreč pritožnici z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti, uveljavljenimi v pravni znanosti, pojasnilo, zakaj pritožbeno sodišče ni smelo po uradni dolžnosti preizkušati, ali je sodišče s tem, ko je zavezancu naložilo plačilo odškodnine, ne pa vrnitve zaplenjenih nepremičnin v naravi, pravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je tudi prepričanje ustavne pritožnice, da takšno stališče izničuje določbo, da sodišča na ničnost pazijo po uradni dolžnosti. Ker so bili pritožničini pritožbeni razlogi usmerjeni izključno v višino odškodnine, Višje sodišče pa sodbo preizkuša le v izpodbijanem delu, se s kršitvami materialnega prava v zvezi z obliko vrnitve (in z njo povezano zatrjevano ničnostjo pravnega posla) niti po uradni dolžnosti ni smelo več ukvarjati.

Zato so neutemeljeni tudi očitki pritožnice, da sodišče ni odgovorilo na njene navedbe v zvezi z ničnostjo pravnega posla. Iz 22. člena Ustave sicer izhaja obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, pretehta njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli, vendar se slednja dolžnost nanaša samo na navedbe, ki so dopustne in za odločitev pomembne. Ker pritožnica v pritožbi ni uveljavljala vrnitve nepremičnine v naravi, sodišču ne more očitati, da se do vprašanja ničnosti pravnega posla o razpolaganju z nepremičnino, ki naj bi bila predmet vrnitve, ni opredelilo. To vprašanje bi bilo namreč relevantno le v primeru, če bi pritožnica (pravočasno) uveljavljala vrnitev nepremičnine v naravi. Pritožnica pa je vrnitev nepremičnine v naravi in ničnost pravnega posla uveljavljala šele v dodatku k pritožbi, glede katerega ji je Višje sodišče pojasnilo, da ga pri preizkusu izpodbijane odločbe ni moglo upoštevati, ker je bil vložen po izteku pritožbenega roka.

Glede na navedeno pritožnici tudi ni bila kršena pravica do (učinkovitega) pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, iz katere za pritožbeno sodišče izhaja obveznost, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi ni uspela, pa tudi ne zadostuje za sklep o kršitvi te ustavne pravice.

Z vidika varstva pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek pritožnice, da so sodišča v številnih drugih primerih na ničnost pazila po uradni dolžnosti. Vendar je ta očitek zgolj pavšalen, zato ga Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi ni moglo upoštevati.

Pritožničin očitek Vrhovnemu sodišču, da ni odgovorilo na revizijsko navedbo, da sodišče ni pristojno za odločanje o poračunavanju razlike v vrednosti zaradi bistvenega povečanja zaplenjenega premoženja, pa ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč pojasnilo, da se na podlagi določbe 145.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. - ZIKS) tudi v postopkih vračanja zaplenjenega premoženja smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZDen vključno z določbami drugega in tretjega odstavka 25. člena.

Navedb iz številnih dopolnitev ustavne pritožbe Ustavno sodišče ni upoštevalo, ker so bile vse vložene po izteku 60- dnevnega roka.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih navaja pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger