Jedro

Glede na to, da odločitev Upravnega sodišča ne temelji na določbi točke a) drugega odstavka 4. člena Konvencije, na razlago katere se nanaša predlagano vprašanje, predlagatelj nima pravnega interesa za odgovor na predlagano revizijsko vprašanje. Tudi morebitni uspeh v reviziji (in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča) ne morejo pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku. Zato si predlagatelj tudi z uspehom z revizijo ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, ki ga želi uveljaviti s predlogom za njeno dopustitev. Predlog za dopustitev revizije zato tudi ni dovoljen.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-2613/2015-10 (10-142-15) z dne 1. 6. 2016, o odmeri dohodnine za leto 2011 v znesku 10.874,18 EUR, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina in v plačilo naložena razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 4.133,39 EUR. Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti, nesuspenzivnosti pritožbe ter stroških postopka. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-01-947/2016-4 z dne 10. 10. 2017 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog ni popoln.

4. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

5. Z zakonom so določene jasne zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jim predlagatelj ni zadostil. Predlog namreč vsebuje le povzetek dosedanjega postopka in stališč tožene stranke ter Upravnega sodišča, sporno pravno vprašanje in trditev, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, tudi zaradi zelo hudih posledic, ki jih ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, za predlagatelja. Ne le, da se je predlagatelj zmotno skliceval na določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki se je nanašala na ureditev revizije v upravnem sporu pred novelo ZPP-E,1 pač pa tudi sicer ni jasno in konkretno navedel okoliščin, ki naj bi kazale, da je odgovor na postavljeno vprašanje pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, torej razlogov, na podlagi katerih je mogoče sklepati o širšem, objektivnem pomenu zadeve. Predlog, ki ne vsebuje obrazložitve pomembnosti predlaganega vprašanja za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln. Navedene formalne pomanjkljivosti predloga Vrhovnemu sodišču onemogočajo presojo pomembnosti zastavljenega vprašanja glede na kriterije iz 367.a člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.

6. Dodati gre, da je predlagatelj v obrazložitvi predloga za dopustitev revizije trdil, da vrsta dejanskih okoliščin v zvezi z njegovimi osebnimi in ekonomskimi stiki kaže, da je imel v letu 2011 središče svojih življenjskih interesov v Švici. Kar pomeni, da se po določbi točke a) drugega odstavka 4. člena Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju Konvencija) šteje, da je rezident Švicarske konfederacije, in ne rezident Slovenije. Vrhovno sodišče ugotavlja, je predlagatelj s tem nasprotoval ugotovitvi Upravnega sodišča, da v postopku pred toženo stranko ni izkazal, da je bil v letu 2011 tudi davčni rezident Švicarske konfederacije, zato predmetna določba Konvencije, ki se nanaša na vprašanja obdavčitve dohodkov v primeru dvojnega rezidentstva, ni relevantna. Glede na to, da odločitev Upravnega sodišča ne temelji na določbi točke a) drugega odstavka 4. člena Konvencije, na razlago katere se nanaša predlagano vprašanje, po oceni Vrhovnega sodišča predlagatelj nima pravnega interesa za odgovor na predlagano revizijsko vprašanje. Tudi morebitni uspeh v reviziji (in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča) ne morejo pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku. Zato si predlagatelj tudi z uspehom z revizijo ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, ki ga želi uveljaviti s predlogom za njeno dopustitev.2 Predlog za dopustitev revizije zato tudi ni dovoljen (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP ter prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). 2 Primerjaj 5. točko obrazložitve VSRS sklepa II DoR 137/2014 z dne 24. 7. 2014 in 4. točko obrazložitve VSRS sklepa X Ips 340/2013 z dne 9. 1. 2014.