Jedro

Ni sprejemljivo stališče, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas, če takega varstva ni uveljavljal ob sklenitvi delovnega razmerja.

Izrek

Revizija tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na sklep o stroških postopka zavrže, v preostalem delu pa se reviziji tožeče in tožene stranke zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 3. 6. 2002 in 28. 6. 2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 30. 6. 2002, ter odločbo tožene stranke z dne 26. 7. 2002, s katero je bil ugovor tožnice zoper navedena sklepa zavrnjen. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje 30. 6. 2002 ni prenehalo, temveč ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji plačati plačo za čas od julija 2002 do maja 2003. Navaja, da sodna praksa ni dovoljevala sklepanja delovnega razmerja za določen čas izven taksativno naštetih primerov v 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Tožena stranka je opravičevala sklepanje delovnega razmerja za določen čas s pripravami na prevzem plačilnega prometa s strani Agencije za plačilni promet (APP). Niti v eni pogodbi o zaposlitvi ni naveden ta razlog, temveč je naveden le razlog zagotavljanja nemotenega dela v agenciji. Tako naveden razlog pa pomeni zagotavljanje običajnega delovanja agencije in ne kakšnega drugega razloga, ki dovoljuje sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Ker je bilo tako delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom, je prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Zato je tudi ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi, nezakonita.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke (pritožila se je samo ona) delno ugodilo in tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa z dne 3. 6. 2002, zavrglo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrženje dela tožbe je utemeljilo s tem, da je bilo 3. 6. 2002 tožnici izdano le obvestilo, zoper katerega nima sodnega varstva. V sporu zaradi transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, gre za eno sporno razmerje, v katerem se ugotavlja, ali je bilo sklenjeno v skladu z zakonom in ali je v skladu z zakonom tudi prenehalo. Pravico do transformacije lahko delavec uveljavlja ves čas od sklenitve do prenehanja, upoštevaje po prenehanju rok iz 80. člena ZTPDR. Ker je sklepanje delovnega razmerja za določen čas dopustno le v izjemnih, z zakonom posebej predvidenih primerih, mora biti razlog jasen in obema strankama poznan ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ter v pogodbi o zaposlitvi tudi naveden. V zadnji pogodbi o zaposlitvi razlog sploh ni naveden. Naveden je sicer v sklepu o izbiri, vendar brez kakršnegakoli pojasnila, da gre za prilagajanje nalogam, ki naj bi jih tožena stranka prevzela od Agencije za plačilni promet. Zagotavljanju nemotenega poteka dela pa je namenjena vsaka zasedba prostega delovnega mesta. Ker razlog, ki ga sklenitev delovnega razmerja za določen čas navaja tožena stranka, v nobeni od pogodb in sklepov ni naveden, ga ni mogoče preizkusiti. Iz splošnih izjav prič ne izhaja niti to, kateri delavci so bili premeščeni na zahtevnejša dela z rutinskih del, ki jih je potem opravljala tožnica, na katere zahtevne naloge so bili premeščeni in da gre za naloge, ki se nanašajo na prevzem pristojnosti APP. Prav tako ni dokazano, kdaj je tožena stranka sklenila pogodbo z APP ter kdaj in na katera delovna mesta je razporedila prevzete delavce (glavnino že v drugi polovici leta 2001). Tožena stranka tako ni dokazala, da je s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas iz zakonitih (zatrjevanih) razlogov, čeprav je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta revizijo vložili obe stranki.

Tožnica vlaga revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje (prva in druga alinea prvega odstavka izreka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v delu, ko zavrača del tožbe, v nasprotju s potrjenim izrekom prvostopne sodbe. Sodišče po eni strani izreka, da tožnici delovno razmerja 30. 6. 2002 ni prenehalo, po drugi strani pa zavrača sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, ki izreka prenehanje delovnega razmerja s tem datumom. Pri odmeri stroškov sodišče druge stopnje pa sodišče ni upoštevalo odvetniške tarife, veljavne v času odločanja na prvi stopnji.

Tožena stranka vlaga revizijo zoper odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopne sodbe (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tudi drugostopno sodišče ni konsistentno in prepričljivo odgovorilo na ključna vprašanja spora. Obširno obrazlaga svoja stališča o tem, ali je bilo dovoljeno uveljavljati nezakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas in njegovo preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas ne glede na razlog vse do izteka 15 dni po prenehanju delovnega razmerja za določen čas; ali je pomembno, katera (od več zaporednih) sklenitev delovnega razmerja za določen čas je bila nezakonita oziroma kdaj naj bi se štelo, da je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas; ali gre v takih sporih za dve sporni razmerji (za spor o zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas in njegovi transformaciji v delovno razmerje za nedoločen čas ter za spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja); in o tem, ali je dovoljeno dokazovati vsebino razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, navedenega kot zagotavljanje nemotenega poteka del. Reviziji sta bili v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

O reviziji tožeče stranke.

Revizija tožeče stranke zoper sklep o stroških ni dopustna. Odločitev o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa. To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep pa se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek končal s pravnomočno sodbo, v kateri je vsebovan tudi izrek o stroških. Zato je odločitev o povrnitvi stroškov akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Zato jo je bilo treba tudi v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Z zatrjevanjem nasprotij oziroma neskladja v izreku izpodbijane sodbe, tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji revizijskega sodišča je neskladje zgolj navidezno, predvsem pa je tudi sodbo s takim izrekom mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz dejanske ugotovitve, da je listina z datumom 3. 6. 2002 le obvestilo o sklepu uprave banke, da tožnici delovno razmerje ne bo podaljšano in obvestilo o tem, kar izhaja že iz zadnje sklenjene pogodbe zaposlitvi: da ji delovno razmerje za določen čas izteče 30. 6. 2002. Zoper tako obvestilo delavec posebnega sodnega varstva nima (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 227/2005 in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 294/2005). Res tudi sklepa z dne 28. 6. 2002 toženi stranki ne bi bilo treba izdajati. Izdala pa ga je kot sklep (čeprav nima vsebine, ki bi jo po zakonu moral imeti), ki je sicer le deklaratorne narave, tožnica je zoper tak sklep ugovarjala, njen ugovor pa je Komisija za pritožbe pri toženi stranki obravnavala in ga zavrnila kot neutemeljenega. Tožena stranka je torej o prenehanju delovnega razmerja odločila z dokončnim sklepom, ki je bil v sodnem postopku razveljavljen. Predhodno obvestilo z dne 3. 6. 2002 na tako odločitev ne vpliva, posebej tudi ne more spremeniti pravnomočne odločitve sodišča, da tožnici delovno razmerje 30. 6. 2002 ni prenehalo.

O reviziji tožene stranke.

Tožena stranka sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar ne navede izrecno, za katero kršitev naj bi šlo, iz njene sicer obsežne revizije pa ni mogoče ugotoviti, katero ima morda v mislih. Zato revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti. Tožena stranka sicer navaja nekonsistentnost izreka izpodbijane sodbe iz podobnih razlogov kot tožnica, pri čemer že sama pove, da odločitve o zavrženju dela tožbe ne izpodbija in da pravnega interesa za to niti nima. Glede konsistentnosti izreka v preostalem delu pa velja tudi za revizijo tožene stranke smiselno enaka utemeljitev kot za tožnico.

Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, preneha s pretekom določenega časa (drugi odstavek 17. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Res je, da mora biti delavcu obvezno vročen pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti (drugi odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), če gre za prenehanje delovnega razmerja pa pisna odločba s pravnim poukom o pravici do sodnega varstva in o pravicah za primer brezposelnosti (102.a člen ZDR (1990)). Glede prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za vnaprej datumsko točno določen čas, pa poseben sklep o prenehanju ni konstitutivne narave, ampak je le deklaratoren sklep: delovno razmerje delavcu preneha tudi, če takega sklepa ne bi bilo. (Ne)izdaja sklepa neposredno tudi ne vpliva na možnost varstva pravic in kasneje sodnega varstva. Po določbah 80. člena ZTPDR namreč lahko delavec vloži tako ugovor zoper pisni sklep, kot tudi zahtevo za uveljavljanje pravic, če meni, da so njegove pravice kršene z nekim dejanjem oziroma (ne)ravnanjem delodajalca. Tako pravico ima tudi delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, čeprav ob sami sklenitvi takega delovnega razmerja, temu ni ugovarjal. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delovno razmerje se sklene praviloma za nedoločen čas, za določen čas pa le v primerih, ki so z zakonom vnaprej določeni (prvi in drugi odstavek 12. člena ZTPDR in 17. člen ZDR (1990)). Delovno razmerje sklenjeno za določen čas pa lahko preide v delovno razmerje za nedoločen čas v primerih, kot jih določata prvi in drugi odstavek 18. člena ZDR (1990): gre za pravno domnevo, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, oziroma če delavcu, ki se je nadomeščal z začasno zaposlitvijo preneha delovno razmerje ali če delo izgubi naravo začasnosti. S to določbo so sankcionirana navidezna delovna razmerja za določen čas oziroma sklepanje delovnih razmerij za določen čas tudi v primerih, ko za to ni (več) zakonsko predpisanih razlogov. Iz navedene ureditve je jasno, da do preoblikovanja delovnega razmerja pride predvsem zaradi razlogov, ki ob sami sklenitvi delovnega razmerja za določen čas sploh še niso nastali. Ni pa mogoče izključiti tudi možnosti, da delavec šele po sklenitvi delovnega razmerja zve, da za delovno razmerje za določen čas sploh ni bilo zakonskih pogojev. Zato že iz tega razloga ni sprejemljivo stališče, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas, če takega varstva ni uveljavljal ob sklenitvi delovnega razmerja.

Določbe 18. člena ZDR (1990) so jasne. Do preoblikovanja delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas pride po zakonu samem (zakon uporabi besede "se šteje"). Pogoja sta določena alternativno in kakor hitro sodišče ugotovi, da je dokazan eden od njiju, je posledica lahko le ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. To pa pomeni, da delavcu zaradi poteka časa delovno razmerje ne more prenehati, temveč bi mu lahko prenehalo le iz kakšnega od zakonsko določenih razlogov (100. člen ZDR (1990)).

V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR (1990) se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Uveljavljanje te domneve tekom trajanja delovnega razmerja ni vezano na petnajst dnevni rok za uveljavljanje pravic iz drugega odstavka 80. člena ZTPDR), temveč se lahko uveljavlja tudi šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja, formalno sklenjenega za določen čas. Z vidika varstva delovnega razmerja postane ta domneva pravno pomembna šele takrat, ko delodajalec nadaljnji obstoj delovnega razmerja izrecno zanika. Do prekluzije bi lahko prišlo šele, če delavec ne bi pravočasno ugovarjal prenehanju delovnega razmerja oziroma pravočasno vložil tožbe zoper dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja oziroma zoper dejansko prenehanje delovnega razmerja. Za tak primer je šlo tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 141/2000, ki jo navaja tožena stranka v reviziji.

V delu, kjer revizija navaja svoje razloge, zakaj je izpodbijana sodba "v materialnopravnem pogledu napačna" (stran 7, 8 in 9 revizije) pa gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka je res ves čas postopka navajala oziroma pojasnjevala, kakšni naj bi bili razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in kaj naj bi bilo mišljeno z zagotavljanjem nemotenega poteka dela. Toda izpodbijana sodba ima jasno dokazno oceno, da - ob tem, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka - tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil tako zatrjevani razlog tudi res podan. Šele če bi tožena stranka to tudi dokazala, ne samo zatrjevala, bi se sodišče lahko (in moralo) opredeliti, ali je s tem podan tudi kateri od zakonsko določenih pogojev za sklepanje delovnega razmerja za določen čas.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh strank kot neutemeljeni (378. člen ZPP).