Jedro

Sporazum o prenehanju delovnega razmerja, pri katerem sta sodelovala pooblaščenca obeh strank – odvetnika, je bil sklenjen po začetku sodnega postopka in pred njegovim zaključkom na prvi stopnji, v takšnem primeru pa je predvideno, da znaša nagrada odvetnika 0,7 osnovnega količnika (12. člen ZOdvT).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki II izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo z zneska 1.257,12 EUR na znesek 904,80 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v vednost vzelo umik tožbe in postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.257,12 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje (točka II izreka).

Zoper točko II izreka izpodbijanega sklepa tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge navedene v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožnik pri priglasitvi stroškov postopka samovoljno upošteval punktum zadeve med 25.000,00 EUR in 30.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je priglašene nagrade odmerilo ob upoštevanju prav tako previsokega punktuma zadeve v višini med 13.000,00 EUR in 16.000,00 EUR. Celo v primeru, če bi pri določitvi punktuma zadeve upoštevali neto zneske mesečnega osebnega dohodka, bi punktum znašal vsaj za polovico manj od tistega, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Skupni znesek vtoževanih dohodkov bi znašal 4.587,22 EUR, takšen punktum bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti za izračun stroškov postopka. Tudi v primeru, če bi se za določitev punktuma upoštevalo bruto nadomestilo plače v višini 2.250,00 EUR, bi punktum lahko znašal največ 6.750,00 EUR in ne toliko, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi neutemeljeno priznalo stroške za nagrado za sklenitev poravnave. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja sta sklenili in podpisali izključno stranki tega spora, ne pa tudi njuna pooblaščenca. Celo v primeru, če bi bil tožnik upravičen do povrnitve teh stroškov, bi sodišče lahko uporabljalo kvečjemu tar. št. 1111 veljavne odvetniške tarife s količnikom 0,7 in ne tar. št. 1110 s količnikom 1,5. Tudi pri odmeri te nagrade je sodišče prve stopnje uporabilo enormno previsok punktum. Tožena stranka se je v sporazumu z dne 10. 5. 2012 sicer res zavezala, da bo tožniku povrnila stroške postopka, vendar se je to nanašalo le na stroške, ki so tožniku dejansko nastali in ki bodo pravično in utemeljeno izračunani. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da samo odmeri upravičen znesek stroškov postopka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi sodišče prve stopnje nagrade moralo določiti glede na seštevek sorazmernega dela regresa za letni dopust ter plač za februar, marec in april 2012. Ne le, da tožnik s tožbo ni zahteval zgolj teh plačil, temveč je tožnik s tožbo zahteval predvsem ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitev, da je še vedno zaposlen pri toženi stranki, poziv nazaj na delovno mesto ter izplačilo vseh prejemkov za čas do vrnitve na delo. V tej zadevi gre tako za individualni delovni spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, za tovrstne spore pa 2. odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) izrecno določa, da se vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje kot vrednost spora pravilno upoštevalo znesek šestih bruto plač, določenih s pogodbo o zaposlitvi. S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena bruto plača 2.250,00 EUR, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje kot vrednost spora pravilno upoštevalo znesek 13.500,00 EUR. Nagrado za postopek po tar. št. 3210 tako dejansko znaša 477,10 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku tudi priznalo.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo nagrado za sporazum, saj je nepravilno upoštevalo tar. št. 1110 namesto tar. št. 1111. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je bil namreč sklenjen po začetku sodnega postopka in pred njegovim zaključkom na prvi stopnji, v takšnem primeru pa je predvideno, da nagrada znaša 0,7 količnika nagrade po 12. členu ZOdvT. Ob upoštevanju vrednosti spora na podlagi tar. št. 1111 nagrada za sporazum znaša 256,90 EUR in ne priznanih 550,50 EUR.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do nagrade za sporazum, ker v samem sporazumu niso navedeni pooblaščenci obeh strank oziroma, ker ti niso podpisali tega sporazuma. Iz spisa je namreč povsem jasno razvidno, da sta pooblaščenca sodelovala v postopku sklenitve sporazuma, saj je do sporazuma prišlo po vložitvi tožbe. Nenazadnje sta pooblaščenca strank sodišče sploh obvestila o sklenitvi sporazuma in o njegovi vsebini. Pooblaščenec tožene stranke je to storil z vlogo z dne 15. 5. 2012, pooblaščenec tožnika pa z vlogo z dne 21. 5. 2012. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljeno priglašena nagrada znaša 904,80 EUR (477,10 EUR nagrada za postopek po tar. št. 3100, 256,90 EUR nagrada za sklenitev sporazuma po tar. št. 1111, 20,00 EUR materialni stroški po tar. št. 6002 in 20 % DDV v znesku 150,80 EUR).

Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znižalo z zneska 1.257,12 EUR na znesek 904,80 EUR. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, kljub temu pa ni opravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj gre v tej zadevi še vedno za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) izrecno določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Tožniku ni mogoče očitati zlorabe procesnih pravic, zato je pritožbeno sodišče na podlagi citirane določbe ZDSS-1 odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.