Jedro

Zahtevek stranke sodišče obravnava po vseh, v tožbi opisanih materialnopravnih podlagah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki II. in III. izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in stroške za odgovor na revizijo, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za revizijo v znesku 1.296,63 EUR, ter stroške za odgovor na pritožbo v znesku 466,65 EUR, skupaj 1.763,28 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 337/2017 z dne 16. 4. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pr. št. VL 3772/2016 z dne 22. 1. 2016 se v 1. in 3. odstavku izreka, to je v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna na podlagi verodostojne listine - menice, tožeči stranki v roku 3 dni po vročitvi sklepa o izvršbi plačati glavnico v višini 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo na podlagi menice zavrne. II. Tožena stranka B. M. je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki B. d.d. plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 2.350,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje je v točki I. razsodilo, da se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne zato, ker je tožena stranka uspela z ugovorom po meničnem pravu in tako na podlagi menične zaveze tožeči stranki ni dolžna plačati. V točki II. izreka pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 9.279,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker ta znesek dolguje na podlagi Dogovora z dne 29. 11. 2012 in Aneksa št. 3 z dne 24. 4. 2014 ter ostalih Aneksov, ker se je toženec zavezal, da bo povrnil dolg L. d.d., katere direktor je bil, vendar pa se po tem dogovoru ni ravnal in je tožeči stranki ostal dolžan plačati posamezne obroke v skupnem znesku 9.279,22 EUR. Višine terjatve v tej višini, toženec ni obrazloženo prerekal oziroma ji nasprotoval, zato je sodišče prve stopnje glede višine terjatve v celoti sledilo tožeči stranki. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče je zaključilo, da je toženec dolžan tožeči stranki na podlagi temeljnega posla (Dogovora z dne 29. 11. 2012 s pripadajočimi 4. Aneksi) v roku 15 dni (splošni paricijski rok po drugem odstavku 313. člena ZPP) plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper odločitev, vsebovano v točki II. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje podaja pritožbo toženec po pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338. ZPP. Mnenja je, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita in da ustvarja nepraven položaj. Sodišče je s sodbo ustvarilo položaj, ko je na podlagi menične izvršbe, ki je bila začeta na podlagi nezakonite menice, tožeči stranki priznalo terjatev na osnovi drugega dejanskega in pravnega temelja, na podlagi katerega tožeča stranka ni predlagala izdaje sklepa o izvršbi. Sodišče je tako klasični menični spor opredelilo kot pogodbeni spor. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri razsoji prekoračilo tožbeni zahtevek (sojenje ultra petitum) in je tožeči stranki prisodilo nekaj, česar ni zahtevala. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje nedopustno presojalo drug pravni temelj, kajti v ponovljenem sojenju tožeča stranka ni bila več upravičena podati novih dejanskih trditev, niti predlagati novih dokazov, s katerimi bi lahko utemeljevala obstoj drugega pravnega temelja glede podlage tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je izgubila pravico tožbeni zahtevek utemeljevati izven menične podlage. Tožena stranka opozarja, da tožbeni zahtevek kot ga je oblikovala tožeča stranka, z njim ni zahtevala plačila na kakšni drugi pravni podlagi, pač pa je tožbeni zahtevek vezala na izdani sklep o izvršbi, torej le na podlagi menice. Zato se je kot nedopustno izkazalo ugotavljanje obstoja plačilne zaveze toženca iz temeljnega posla. Tožeča stranka bi morala glede na zahtevek, ki ga je postavila, za dosego svojega interesa vložiti bodisi drugačen predlog za izvršbo (npr. na podlagi izpisa iz poslovnih listin), bodisi vložiti tožbo na podlagi zatrjevanega obstoja njene terjatve na pogodbeni podlagi. Glede prekoračitve tožbenega zahtevka pa je mnenja, da je sodišče kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP in je sodilo ″ultra petitum″. Takšen zahtevek, kot mu je sodišče ugodilo v točki II. izreka tožeča stranka ni postavila, in to ne le neposredno, pač pa niti ne smiselno. S postavitvijo tožbenega zahtevka kot ga je postavila v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje je tožeča stranka omejila svoj tožbeni zahtevek le na menično podlago. Tožeča stranka namreč ni zahtevala plačilne zaveze tožeče stranke na kakšni drugi pravni podlagi, niti ni postavila zahtevka, na podlagi katerega bi obstajala samostojna plačilna zaveza tožene stranke. Tožeča stranka je namreč tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala vzdržanje v veljavi sklepa o izvršbi tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato morala na takšni drugi pravni podlagi postaviti takšen tožbeni zahtevek, ki ne bi bil več povezan s sklepom o izvršbi, saj je nesporno, da je bil ta zahtevek vezan na neveljavno menico, zaradi katere je bil sklep o izvršbi tudi pravilno razveljavljen. Ker je bil ta sklep v celoti razveljavljen, pri čemer je edino podlago tožeča stranka črpala v menici, se izkaže, je sodišče s tem, ko je toženi stranki v točki II. izreka naložilo samostojno plačilo obveznosti odločilo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se zavrne še tožbeni zahtevek v točki II. izreka. Pritožbo podaja tudi glede pravdnih stroškov. V tej zvezi pa navaja, da sodišče tožeči stranki ne bi smelo priznati stroškov odgovora na pritožbo, saj tožeča stranka z njim ni bila uspešna, prav tako pa odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pravdnemu uspehu tožeče stranke. Tožena stranka še priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da so pravno zmotne pritožbene navedbe tožene stranke, da je v obravnavani zadevi sodišče tožeči stranki omogočilo nedopustno širitev sodnega varstva in zlorabo izvršilnega postopka na podlagi menice, s tem ko je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi temeljnega pravnega posla, to je Dogovora D-27-11/12 o plačilni obveznosti z dne 29. 11. 2012, in k njemu sklenjenega aneksa. Tožeča stranka je namreč že od vsega začetka svoje terjatev do tožene stranke utemeljevala tako na Dogovoru s pripadajočimi aneksi, ki je bil sklenjen med pravdnimi strankami, kot tudi na lastni menici tožene stranke, ki je tako bianco menico skupaj z menično izjavo izročila tožeči stranki v zavarovanje svoje obveznosti iz sklenjenega dogovora. To je tožeča stranka izrecno trdila v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2016 in tudi na prvem naroku dne 17. 11. 2016, na katerem je v tej smeri celo izpostavilo sodno prakso VS RS. Te navedbe v njeni pripravljalni vlogi pa ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del, saj do tedaj še ni izčrpala svoje pravice navesti dejansko in pravno podlago svojega zahtevka. Pravdni postopek se je nadaljeval kot po tožbi, kar je v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ, saj se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Če se izkaže, da pravna podlaga na kateri je bil sklep o izvršbi izdan ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, mora sodišče sklep o izvršbi razveljaviti in nato toženo stranko obsoditi na plačilo po tej drugi podlagi (člen 436 in 437 ZPP). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da obveznost tožene stranke izvira iz Dogovora in iz pripadajočih Aneksov, saj je tudi sama tožena stranka potrdila, da dolga zaradi finančnih težav ni mogla odplačevati po dogovorjenem terminskem planu. Upoštevaje navedeno je sodišče toženo stranko pravilno obsodilo na plačilo po tej drugi pravni podlagi (točka II. izreka). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo s končno odločbo, ni imelo nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, česar ne zatrjuje niti tožena stranka. Tožeča stranka še opozarja, da nikakor ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kot to zmotno navaja tožena stranka. Zahtevek je glede na identičnost tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru namreč podan v predlogu za izvršbo in glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačali 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila″. Sodišče je tako sklep o izvršbi razveljavilo, vendar je njegov kondemnatorni (dajatveni del) pravilno navedlo kot svojo odločitev v točki II. izreka sodbe. Tožeča stranka še navaja, da je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča glede priznanih stroškov postopka tožeči stranki. Sodišče je pravilno priznalo tožeči stranki stroške postopka, vključno s stroški odgovora na pritožbo. Tožeča stranka v tej zvezi opozarja, da ni pomembno ali je sodišče sledilo pritožbi tožene stranke, saj je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnosti posameznih pravdnih dejanj. Zato predlaga, da se pritožba v celoti zavrne in priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje že odločilo s sodbo Cp 382/2018 z dne 6. 9. 2018. Vendar pa je VS RS s sklepom II Ips 53/2019 z dne 12. 7. 2012 sklenilo, da se reviziji ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo, končno odločbo. Zato je sodišče druge stopnje ponovno odločalo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje P 337/2017 z dne 16. 4. 2018. 6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi verodostojne listine - menice vložila predlog za izvršbo, nato pa se je postopek po ugovoru dolžnika nadaljeval kot ugovor zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo pa se je v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ obravnaval kot tožba. V pripravljalnih vlogah z dne 22. 4. 2016 in z dne 11. 10. 2016 (list. št. 41-43 in 53 sodnega spisa) je tožnica svojo terjatev v višini 9.279,22 EUR s pripadki utemeljevala na, s tožencem sklenjenem Dogovoru D-27-11/12 o poplačilu obveznosti z dne 29. 11. 2012 skupaj s štirimi aneksi kot temeljnem poslu in samostojni podlagi in na menici, ki jo je toženec izdal za zavarovanje obveznosti iz sklenjenega Dogovora z aneksi kot temeljnega posla. Pravdni stranki sta namreč v letu 2012 poslovno sodelovali, tako da je tožnica družbi L. d.d., katere direktor je bil toženec, posodila denar. Ker družba L. d.d. denarja ni vrnila, sta pravdni stranki 29. 11. 2012 sklenili Dogovor za obročno poplačilo dolga. Toženec je nekaj obrokov plačal, potem pa po lastni izpovedi zašel v finančne težave in ni zmogel več odplačevati dolga. Zaradi navedenega sta pravdni stranki k Dogovoru sklenili še 4 anekse, s katerimi sta podaljševali rok odplačevanja dolga. Iz Dogovora z dne 29. 11. 2012 izhaja, da je toženec na podlagi Pogodbe o prevzemu dolga z dne 2. 7. 2012 prevzel odprte obveznosti dolžnika, družbe L. d.d., v razmerju do tožnice kot upnice. Pravdni stranki sta v 1. členu Dogovora ugotovili, da znašajo prevzete obveznosti toženca do tožnice na dan 29. 11. 2012 17.250,27 EUR; v 2. členu Dogovora sta določili terminski plan obročnih plačil terjatev, in ker toženec slednjega plana ni spoštoval, sta sporazumno štirikrat spremenili terminski plan po plačilu obveznosti z Aneksom št. 1 z dne 21. 6. 2013, Aneksom št. 2 z dne 30. 12. 2013, Aneksom št. 3 z dne 24. 4. 2014 in Aneksom št. 4 z dne 3. 11. 2014. Toženec je (skladno z dogovorom iz 4. člena Aneksa št. 3) 24. 4. 2014 izročil tožnici zavarovanje, in sicer tri podpisane bianco menice z meničnimi izjavami. Toženec bi moral skladno z 2. členom Aneksa št. 4 poplačati svoj dolg tožnici do 25. 12. 2015, vendar tega ni storil. Iz takšnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavanem pravdnem postopku tožnica svoj zahtevek za plačilo 9.279,22 EUR s pripadki zoper toženca utemeljevala tako na temeljnem pravnem poslu, kot na menici. To pomeni, da se tožničin zahtevek nanaša na različna historična dogodka, se pravi na različno dejansko podlago, ki jo po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora vsebovati vsaka tožba (navedba dejstev in dokazov za utemeljenost tožbenega zahtevka). Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, glede nedopustnosti presoje drugega pravnega temlja. Prvotno je bila to res le terjatev na podlagi menice, z vlogo z dne 22. 4. 2016 pa je tožnica svojo terjatev utemeljila z Dogovorom z aneksi, na novo izračunala višino terjatve in prilagodila tožbeni zahtevek na znesek 9.279,22 EUR; novi pravni in dejanski podlagi iz zahtevka pa ni bilo treba kakorkoli še prilagajati in ga na novo oblikovati1. Sodišče ni kot nedopustno ugotavljalo obstoj plačilne zaveze toženca iz temeljnega posla. To izhaja tudi iz tega, da toženi stranki ni bilo potrebno prilagajati tožbenega zahtevka novi pravni in dejanski podlagi ali ga na novo oblikovati, saj v sklepu o izvršbi (in prehodno predlogu za njegovo izdajo) na podlagi verodostojne listine vsebovani dajatveni del izreka nalaga tožencu plačilo terjatve v znesku 9.523,71 EUR z obrestmi2. Tožeči stranki tako ni bilo potrebno postaviti novega zahtevka za dosego svojega interesa, ni ji bilo potrebno vložiti drugačen predlog za izvršbo, bodisi vložiti tožbo na podlagi zatrjevanega obstoja njene terjatve na pogodbeni podlagi in so tako te pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka in ni sodilo ″ultra petitum″. Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka takšnega dajatvenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo v točki II. izreka ni postavila, saj je tožbeni zahtevek, kot je vsebovan v točki I. izreka bil omejen le na menično podlago. Tudi Vrhovno sodišče je namreč v sklepu o razveljavitvi dodalo, da je v sklepu o izvršbi (in predhodno predlogu za njegovo izdajo) na podlagi verodostojne listine vsebovan dajatveni del izreka, ki je nalagal tožencu plačilo terjatve v znesku 9.523,71 EUR z obrestmi. Zato sodišče prve stopnje, ki je utemeljenost tožbenega zahtevka presojala po obeh podlagah, ni sodilo izven ali preko tožbenega zahtevka. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in sodišče prve stopnje ni odločilo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka.

8. Neutemeljena je tudi pritožba glede pravdnih stroškov, o katerih je odločitev vsebovana v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Toženec v pritožbi v tej zvezi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožeči stranki stroškov za odgovor na pritožbo za prvo pritožbo tožene stranke, saj tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna in z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k pravdnemu uspehu tožeče stranke. V tej zvezi pravilno tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se pravdni stroški priznajo posamezni stranki glede na njen celoten končni uspeh v pravdi in ne parcialno. Ker je tako tožeča stranka v tej pravdi v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji, vključno tudi stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

9. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki II. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo in ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka in kar je vse obrazloženo v obrazložitvi zgoraj. Sodišču prve stopnje pa se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške za pritožbo, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške kot je to odločeno v sklepu VS RS II Ips 53/2019 z dne 12. 6. 2012, saj je VS RS pridržalo odločitev o revizijskih stroških za odločitev o glavni stvari. Tožeča stranka je priglasila revizijske stroške in sicer nagrado za revizijo po tar. št. 21/3 OT 750 točk, nagrado za predlog za dopustitev revizije po tar. št. 21/4 OT 625 točk in 2 % materialne stroške, kar vse skupaj ob vrednosti odvetnike točke, skupaj z 22 % DDV in s plačano takso v znesku 270,00 EUR znaša 1.296,63 EUR. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške za odgovor na pritožbo in ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ji je zato dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 625 odvetniških točk, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in z 22 % DDV, ob vrednosti odvetniške točke znaša 466,65 EUR. Skupaj je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške za revizijo in za pritožbo v skupnem znesku 1.763,28 EUR. Te stroške je dolžna plačati na način, kot to izhaja iz točke II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Glej tudi obrazložitev sklepa VS RS II Ips 53/2019 z dne 12. 6. 2020 – točka 13. obrazložitve. 2 Ibidem, kot v točki 1 opombe.