Jedro

Stroške priklenitve in odstranitve lisic trpi voznik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in razveljavilo izdani sklep o izvršbi, po katerem je toženka dolgovala tožniku 8.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2003 do plačila in 20.730,00 SIT izvršilnih stroškov z obrestmi.

Tožnik se je pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje ali njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Poudarja, da je bil v pripravljalni vlogi pojasnjen temelj sporne terjatve. Na računu res piše "lisičenje", vendar gre dejansko za odškodnino zaradi odtujitve lisic, v tem primeru pa se po odloku izstavi račun lastniku vozila. V času dejanja je bila lastnica vozila toženka, ki je zato tudi odgovorna za nepooblaščeno odstranitev lisic.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o toženkinem ugovoru pravilno uporabilo Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP; Ur. list RS; št. 30/98-67/02) in Odlok o cestnoprometni ureditvi (Ur. list RS, št. 33/01), ki sta veljala v času, iz katerega izvira tožnikova terjatev. Tako zakon (v 221. členu) kot odlok (v 2. odst. 49. člena) določata, da se odvoz nepravilno parkiranega vozila opravi na stroške lastnika oziroma najemnika vozila. Temu odlok (v 62. členu) nalaga tudi odškodnino za odstranitev lisic s strani nepooblaščene osebe, namerno poškodovanje, uničenje ali odtujitev lisic. Niti zakon niti odlok pa ne predpisujeta, kdo krije stroške priklenitve in odstranitve lisic. Po presoji pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da ti stroški bremenijo voznika, ki jih je z nepravilnim parkiranjem tudi povzročil. Za prevalitev njihovega plačila na lastnika vozila, če ni bil obenem voznik, v odloku ni podlage, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožniku je zato, ob nespornem dejstvu, da toženka ni bila voznica, upravičeno odreklo zahtevano sodno varstvo.

Iz računa z dne 19.3.2003, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, je jasno razvidno, da je tožnik toženki zaračunal "lisičenje", torej stroške za priklenitev in odstranitev lisic, v višini, ki ustreza znesku iz 2. člena Odredbe o višini in načinu plačila stroškov za priklenitev, uporabo in odstranitev lisic (Ur. list RS, št. 46/01), in ne morebiti odškodnine za odtujene lisice. Ta je po 62. členu odloka enaka nabavni vrednosti lisic na dan odtujitve in bi (po tožnikovi trditvi) več kot petkrat presegla zaračunane stroške lisičenja. Trditev v pripravljalni vlogi, da je tožnik izstavil toženki račun za "lisičenje in nepooblaščeno odstranitev", je torej očitno protispisna.

Pritožbene trditve, da zahtevek v resnici temelji na plačilu odškodnine, ni mogoče upoštevati tudi zato, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodbo v takem sporu je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tistih kršitev te vrste, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa tožnik ni uveljavljal. Ker po navedenem pritožba ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) potrdilo prvo sodbo.

Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).