Jedro

Ničen je tisti sklep skupščine, ki je po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom; presoja se torej vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine v katerih je bil sklep izglasovan ali namen in motivi, ki so delničarje vodili do sprejema takšnega sklepa. Sodišče prve stopnje ima v tem delu prav, ko navaja, da v obravnavanem primeru iz vsebine spornega sklepa ni razvidno, v čem bi ta nasprotoval morali oz. javnemu redu. Gre za to, da je po zatrjevanju tožeče stranke z izpodbijanim sklepom skupščine tožena stranka razveljavila svoj sklep, ki je bil sprejet že na seji skupščine dne 30.6.2006 (in tedaj ni bil izpodbijan), da se del dobička uporabi za nagrado upravi (prvemu tožniku) v delnicah. Sama vsebina izpodbijanega sklepa torej ne kaže na nič drugega kot na to, da se razveljavi pred tem že sprejet sklep skupščine, njegova vsebina torej ni v nasprotju z moralo, ravno tako pa tudi ne z javnim redom.

Izrek

Pritožbi prvega tožnika E.B. se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožba drugega, tretjega in četrtega tožnika zoper izpodbijani sklep pa se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki v njegovem relevantnem delu glasi: "Tožena stranka je dolžna v delniško knjigo takoj vpisati prvega tožnika kot imetnika 10 imenskih delnic ter mu zagotoviti glasovanje na skupščini družbe ter izvrševanje vseh drugih pravic iz naslova 10 delnic tožene stranke. Toženi stranki se nalaga, da ne sme storiti ničesar, kar bi prvemu tožniku povzročilo škodo v zvezi z izvrševanjem delničarskih pravic iz naslova 10 imenskih delnic tožene stranke, zlasti pa se ji prepoveduje odtujiti oz. obremeniti 10 lastnih delnic iz sklada lastnih delnic tožene stranke, razen za potrebe prenosa na prvega tožnika. Tožena stranka je za primer kršitve prej navedene prepovedi dolžna plačati denarno kazen v višini 208.646,30 EUR." Proti navedenemu sklepu so vsi štirje tožniki po svoji pooblaščenki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Opozarjajo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša le na prvega tožnika ter da zato ostalim tožnikom ne bi bilo v nobenem primeru mogoče iz tega naslova ugoditi, vendar pa je takšno stališče najmanj preuranjeno. Tožniki skupaj dosegajo določen odstotek osnovnega kapitala tožene stranke, kar je pogoj za uveljavljanje določenih upravljalskih pravic manjšinskih delničarjev po ZGD-1. Na podlagi spornega skupščinskega sklepa se spreminja struktura delničarjev tožene stranke, s tem se zmanjšujejo glasovalne pravice tožnikov (v seštevku), kar pomeni, da se začasna odredba neposredno nanaša tudi na preostale tri tožnike. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da izpodbijani sklep ni ničen iz razloga, ki ga zatrjuje tožeča stranka, in sicer zaradi vsebinskega nasprotovanja morali ali javnemu redu. Za presojo njegove vsebine je treba izhajati iz ugotovljenih dejstev: da je bil sklep o delitvi dobička za nagrado upravi sprejet 30.6.2006, ni bil izpodbit, bil je tudi že izvršen, prvi tožnik je bil na njegovi podlagi vpisan v delniško knjigo tožene stranke. Del dobička je prešel v sfero prvega tožnika, izpodbijani sklep z dne 9.2.2007, ki je prej navedeni sklep razveljavil, vsebinsko nasprotuje morali in javnemu redu, saj tožena stranka ne more razpolagati s stvarjo, ki ni več njena. Ker manjšinski delničarji niso pravočasno izpodbijali sklepa skupščine z dne 30.6.2006, ne morejo tega sedaj storiti tako, da na novi skupščini predlagajo "nasprotni" predlog in črtajo del veljavnega sklepa z dne 30.6.2006, skratka ga razveljavijo za nazaj. V zvezi z javnim redom se sodišče ni opredelilo do konkretnih tožbenih navedb, zaradi česar je sklep v tem delu neobrazložen; iz tožbenih navedb namreč jasno izhaja, da je bila prvemu tožniku s sprejetjem spornega sklepa nasilno odvzeta lastninska pravica, ki jo varuje javni red. Kar se tiče podrejenega zahtevka, je sodišče navedlo, da je treba izpodbijanje na skupščini napovedati, česar pa prvi tožnik ni storil, vendar pa pri tem ni upoštevalo, da so izpodbijanje napovedali ostali trije tožniki. Glede na pravico nenavzočega delničarja do izpodbijanja je sodišče ugotavljalo, ali je bil sporni sklep sprejet na podlagi dodatnega predloga ali nasprotnega predloga. Pri tem se je postavilo na stališče, da je šlo v konkretnem primeru za nasprotni predlog, to stališče pa ni pravilno. Prvi tožnik pa ima pravico do izpodbijanja skupščinskega sklepa tudi zato, ker ni bil pravilno vabljen na skupščino tožene stranke dne 9.2.2007, sodišče pa se o tem ni izjavilo. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da prvi tožnik ni izkazal, da je bil izbrisan iz delniške knjige tožene stranke. Tožeča stranka je v tožbi jasno navedla, da je bil prvi tožnik do 17.1.2007 zagotovo vpisan v delniško knjigo tožene stranke kot imetnik 10 (oz. 16) delnic, navedla je tudi, da je prvi tožnik toženo stranko pozval na predložitev potrdila o njegovem vpisu v delniško knjigo, česar pa tožena stranka do vložitve tožbe ni storila. Nadalje je tožeča stranka navedla, da je g. B.K. na skupščini tožene stranke dne 9.2.2007 trdil, da ima tožena stranka 262 lastnih delnic, kar posledično pomeni, da je bil prvi tožnik iz delniške knjige izbrisan že pred skupščino, saj je tožena stranka pred tem imela le 252 lastnih delnic. Nadalje je navedla, da je z dopisom z dne 17.1.2007 prišlo do preobrata, saj je bilo prvemu tožniku sporočeno, da ni vpisan kot imetnik 16 delnic, temveč le kot imetnik 6 delnic ter da je tožena stranka "rekonstruirala" delniško knjigo, iz katere pa ne izhaja, da bi bil prvi tožnik imetnik 16 delnic. Poleg tega je tožeča stranka v tožbi predlagala, da tožena stranka kot dokaz predloži seznam delničarjev, vpisanih v delniško knjigo tožene stranke na dan 10.8.2006 in na dan 9.2.2007. V tožbenih navedbah se je tudi sklicevala na dopis tožene stranke z dne 17.1.2007, ki pa ga pomotoma ni priložila k tožbi. Zato bi jo moralo sodišče glede na določbe o predhodnem preizkusu tožbe pozvati na predložitev dokaza. Ob upoštevanju navedenega so izkazane trditve tožeče stranke, da prvi tožnik vsaj od 17.1.2007 ni več vpisan v delniško knjigo tožene stranke.

Pritožba prvega tožnika je utemeljena, pritožba ostalih treh tožnikov pa ni dovoljena.

Štiri tožeče stranke so vložile tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepa skupščine tožene stranke z dne 9.2.2007, sprejetega pod 5. tč. dnevnega reda, ki se glasi: "Razveljavi se del sklepa, sprejetega na skupščini družbe z dne 30.6.2006 pod točko 3.2, ki glasi: - Del bilančnega dobička v znesku 7.644.250,00 SIT v delnicah za nagrado upravi", poleg tega je uveljavljen tudi dajatveni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvega tožnika ponovno vpisati v svojo delniško knjigo kot imetnika 10 imenskih delnic; podrejeno pa so zahtevale razveljavitev omenjenega skupščinskega sklepa, ker so menile, da je izpodbojen. Hkrati z vložitvijo tožbe je prvi tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da ga takoj vpiše v delniško knjigo kot imetnika 10 imenskih delnic ter mu zagotovi izvrševanje vseh pravic iz naslova teh delnic, toženi stranki pa naj se pod pretnjo denarne kazni prepove odtujitev in obremenitev 10 lastnih delnic oz. povzročanje škode prvemu tožniku v zvezi z izvrševanjem delničarskih pravic.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se navedbe v zvezi s predlagano začasno odredbo povsem jasno nanašajo na prvega tožnika (točka IV.), konkretno je tam navedeno, da se uveljavlja zavarovanje njegove nedenarne terjatve. Ker gre torej zgolj za predlog prvega tožnika, je bil lahko le takšen predlog s strani sodišča prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnjen, torej ni šlo za predlog preostalih treh tožnikov, kot je nejasno povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Glede na to se pokaže, da drugi do četrti tožnik nimajo pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep in jo je pritožbeno sodišče kot takšno glede navedenih tožnikov zavrglo (3. odst. 343. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Tožeča stranka trdi, da je izpodbijani sklep ničen zaradi nasprotovanja morali ali javnemu redu. V besedilu, veljavnem do ZGD-F (tj. do 22.6.2001), je bil kot ničnostni razlog navedeno nasprotovanje morali ali javnemu redu (5. alineja 359. čl. ZGD s sprem.). ZGD-F pa je enako kot sedaj ZGD-1 v 4. alineji 390. čl. določil, da je ničen tisti sklep skupščine, ki je po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom; presoja se torej vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine v katerih je bil sklep izglasovan ali namen in motivi, ki so delničarje vodili do sprejema takšnega sklepa. Sodišče prve stopnje ima v tem delu prav, ko navaja, da v obravnavanem primeru iz vsebine spornega sklepa ni razvidno, v čem bi ta nasprotoval morali oz. javnemu redu. Gre za to, da je po zatrjevanju tožeče stranke z izpodbijanim sklepom skupščine tožena stranka razveljavila svoj sklep, ki je bil sprejet že na seji skupščine dne 30.6.2006 (in tedaj ni bil izpodbijan), da se del dobička uporabi za nagrado upravi (prvemu tožniku) v delnicah. Sama vsebina izpodbijanega sklepa torej ne kaže na nič drugega kot na to, da se razveljavi pred tem že sprejet sklep skupščine, njegova vsebina torej ni v nasprotju z moralo, ravno tako pa tudi ne z javnim redom. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, iz vsebine sklepa ni razvidno nasprotovanje javnemu redu. Sklep skupščine je v nasprotju z javnim redom takrat, ko je v nasprotju z zakoni, ki varujejo javne družbene interese ali pa je v nasprotju s predpisi, ki so obvezni za poslovanje družbe; pri zatrjevanem posegu v lastninsko in upravljalsko pravico prvega tožnika v zvezi z izpodbijanim sklepom pa se po mnenju pritožbenega sodišča vprašanje javnega reda ne bi moglo postavljati. Verjetnost primarnega tožbenega zahtevka, kolikor ta temelji na zgoraj navedenih razlogih, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni podana.

Kar se tiče verjetnosti podrejenega tožbenega zahtevka, je sicer pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, temelječe na 397. čl. ZGD-1, da mora delničar, ki je bil navzoč na skupščini, napovedati izpodbijanje sklepa, sicer te pravice nima. In v obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da prvi tožnik ni bil navzoč na seji skupščine. Delničar, ki ni bil navzoč na skupščini pa lahko njen sklep izpodbija pod pogoji iz 397. čl. ZGD-1, med drugim tudi, če ni bil pravilno vabljen na skupščino ali je skupščina odločila o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu.

Za sejo skupščine tožene stranke z dne 9.2.2007 je bila pod 5. tč. dnevnega reda navedena potrditev prenosa lastnih delnic, predlog sklepa pod to točko pa je glasil: "Skupščina soglaša s prenosom 10 lastnih delnic na E.B. na podlagi sklepa skupščine z dne 30.6.2006 ob upoštevanju vrednosti 300.000,00 SIT za lastno delnico". Na seji skupščine je eden od delničarjev zoper navedeni predlog sklepa podal nasprotni predlog z naslednjo vsebino: "Razveljavi se del sklepa, sprejetega na skupščini dne 30.6.2006 pod tč. 3.2., ki glasi: - Del bilančnega dobička v znesku 7.644.250,00 SIT v delnicah za nagrado upravi" in ta (nasprotni) predlog sklepa je bil sprejet s potrebno večino glasov. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v navedenem delu, češ da je v obravnavanem primeru dejansko šlo za nasprotni predlog, ne pa za dodatni predlog; ni sprejemljiva razlaga, da je šlo pri predlogu sklepa za to, da se sklep skupščine z dne 30.6.2006 uresniči, pri nasprotnem predlogu pa za to, da se ne uresniči. Razlikovanje med nasprotnim in dodatnim predlogom je namreč treba obravnavati v okviru določb ZGD-1, ki varujejo določene institute, napr. delničarjevo pravico do obveščenosti (305. čl.). Zato, da ne pride do njene kršitve, da torej ne pride do tega, da bi skupščina odločala o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu, je treba vprašanje, kdaj gre za nasprotni predlog, razlagati ožje, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.

Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da prvi tožnik ni izpolnil pogojev za izpodbijanje sklepa skupščine, ta zaključek pa po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilen, vprašanja verjetnosti podrejenega tožbenega zahtevka niti ni obravnavalo. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi prvega tožnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP). Če bo pri tem s stopnjo verjetnosti ugotovilo obstoj podrejenega tožbenega zahtevka, bo upoštevalo, da prvi tožnik s predlagano začasno odredbo meri na zavarovanje svoje terjatve (na ponovni vpis v delniško knjigo), izvirajoče iz tožbenega zahtevka. V zvezi s tem pa je po mnenju pritožbenega sodišča vprašljivo stališče sodišča prve stopnje, da ni v zvezi s to terjatvijo prvi tožnik izkazal ničesar. Pritožnik sicer neutemeljeno izpostavlja, da bi ga sodišče moralo pozvati k predložitvi dopisa tožene stranke z dne 17.1.2007 (s katerim naj bi bilo prvemu tožniku sporočeno, da ni vpisan kot imetnik 16 delnic, temveč le kot imetnik 6 delnic), če ga sam pomotoma ni priložil tožbi. Vendar pa bi preostale navedbe in predloženi oz. predlagani dokazi vsaj s s stopnjo verjetnosti tudi lahko napotovali na zaključek, da je tožena stranka prvega tožnika izbrisala iz delniške knjige: prospekt za odkup delnic družbe V.H. d.d., kjer je prvi tožnik naveden kot delničar, vendar zatem navedba g. K. na seji skupščine 9.2.2007, da ima tožena stranka 262 delnic (pred tem jih je imela le 252), neodziv tožene stranke na poziv prvega tožnika za predložitev potrdila o vpisu v delniško knjigo; predlog, da naj tožena stranka predloži seznam delničarjev, vpisanih v delniško knjigo na dan 10.8.2006 in na dan 9.2.2007.