Jedro

Sodbo na podlagi pripoznave je mogoče s pritožbo izpodbijati iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti. Stranka pa tega ni izkazala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.855.814,20 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne fakture do dneva plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega predloga v znesku 134.798,26 SIT in njene nadaljnje pravdne stroške 259.987,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa oz. prvostopne sodbe, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju opr. št. II Ig 2957/92 z dne 18.1.1993 se v prvi in tretji točki razveljavi." Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pripoznave dane v zmoti. V pritožbi navaja, da je račune, na kateri temelji izpodbijana sodbe izdalo podjetje Ž. M. d.o.o., medtem ko je tožeča stranka Ž. d.o.o., torej gre za dve različni pravni osebi. Zato je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj, saj iz računov, na katerih temelji sodba izhaja, da je upnik drugi subjekt kot tožeča stranka, s čemer je bila storjena kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek v zmoti, saj ni bila pozorna na tako majhno razliko v imenih tožeče stranke in podjetja, ki je račune izdalo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo na podlagi pripoznave je mogoče izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (3. odst. 353. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da čeprav je tožena stranka s pritožbo uveljavljala oba navedena pritožbena razloga, z njo ni nobenega izkazala. Ne drži pritožbena navedba, da bi bil tožbeni zahtevek v nasprotju sam seboj, saj povsem jasno nalaga toženi stranki plačati tožeči stranki tožbeni znesek, ki ga je tožena stranka pripoznala. Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka z izvršilnim predlogom najprej uveljavljala plačilo 62 računov v skupnem znesku 6.739.913,20 SIT. Ti računi se nanašajo na različne storitve, ki jih je tožeča stranka opravljala za toženo stranko (gostinske storitve, prevozi, najmenina telefona itd.). Iz vseh predloženih računov (A1 do A62) izhaja, da jih je izdala tožeča stranka, zaradi česar so pritožbene navedbe glede zmote v tem obsegu tožbenega zahtevka neupoštevne. Tožeča stranka je z vlogo z dne 24.3.1993 razširila tožbo še za znesek 5.115.901,00 SIT. S tem delom tožbenega zahtevka je tožeča stranka uveljavljala plačilo računa št. 50 z dne 1.3.1993, ki ga je izdalo podjetje Ž. M. d.o.o. in se nanaša na najemnino za poslovne prostore. V navedenem računu je zapisano, da je račun izdan v imenu in za račun tožeče stranke. Torej je tožeča stranka upnica tudi te terjatve. Zato pa tožena stranka tudi glede tega dela tožbenega zneska ni mogla biti v zmoti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvei s 1. odst. 166. člena ZPP).