Jedro

Funkcijo člana uprave lahko izvaja na podlagi določb ZGD (246., 248. člen) le fizična oseba, ki je sposobna pravno veljavno tvoriti voljo. ZGD tudi natančno navaja, kaj se šteje med prejemke članov uprave. Te prejemke lahko prejme le fizična oseba, ne pa pravna oseba. Glede na dejansko in pravno naravo prejemkov tožnika kot člana uprave družbe, predstavljajo ti prejemki osebne prejemke, ki so neločljivo povezani z davčno obveznostjo plačnika za davek od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost in sicer so obdavčljivi v skladu z določbo 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh. Pri tem dejstvo, da so bili nakazani na račun pravne osebe na podlagi njenih izstavljenih računov kot plačilo za opravljanje storitve, ni odločilno. Davčna organa sta tudi pravilno ocenila namen oziroma motiv za sklenitev spornih pogodb oziroma sporazumov zaradi ugodnejše davčne obremenitve tožnika, zlasti glede na to, da med strankama ni spora v tem, da lahko funkcijo poslovodenja pravne osebe izvaja le fizična oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za leto 2002 odmeril dohodnino v znesku 37.673,33 EUR. Odločil je še, da se s to odločbo odpravi odločba št. ... z dne 15. 6. 2003. Odmerjena oziroma obračunana akontacija dohodnine v letu 2002 znaša 22.296,54 EUR in mora biti plačana v 30-ih dneh po vročitvi odločbe. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčna uprava Republike Slovenije, Posebni davčni urad, pri pravni osebi A. d.d. opravil inšpekcijski pregled davkov in prispevkov za obdobje od 1. 1. 2001 ter o tem sestavil zapisnik. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je zavezanec za pravno osebno opravljal funkcijo člana uprave od 26. 9. 2002 dalje, vendar z njo ni imel sklenjenega delovnega razmerja. Pravna oseba je na osnovi Pogodbe o poslovodenju, plačilo za opravljano delo članov uprave in prokurista nakazovala na podjetje B. d.o.o. Storitve za delo člana uprave je podjetju B. d.o.o. zaračunalo podjetje C. k.d., katerega lastnik je zavezanec. Predmet Pogodbe o poslovodenju A. so storitve poslovodenja in poslovnega svetovanja, ki ga je družba Č d.o.o. opravljala za skupino A. Č. je na podlagi te pogodbe zagotovila A. poslovodne storitve s skupino petih poslovodnih delavcev, za kar je bilo izplačano začetno nadomestilo, ki je bilo namenjeno pokritju stroškov priprave poslovodne ekipe za prevzem nalog. Č. in njegovi izpolnitveni pomočniki so bili upravičeni tudi do nadomestila potnih, komunikacijskih, administrativnih in drugih stroškov, nujnih za opravljanje njihovih nalog. V sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij je bilo določeno, da vse obveznosti iz Pogodbe o poslovodenju prevzame B. d.o.o. Ker so bili računu, ki jih je izdal B. d.o.o., izdani v skupnem znesku, je bilo potrebno pravilno ugotovitvi dejansko stanje o prejemkih posameznih fizičnih oseb. Dne 17. 6. 2003 je bil s strani davčnega organa opravljen vpogled v dokumentacijo družbe B. d.o.o., s tem pa so bili pridobljeni računi, ki jih je v zvezi s stroški poslovodenja izdala med drugim tudi družba C. k.d. Iz tega naslova znaša znesek prejemka 19.947.694 SIT, od katerega je priznanih 10 % normiranih stroškov, od 90 % davčne osnove pa je obračunan davek po 25 % stopnji. Ugotovljeno je tudi bilo, da so člani uprave za plačilo stroškov uporabljali plačilne kartice, katerih nosilec in plačnik je bila pravna oseba A. d.d.. V postopku inšpiciranja je bilo ugotovljeno, da funkcijo poslovodenja lahko opravlja le fizična oseba, ki za svoje delo prejme plačilo, ki je odvisno od razmerja do pravne osebe, v kateri jo le-ta opravlja. Če je fizična oseba, ki opravlja funkcijo poslovodenja, zaposlena pri pravni osebi, se plačilo za storitve obravnavajo kot plača. V kolikor pa fizična oseba, ki opravlja funkcijo poslovodenja pri pravni osebi ni zaposlena, se plačilo obravnava kot prejemek, dosežen na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prejemanja opravljenih storitev in poslov na drugi podlagi. Pravni osebi je bila izdana dne 12. 9. 2003 odločba, v kateri so ugotovitve in zneski iz zapisnika za zavezanca potrjeni. Davčni urad Ljubljana, Izpostava Domžale, je na podlagi na zgoraj navedenih podatkov ugotovil, da bi moral zavezanec te dohodke v napovedi za odmero dohodnine za leto 2002 napovedati pod vir 19 kot pogodbene posle. Iz navedenih razlogov se je uvedel postopek obnove odmere dohodnine tožniku za leto 2002. Zavezancu so bile prebrane ugotovitve iz inšpekcijskega zapisnika in izdane odločbe, na katere pa je podal pripombe na zapisnik dne 12. 6. 2008. Na podlagi naknadno pridobljene dokumentacije - Sporazuma o ureditvi razmerjih v zvezi s poslovodenjem A. 2002 in pa Aneksa št. 1 k omenjenemu sporazumu, je davčni organ postopal v skladu z ugotovitvami v inšpekcijskem zapisniku oziroma izdani odločbi. Pri izdaji odločbe se je oprl na ustrezna določila Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju ZDoh). Postopek je bil voden v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. ... z dne 15. 5. 2009 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bilo v danem primeru ugotovljeno, da je nadzorni svet za člana uprave družbe A. d.d. imenoval tožnika za čas od 26. 9. 2002 dalje. Dne 18. 4. 2000 je bilo med družbama A. d.d. in Č. d.o.o. sklenjena pogodba o poslovodenju A. d.d., katero je za A. d.d. podpisal predsednik nadzornega sveta. V pogodbi so določene obveznosti družbe Č. d.o.o. glede zagotavljanja storitve poslovodenja ter ostale podrobnosti. Naknadno je bilo s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerjih določeno, da vse obveznosti iz pogodbe o poslovodenju v razmerju do družbe Č. d.o.o., prevzame B. d.o.o. Dne 1. 9. 2002 je bil podpisan aneks k sporazumu glede premije za uspeh za poslovno leto 2002. V nadaljevanju se drugostopni organ sklicuje na Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in naslednji, v nadaljevanju ZGD) oziroma njegov 32. člen. Omenja še 246. člen ZGD, po katerem je član uprave vsaka neomejeno poslovno sposobna fizična oseba (253. in 259. člen ZGD). Zakon jasno našteva, kaj vse se šteje med prejemke člana uprave. Gre za plačo, udeležbo pri dobičku, povračilo stroškov, zavarovalne premije, provizije in druga dodatna plačila. Iz navedenega je tudi razvidno, da prejemnik teh prejemkov ne more biti pravna oseba, saj ta za opravljeno delo dobi plačilo zgolj glede na naravo razmerja, ki je temelj za plačilo. Zato opisane pravne narave prejemkov pritožnika kot člana uprave družbe ni mogoče šteti za veljavnega. Z prenosom teh sredstev na družbo B. d.o.o., Č. d.o.o. in nato še na družbo C. k.d., v kolikor bi se tak prenos štel za veljavnega tudi z vidika davčnega prava, bi pravna oseba za opravljanje storitev dejansko pridobila plačilo, ki je po svoji naravi osebni prejemek pritožnika. V obravnavni zadevi se odpira vprašanje pripisovanja dohodka za opravljeno delo člana uprave. Pripisovanje je lahko osebno (kateremu zavezancu se dohodek pripiše), stvarno (vrsta dohodka po davčnih predpisih) in časovno (določitev odmernega dohodka, v katerem se ta dohodek upošteva). V primerjalnih ureditvah je sodna praksa glede osebnih storitvenih družb tovrstne dohodke praviloma pripisovala tistim, ki so jih dejansko ustvarili. Vendar pa po drugi strani ne more iti vedno za osebne storitve družbe, saj je ključno vprašanje, na podlagi kakšnega razmerja med gospodarskima družbama je prišlo do prenosa dohodka k eni od družb. Če gre za korporacijsko koncernsko povezovanje ali kakšno drugo obligacijsko pogodbeno povezavo s predmetom pogodbe, različnim od tistega, ki je značilen za osebne storitve družbe, ne more iti za osebno storitveno družbo. Tako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sovji sodbi opr. št. U 2461/2007. Po mnenju organa druge stopnje se je v konkretnem primeru pritožnik kot osebni izvajalec storitve mogel zavedati davčnih posledic tega posla in je želel doseči nižjo obdavčitev svojega dela še posebej, ker je storitev opravil sam, plačilo za njegovo storitev kot člana uprave pa je prejela pravna oseba. Ker gre pri pritožniku za gospodarstvenika, je mogoče predvideti, da se je zavedal okoliščin pravnega posla in njegovih posledic na davčnem področju. Glede na to, da pritožnik v družbi A. d.d. kot član uprave ni imel sklenjenega delovnega razmerja, je organ prve stopnje njegovo plačilo pravilno obravnaval kot prejemke iz naslova opravljanja storitev na podlagi pogodbe. Davčni organ pritožniku še pojasnjuje, da Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP), ki je kot postopkovni zakon za odmero dohodnine veljal za leto 2002, v 3. odstavku 114. člena določa, da se dohodek oziroma prejemek šteje za izplačanega tudi v primeru, ko ga upravičenec pred prejemom odstopi tretji osebi ali za druge namene. Iz vsega navedenega je organ druge stopnje tako kot prvostopni organ mnenja, da je bila v danem primeru pogodba o poslovodenju A. d.d. sklenjena z namenom izogiba plačilu davkov in prispevkov od osebnih prejemkov. Slednje je mogoče potrditi z več dejstvi. Kot prvo je smiselno ponovno navesti kronološki pregled sklepanja pogodb in seznama pravnih ter fizičnih oseb, ki so pri sklepanju obligacijsko pravnega okvira izvajanja poslovodenja sodelovale. Za člana uprave je bil s strani nadzornega sveta za obdobje od 26. 9. 2002 dalje imenovan pritožnik in ne družba C. k.d. Tudi Sporazum o ureditvi razmerij v zvezi s poslovodenjem A., se sklicuje na pogodbo. Ta je bila sklenjena med družbo A. d.d. in D. d.o.o. kot pravnim naslednikom družbe Skimar d.o.o. kot naročnikoma ter družbo Č. d.o.o. Drugostopni davčni organ podrobneje povzema pravni okvir in dogajanje, ki po njegovem mnenju kaže na takšno organizacijsko in obligacijsko poslovanje, v okviru katerega je mogoče doseči bistveno nižje plačilo davkov in prispevkov kot naj bi bili plačani glede na vsebinsko izvedbo dela in višino plačila za opravljeno delo. Z izplačilom preko družbe Č. d.o.o. na družbo C. k.d. je pritožnik dosegel davčno bolj ugodno izplačilo, saj plačila, ki so bila tako opravljena kljub svoji naravi osebnega prejemka, niso bila obremenjena z davki in prispevki od osebnih prejemkov. Tako je pritožnik v razmerju do družbe izplačevalke dejansko od nje dosegel izplačilo svojih bruto prejemkov. Ob tem je nezanemarljiva tudi razlika v višini izplačil, ki so bila namenjena plačilu poslovodnih storitev ter plačilu, ki naj bi ga družba C. k.d. pritožniku kot tistemu, ki je storitev dejansko opravil, izplačala v obliki plač.

Z zvezi z navedbo pritožnika, da način izplačevanja prejemkov, kot je bil izveden v konkretnem primeru, ni v nasprotju niti z veljavno davčno niti delovnopravno zakonodajo, drugostopni organ pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi in sklepu opr. št. II Ups 633/2005 zavzelo stališče, da nedopustnih nagibov ni mogoče omejevati s protipravnostjo in da so nedopustni nagibi tisti, ki sicer niso v nasprotju z zapisanimi pravnimi normami, se pa upirajo moralnim pojmom družbe. Če bi se kot edina nedovoljena posledica ravnanja kaže zgolj neplačan davek, je posledico mogoče odpraviti na upravno pravnem področja.

Glede navedb, ki se nanašajo na obdavčitev plačila s plačilno kartico A. d.d., pa organ druge stopnje pojasnjuje, da se omenjena uporaba šteje za plačila, ki jo je od pravne osebe prejel pritožnik za opravljanje svojega dela. V kolikor so bili zneski, ki so bili plačani na ta način povezani s poslovodenjem družbe oziroma z upravljanjem njegovega dela, bi lahko pritožnik dosegel neobdavčljivost takih prejemnikov preko instituta uveljavljanja dejanskih stroškov.

Glede očitka o dvojni obdavčitvi istega denarja, pa drugostopni organ tožniku še pojasnjuje, da denarni tokovi z ene pravne osebe na drugo niso sporni in so bili tudi ustrezno davčno obravnavani. Davčni organ je presodil le, da je pritožnik denar s strani družbe A. d.o.o. za opravljanje svojih storitev prejel ter ga nato odstopil družbi B. d.o.o. oziroma Č. d.o.o., ki ga je morala ustrezno zabeležiti v svojih poslovnih knjigah kot prihodek. Tako ni prišlo do dvojne obdavčitve istega denarja, saj je imel vsak denarni tok za podlago drugo razmerje. Glede na vse navedeno je prvostopni organ povsem utemeljeno v obnovljenem postopku pritožniku med davčno osnovo za odmero dohodnine, vključil tudi prejemke iz naslova pogodbenih poslov in uporabe plačilne kartice, v skupni višini 20.790.404 SIT.

Tožnik v tožbi navaja, da dejstva s katerimi davčni organ utemeljuje zaključek, da je šlo pri sklepanju pogodb o opravljenih plačilih za namen izogiba plačila davkov in prispevkov od osebnih prejemkov, ne izhajajo iz predloženih listin in dokazov. Tožnik ni sodeloval kot podpisnik pogodbe in sporazuma med Č. d.o.o. in E. in ni bil seznanjen z ugotovitvami pregleda pri A. d.d. niti inšpekcijskega niti pregleda računskega sodišča. Tožnik ni bil vpisan v sodni register kot član uprave in ni opravljal funkcije poslovodenja, zato pri storitvah, ki jih je opravljal, ne gre za storitve v smislu členov ZGD. Tožnik ni bil upravičen do prejema kakršnegakoli plačila iz naslova opravljanja teh storitev k pogodbi in sporazumu in zato tudi ni mogel terjatve, ki je ni imel, cedirati na pravno osebno. Tožnik ni nikoli podpisoval nobenih pogodb. Do uveljavitve ZGD-1 4. 5. 2006 noben predpis ni določal, na kakšen način ali v kakšni organizacijski obliki ni dovoljeno nuditi poslovnih storitev. Zato je bila izbrana oblika, da se ustanovi enosobna družba, se v njej zaposli in je v tej družbi direktor, za tretje osebe pa opravljala storitev, medtem ko tretjim izda račun družba. Naročnik tako pogodbo najlažje odpove, če ugotovi, da storitev ni kvalitetna ali ni več potrebna in podobno. Za podjetje v krizi je bila takšna rešitev najboljša oziroma edina prava izbira. Enako je veljalo za tožnika, saj je lahko na ta način opravljal tudi druge svetovalne storitve. Pri odločitvi gre za nepravilno ugotovitev materialnega prava in retroaktivno uporabo zakonskih dikcij. Protipravnosti davčni organ v izvedenem načinu izplačevanja prejemkov ni ugotovil. V konkretnem primeru je A. d.d. res plačal za storitve, ki jih je osebno opravil tožnik pravni osebi B. d.o.o. in slednja C. k.d. To pa nikakor ne pomeni, da gre za tožnikov osebni prejemek in tudi ne, da je prišlo do kakršnihkoli nedovoljenih posledic. V navedenem razmerju so bili plačni vsi davki, res pa ni prišlo do dvakratnih plačil. V danem primeru gre za samovoljno odločitev in kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Davčni organ namreč nepravilno utemeljujejo svojo odločitev ob odsotnosti obravnave tožnikovih navedb. Glede na jasen zakonski opis dejanskega stanja, je torej dovoljeno uporabiti določbo 2. alinee 1. odstavka 6. člena ZDoh in 3. alineo 1. odstavka 15. člena ZDoh oziroma to vrsto obdavčenja samo za prejemke, ki jih je fizična oseba prejela. Tožnik od Elan d.d. ni prejel nobenih prejemkov iz 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh, ki naj bi bili predmet obdavčitve. Nobene zakonske podlage ni, da bi plačilo družbi C. k.d. za opravljanje storitve tožnika štelo kot plačilo fizični osebi. Zakonski stan, ki ga hoče uporabiti davčni organ v tej zadevi, je predviden šele v ZDoh-1, ki velja od 1. 1. 2005 dalje in v 3. odstavku 23. člena. Ločiti je potrebno tudi med članom uprave in članom poslovodne ekipe. Nobena od pogodbe, sklenjena z osebami, ki so sodelovale pri izvedbi prestrukturiranja in sanacije A., ni bila sklenjena zato, da bi se kdorkoli izognil plačilu davkov in prispevkov. Izpodbijana odločba je jasen dokaz, da hoče davčni organ preko davkov zapleniti celoten prihodek, ki ga je družba prejela za storitve, ki jih je opravljala za hčerinsko družbo A. in jih je fizično res opravil tožnik. Gre za kršitev iz 147. člena Ustave RS, Davek je neposreden poseg države v zasebno lastnino brez neposrednega povračila. Dokaz, da davčni organ pri svoji odločitvi zasleduje interes plačila največjega davka, je dejstvo, da pri svoji odločitvi davčni organ ne upošteva, da so bili v celoti in brez sprememb priznani tako prihodki kot odhodki družbe C. k.d. in tudi davek od dobička te družbe. Glede obdavčitve plačil s plačilno kartico A. d.d., iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kaj je pravna podlaga. Stroški, ki naj bi jih tožniku izplačal A. d.d., s tem, ko je tožniku prepustil v uporabo svojo plačilno kartico, ne morejo predstavljati prejemka fizične osebe. Stroški so bili povzročeni izključno za družbo A. d.d. in za njeno poslovanje in tožnik od tega ni imel nobenih koristi. Kartico je uporabljal za plačilo letalskih kart in eventuelnih pogostitev partnerjev in plačevanja parkirnine. Drugostopni davčni organ se o pritožbenih navedbah tožnika ni opredelil oziroma v obrazložitvi ni pojasnil, zakaj ne upošteva pritožbenih navedb. Gre za kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Odločba je nezakonita ter predstavlja kršitev tudi 14., 22., 25., 33. in 74. člena Ustave RS.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, pri čemer naj se ji povrnejo stroški upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz obeh odločb. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave skladno z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), saj za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Že davčna organa sta obsežno argumentirala in podrobno opisala pravna razmerja med pravnimi osebami družbami A. d.d., B. d.o.o., Č. d.o.o. in C. k.d. v zvezi z izvajanjem funkcije tožnika kot člana uprave družbe A. d.d.. Z omenjenimi ugotovitvami se sodišče v celoti strinja. Iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je tožnik opravljal funkcijo člana uprave pri A. d.d. Tožnikova trditev, da omenjene funkcije ni opravljal in tudi kot tak ni bil vpisan v sodni register, pač pa je šlo le za člana poslovodne ekipe, se zato glede na navedeno izkaže za irelevantno. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ, lahko funkcijo člana uprave izvaja na podlagi določb ZGD (246., 248. člen) le fizična oseba, ki je sposobna pravno veljavno tvoriti voljo. ZGD tudi natančno navaja, kaj se šteje med prejemke članov uprave. Iz omenjenega pa prav tako jasno izhaja, da lahko omenjene prejemke prejme le fizična, ne pa pravna oseba. Glede na dejansko in pravno naravo prejemkov tožnika kot člana uprave družbe, predstavljajo tudi po presoji sodišča z davčnega vidika prejemki tožnika kot člana uprave osebne prejemke, ki so neločljivo povezani z davčno obveznostjo plačnika za davek od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost. Kadar fizična oseba, ki opravlja funkcijo poslovodenja, ni zaposlena pri pravni osebi, se takšna plačila obravnava kot prejemek, dosežen na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzemanja opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi. V skladu z določbo 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh so ti prejemki obdavčljivi, saj so pripadali fizični osebi – tožniku. Pri tem dejstvo, da so bili prejemki nakazani na račun pravne osebe na podlagi njenih izstavljenih računov kot plačilo za opravljanje storitve, ni odločilno. Davčna organa sta pravilno ocenila namen oziroma motiv, ki je bil v danem primeru podlaga za sklenitev spornih pogodb oziroma sporazumov zaradi ugodnejše davčne obremenitve tožnika, zlasti glede na to, da med strankama ni spora v tem, da lahko funkcijo poslovodenja pravne osebe izvaja le fizična oseba. V tem delu se sodišče v celoti strinja z obsežno obrazložitvijo drugostopnega davčnega organa.

Ugovor tožnika, da stroški, ki naj bi jih tožniku izplačala družba A. d.d. s tem, ko je tožniku prepustila v uporabo svojo plačilno kartico, ne morejo predstavljati prejemka tožnika, saj gre za stroške in ne prejemke, davčni organ pa tudi ni navedel pravne podlage za svojo odločitev, je prav tako neutemeljen. Nesporno namreč je, da so člani uprave in tako tudi tožnik, za plačilo stroškov povezanih z opravljanjem svoje funkcije uporabljali plačilne kartice družbe A. d.d., katerih nosilec in plačnik je bila družba A. d.d. Res je, da davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel konkretne zakonske določbe za svojo odločitev, je pa navedel razloge, ki predstavljajo podlago za sprejeto odločitev, in sicer, v kolikor fizična oseba, ki opravlja funkcijo člana uprave pri pravni osebi, tam ni zaposlena, se plačilo obravnava kot osebni prejemek. Navedena pomanjkljivost pa ni bistveno vplivala na odločitev davčnega organa, saj v nobenem primeru ne bi prišlo do drugačne odločitve. Na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02) mora namreč delodajalec delavcu zagotoviti povračila stroškov, ki mu pripadajo pri opravljanju del in nalog. Tudi v skladu z določbo 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarsko dejavnost (Uradni list RS, št. 31/90) mora delodajalec delavcem zagotoviti povračilo stroškov. Iz navedenega tudi po presoji sodišča izhaja, da povračilo stroškov pripada le zaposlenih delavcem. Na takšno stališče napotuje tudi ustaljena sodna praksa. V skladu z določbo 5. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh je osnova za davek od osebnih prejemkov vsak posamezni bruto prejemek iz 4. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh, izplačan v denarju, bonih ali v naravi z vštetimi vplačili stroškov (uporaba plačilne kartice) zmanjšana za 10 %. Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno in zakonito v davčno osnovo za odmero dohodnine v letu 2003 tožniku vključil tudi prejemke iz naslova pogodbenih poslov in uporabo plačilne kartice v ugotovljeni višini.

Ob tem sodišče še pripominja. Ob nespornem dejstvu, da je tožnika kot fizično osebo za člana uprave družba A. d.d. imenoval njen nadzorni svet, pa tudi po mnenju sodišča ni bilo ne potrebe ne upravičenega ekonomskega razloga za poslovanje preko pravnih oseb na način, kot je bilo to storjeno v danem primeru. Zakaj nadzorni svet a. d.d. ni sklenil pogodbe o delu s tožnikom kot fizično osebo, pa tožnik zadovoljivo sploh ne pojasni. Tudi v takem primeru bi namreč lahko opravljal določena dela tudi za druge družbe in se ne zaposlil pri A. d.d. Ob tem sodišče še pripominja, da zatrjevanih kršitev Ustave s strani davčnih organov sodišče v danem primeru ne najde. Dejstvo, da se tožeča stranka s pravno in dejansko opredelitvijo spornih poslov ne strinja, pa ne more služiti kot podlaga za utemeljitev kršitev posameznih določil členov Ustave.

Ker je po povedanem izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1.