Jedro

Določba drugega odstavka 7. člena OT (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa; sedaj enako določa tretji odstavek te zakonske določbe) ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kot to pojasnjuje toženka, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča ta določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se samostojno tudi dokazuje.

Vložitev in obravnava ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora predstavlja ločeno fazo postopka, ki poteka pred ustavnim sodiščem. Takšno stališče toženke je po presoji sodišča pravilno in skladno s 26. členom ZBPP, ki tudi v položaju, kot je obravnavani, ko predmet izpodbijanja ni končna sodna odločba v kazenskem postopku, pač pa samostojen sklep o podaljšanju pripora, omogoča BPP za (med drugim) različne vrste pravnih sredstev zoper takšen sklep.

Po presoji sodišča je na strani odvetnika tudi breme, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, kar izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani Route planner.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 501/2018 z dne 22. 11. 2019 se v zavrnilnem delu izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom Bpp 501/2018 z dne 22. 11. 2019 je toženka sklenila, da se tožniku za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi toženke Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 prizna znesek 6.539,32 EUR, ki bo nakazan iz proračunskih sredstev toženke na poslovni račun tožnika, in sicer 30. dan po pravnomočnosti sklepa ob izstavljenem računu oziroma 30 dni po prejemu računa, ki ga odvetnik izstavi po pravnomočnosti sklepa. V preostalem delu pa je predlog zavrnilo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila z odločbo toženke Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 upravičencu A. A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazensko-preiskovalnem in morebitnem nadaljnjem kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu I Kpr 52340/2018; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Tožnik je toženki pravočasno vrnil napotnico z dokazili o opravljeni storitvi in s predlogom za odmero stroškov zastopanja v BPP.

3.Uvodoma tožnica citira šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) ter navede, da je tožniku odmerila nagrado in stroške za opravljeno delo v skladu s tedaj veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ki je pričela veljati 10. 1. 2015, upoštevaje tudi Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), in mu priznala 22 % DDV na ceno odvetniške storitve. Toženka v nadaljevanju navaja število točk, ki jih je tožniku priznala za posamezne postavke: pristop na predobravnavni narok dne 20. 3. 2019 (tar. št. 10/2 OT) v višini 250 točk, odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto (za predvideno trajanje poti uro in pol, saj po javno dostopnih spletnih podatkih Route planner-ja za izračun poti v Sloveniji, dalj časa trajajoče potovanje ni izkazano) in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR in parkirnina 4,00 EUR; pritožba zoper sklep o priporu z dne 8. 4. 2019 (tar. št. 11/1 OT) v višini 750 OT; zastopanje na glavni obravnavi dne 15. 5. 2019 (tar. št. 10/3 OT) v višini 600 točk, porabljen čas zastopanja na glavni obravnavi (čl. 6/1 OT) v višini 550 točk (od 9:00 do 15:30), odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR, parkirnina 8,00 EUR in dnevnica 10,68 EUR; zastopanje na glavni obravnavi dne 17. 5. 2019 (tar. št. 10/3 OT v zvezi s tar. št. 10/9 OT) v višini 300 točk, porabljen čas zastopanja na glavni obravnavi (čl. 6/1 OT) v višini 100 točk (od 8:30 do 10:30), odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR, parkirnina 5,00 EUR in dnevnica 7,45 EUR; pritožba zoper sklep o priporu z dne 3. 6. 2019 (tar. št. 11/1 OT) v višini 750 OT; zastopanje na glavni obravnavi dne 5. 6. 2019 (tar. št. 10/3 OT v zvezi s tar. št. 10/9 OT) v višini 300 točk, odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR, parkirnina 6,80 EUR, ne pa tudi dnevnice, saj iz pisarne ni bil odsoten najmanj 6 ur, kolikor se za priznanje dnevnice zahteva (obravnava je trajala od 9:15 do 9:50); zastopanje na glavni obravnavi dne 12. 6. 2019 (tar. št. 10/3 OT v zvezi s tar. št. 10/9 OT) v višini 300 točk, porabljen čas zastopanja na glavni obravnavi (čl. 6/1 OT) v višini 150 točk (od 9:00 do 11:30), odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR, parkirnina 6,10 EUR in dnevnica 7,45 EUR; zastopanje na glavni obravnavi dne 28. 6. 2019 (tar. št. 10/3 OT v zvezi s tar. št. 10/9 OT) v višini 300 točk, porabljen čas zastopanja na glavni obravnavi (čl. 6/1 OT) v višini 250 točk (od 9:00 do 12:30), odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR, parkirnina 6,00 EUR in dnevnica 7,45 EUR; zastopanje na glavni obravnavi dne 21. 8. 2019 (tar. št. 10/3 OT v zvezi s tar. št. 10/9 OT) v višini 300 točk, porabljen čas zastopanja na glavni obravnavi (čl. 6/1 OT) v višini 100 točk (od 9:05 do 9:40), odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR, parkirnina 4,00 EUR, ne pa tudi dnevnice, saj iz pisarne ni bil odsoten najmanj 6 ur; pritožba zoper sklep o priporu z dne 23. 8. 2019 (tar. št. 11/1 OT) v višini 750 OT; zastopanje na glavni obravnavi dne 30. 9. 2019 (tar. št. 10/3 OT v zvezi s tar. št. 10/9 OT) v višini 300 točk, porabljen čas zastopanja na glavni obravnavi (čl. 6/1 OT) v višini 500 točk (od 9:15 do 14:50), odsotnost iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto in nazaj 120 točk, kilometrina za prevoženih 300 km 111,00 EUR, parkirnina 6,50 EUR in dnevnica 7,45 EUR; pritožba zoper sklep o priporu z dne 30. 9. 2019 (tar. št. 11/1 OT) v višini 750 OT.

4.V nadaljevanju je toženka ugotovila, da je odvetnik opravil storitve za 8.260 točk ter mu skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT priznala še 92,60 točk materialih stroškov, skupno torej 8.352,60 točk. Ker so se obtožencu očitala štiri kazniva dejanja po obtožnici pa je tožniku priznala še povišek v višini 75 % nagrade, kar znese 14.617,05 točk; upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR 8.770,23 EUR. Obrazložila je, da se skladno s 7. členom OT prizna povišek za 25 % za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kar pomeni, da gre ob očitanih štirih kaznivih dejanjih za povišek za drugo kaznivo dejanje za 25 %, za tretje kaznivo dejanje 50 % in za četrto kaznivo dejanje 75 %, ne pa 100 %, kot je to priglasil tožnik. Prav tako tožnik ni upošteval petega odstavka 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, in zato nagrada znese 4.385,12 EUR. Slednji je toženka prištela še 888,00 EUR potnih stroškov, 46,50 EUR parkirnine in 40,48 EUR dnevnice. Vsi stroški skupno znašajo 5.360,10 EUR, z 22 % DDV pa 6.539,32 EUR.

5.Toženka je obrazložila še, da je delno zavrnila predlog tožnika glede nagrade za predobravnavni narok in mu namesto priglašenih 600 točk priznala 250 točk, saj skladno z določili Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) predobravnavni narok vodi predsednik senata sam in se zato odvetniška nagrada presoja po tar. št. 10/2 OT in ne po tar. št. 10/3 OT. Senat se namreč oblikuje šele po izvedenem predobravnavnem naroku, v kolikor obtoženec ne prizna krivde, do takrat pa je poimenovanje "predsednik senata” zgolj formalno, dejansko pa gre za sodnika posameznika. Drugače je glede naroka glavne obravnave, saj le-tega izvede predsednik senata sam, če obtoženec s tem soglaša. Zaradi odpovedi pravici do senatnega sojenja obtoženec oziroma njegov zagovornik ne smeta biti v slabšem položaju, zato je toženka nagrado za narok glavne obravnave priznala po tar. št. 10/3 OT. Prav tako toženka kot stroška ni priznala plačila sodne takse za DVD v višini 24,00 EUR, saj je taksna oprostitev namreč predmet (kazenskega) postopka, ter ustavne pritožbe z dne 13. 6. 2019, saj slednja z odločbo toženke Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 ni bila zajeta.

Tožba

6.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, in sicer iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 6.539,32 EUR, prizna še nagrada v višini 10.690,83 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je na naroku dne 16. 9. 2024 predlagal spremembo tožbe, in sicer je tožbeni zahtevek razširil tako, da od zahtevanega zneska v višini 10.690,83 EUR zahteva še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 22. 11. 2019 dalje do izdaje te sodbe oziroma do izdaje sklepa toženke, s katero oziroma s katerim se tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, saj je toženka v zamudi s plačilom svoje obveznosti. Sodišče je spremembo tožbe na podlagi 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dovolilo, saj je presodilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

7.V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne prakse, ti ustavni načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga ZOdv-D, iz katerega izhaja, da je izplačilo polovične nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri opravljanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države, in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar po tožnikovem mnenju to ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena ZKP do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, ne le polovica, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

8.Tožnik še pojasnjuje, da tako kot država s plačevanjem omenjenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, država s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. S plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov in honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot "agenti" države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Ti so za svoje delo oziroma storitve, čeprav strank ne iščejo na trgu, plačani iz proračuna v celotni vrednosti storitev. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik sodišču predlaga, naj prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Navaja še, da argument iz predloga ZOdv-D, da je treba odvetnike drugače obravnavati zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, četudi bi bil pravilen, zagotovo ne obstaja več. Omenjeni nujni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v letih finančne krize. Kot izhaja iz članka s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", je po podatkih Statističnega urada RS ekonomsko stanje precej boljše: že iz naslova članka je sklepati, da celo boljše kot pred krizo, v članku navedeni podatki pa tudi kažejo, da so se najmanj v dveh preteklih četrtletjih prihodki države občutno povečali in presegajo njene izdatke. To se odraža na področju BPP, kjer se je dohodkovni cenzus od 1. 6. 2018 občutno povečal in BPP lahko pridobi posameznik ali družina, če dohodek na člana ne presega 785,00 EUR (prej 584,00 EUR). Očitno je torej finančna situacija do te mere boljša, da je za BPP mogoče nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do BPP, medtem ko so odvetniki za opravljene storitve plačani zgolj polovično.

9.V zvezi s točkovanjem predobravnavnega naroka tožnik ugovarja, da mu je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava za pristop na predobravnavni narok priznala 250 točk po tar. št. 10/2 OT, namesto priglašenih 600 točk po tar. št. 10/3 OT. Navaja, da se je kazenska zadeva skladno z določbami 24. člena ZKP vodila pred tričlanskim senatom, pravno zastopanje in svetovanje ter nudenje zagovora pa je v takšni zadevi ovrednoteno v tar. št. 10/3 OT na 600 točk, kar velja tudi v primeru, ko se postopek zaradi odpovedi pravici do senatnega sojenja dejansko izvede pred predsednikom senata in ko se v tovrstni kazenski zadevi izvede predobravnavni narok. V podporo navedenemu stališču se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča I U 203/2016 z dne 30. 11. 2016 in pojasnilo upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenija (v nadaljevanju: UO OZS) z dne 14. 7. 2015.

10.Tožnik dalje ugovarja, da je tožnica s tem, ko tožniku ni priznala stroškov storitve sestave ustavne pritožbe z dne 13. 6. 2019, zmotno uporabila 26. člen ZBPP, posegla pa je tudi v pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da lahko pripor skladno z ZKP sodišče zoper obdolženega odredi kadarkoli v času trajanja kazenskega postopka, in sicer na predlog tožilstva ter če so zato izpolnjeni priporni razlogi. Odločitev o tem, ali bo sodišče pripor odredilo, ali ne, pa nima nobenega vpliva na to, ali se bo kazenski postopek na prvi stopnji končal. Redna in izredna pravna sredstva ter tudi ustavne pritožbe, ki so namenjene izpodbijanju odločb o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, ki je bil odrejen pred izdajo končne sodbe, se torej vlagajo v času pred končanjem kazenskega postopka na prvi stopnji. Za predmetno zadevo to pomeni, da odločba toženke Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 vključuje tudi vse storitve sestave rednih in izrednih pravnih sredstev ter ustavnih pritožb namenjenih izpodbijanju odločb o priporu, ki je bil odrejen oziroma podaljšan pred končanjem postopka na prvi stopnji, torej tudi ustavne pritožbe z dne 13. 6. 2019, ki je bila sestavljena pred koncem postopka na prvi stopnji. Navedeno stališče pa je po tožnikovem mnenju podprto celo z izpodbijanim sklepom, saj je toženka tožniku priznala nagrado za sestavo štirih pritožb zoper sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora upravičenca, kjer gre za drugostopenjsko odločanje. Tožnik meni, da toženkino stališče ustvarja zmedo, saj po eni strani trdi, da BPP z zastopanjem do končanega kazenskega postopka na prvi stopnji vključuje tudi pritožbo zoper sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, po drugi strani pa trdi, da ta ista odločba ne vključuje storitev sestave ustavne pritožbe zoper sklep o priporu. Zaradi navedene nejasnosti izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V podporo navedenemu stališču se tožnik sklicuje na odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3466/2017 z dne 14. 9. 2018 in z dne 27. 12. 2017 ter dodaja, da je toženka s tem, ko je odstopila od poenotene sodne prakse prvostopenjskih sodišč glede enakega vprašanja, kršila tudi 22. člen Ustave in v njem določeno načelo enakega varstva pravic.

11.Tožnik izpostavlja še, da je neživljenjsko in nelogično stališče toženke, po katerem bi moral priprti upravičenec (potem, ko je že pridobil pravico do BPP za svetovanje in zastopanje do zaključka kazenske zadeve na prvi stopnji) znova pridobivati BPP za svetovanje in zastopanje zaradi vložitve rednih in izrednih pravnih sredstev ter ustavne pritožbe zoper sklep o priporu. Slednje bi namreč upravičencem, ki so v priporu težje dosegljivi in jim je omejena možnost sestajanja, dopisovanja in hitrega odzivanja, ki pa je v pripornih zadevah nujno, še dodatno omejevalo možnost do učinkovitega uveljavljanja svojih pravic.

12.Tožnik dalje ugovarja, da mu je toženka tudi zmotno odmerila nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne v času od 20. 3. 2019 do 30. 9. 2019, in sicer za osem potovanj na relaciji ... - Novo mesto in obratno. Toženka je, sklicujoč se na spletne podatke Route planner, namreč štela, da je tožnik za to pot v eno smer porabil manj kot uro in pol in mu tako namesto priglašenih do dveh ur odsotnosti ter nagrade v višini 80 točk, priznala le odsotnost do ene ure in pol, ter s tem nagrado v višini 60 točk. Iz spletne aplikacije Route planner izhaja, da je mogoče pot med naslovom tožnika in naslovom toženke, kjer so se izvajale obravnave, mogoče prepeljati v 1 uri in 27 minut, vendar pa gre v tem primeru za idealni in ne realni čas, ki bi upošteval dela na cesti in druge dogodke v prometu ter čas za parkiranje in pot do vrat, kjer se je opravljala glavna obravnava. Iz tega izhaja, da toženka ni upoštevala časa, ki ga je tožnik dejansko porabil za potovanje na obravnave v upravičenčevi zadevi. Prav tako toženka ni upoštevala dejstva, da je v tem primeru šlo za obravnave s pričetkom ob 09.00 uri in 11.00 uri, kar pomeni, da je tožnik na poti moral prečkati ljubljansko obvoznico v času prometne konice, prav tako pa je pot proti Dolenjski moral nadaljevati v času zgoščenega prometa. V tem času na ljubljanski obvoznici in drugih mestnih prometnicah nastajajo zastoji, ki čas vožnje podaljšujejo. O teh zastojih poročajo tudi mediji. Vse to dokazujejo članki spletnega portala "siol.net"; tožnik pa se sklicuje tudi na sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3156/2015 z dne 9. 12. 2015), iz katere izhaja stališče, da prometni zastoji v času jutranjih konic v Ljubljani niso nepredvidljiv dogodek, temveč vsakodneven in znan pojav, ki ga stranke morajo upoštevati pri izračunavanju potrebnega prihoda na sodišče. Upoštevaje navedeno je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj toženka ni ugotovila, da je tožnik za obravnavana potovanja porabil več kot uro in pol, posledično pa mu tudi ni priznala časa potovanja do dveh ur.

13.V zvezi z ugovorom glede povečanja nagrade zaradi zagovarjanja obdolženca za več kaznivih dejanj pa tožnik navaja, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbo drugega odstavka 7. člena OT, ker je kot kriterij za povečanje tožnikove nagrade upoštevala število očitanih kaznivih dejanj in ne števila očitanih dejanj. Iz priložene obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu, št. Kt 20841/2018 z dne 7. 2. 2019 izhaja, da se je kazenski postopek zoper upravičenca pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu I K 52340/2018 vodil zaradi očitka storitve štirih kaznivih dejanj, pri tem pa je tožilstvo upravičencu očitalo, da je tri kazniva dejanja (opisana pod 1. točko obtožnice) storil s petimi dejanji. Ker pa je toženka napačno upoštevala število očitanih kaznivih dejanj namesto očitanih dejanj, je tožniku namesto 100 % povečanja nagrade priznala zgolj 75 % povečanje nagrade. Tožnik v podporo svojemu stališču povzema razlago UO OZS z dne 9. 12. 2003 ter dodaja, da mora zagovornik v kazenski zadevi upravičencu nuditi obrambo in opraviti vse ustrezne storitve odvetniške pomoči glede vseh dejanj, ki naj bi po očitku tožilstva izpolnjevala znake kaznivega dejanja. Tožnik navaja še, da to izhaja tudi iz sodne prakse in kot primer navaja sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 3466/2017 in sklep Okrožnega sodišča v Kranju I K 37577/2015.

Odgovor na tožbo

14.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga naj tožbo zavrne. Glede ugovorov tožnika v zvezi z uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv toženka navaja, da je odločila skladno z navedeno zakonsko določbo ter da bi drugačno postopanje vodilo v napačno uporabo materialnega prava. V zvezi z odmero nagrade za pristop na predobravnavni narok ponavlja razloge iz izpodbijanega sklepa in dodaja, da OT ločuje višino nagrade glede na število sodnikov, ki sodijo, in ne glede na stvarno pristojnost. Navaja, da se na predobravnavnem naroku ne izvaja dokazni postopek ter da se predobravnavni narok na okrožnem sodišču od predobravnavnega naroka na okrajnem sodišču razlikuje zlasti tehnično in ne vsebinsko, zato razlikovanje glede višine nagrade ne bi bilo smiselno. Opozarja, da je enaka praksa toženke v kazenskih zadevah, ki jo tudi prilaga, ter da bi bila odločitev o upravičenosti stroškov enaka tudi, če bi se o njih odločalo v kazenskem postopku in v primeru vložene pritožbe zoper odločitev o stroških.

15.Glede nepriznavanja stroškov sestave ustavne pritožbe toženka navaja, da je izrek odločbe Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 jasen in ne zajema stroškov ustavne pritožbe. Po mnenju toženke se tega zaveda tudi tožnik, saj je, kot zagovornik istega upravičenca kot v tej zadevi, v zadevi Bpp 427/2019 posebej vložil prošnjo za dodelitev BPP za ustavno pritožbo. Nadalje toženka pripominja, da je sklicevanje tožnika na večstopenjsko odločanje v okviru istega kazenskega postopka nekonsistentno, saj je namreč tudi v zadevi toženke Bpp 382/2019 posebej vložil prošnjo za BPP za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ker je pravilno ocenil, da je to potrebno.

16.V zvezi s časom odsotnosti iz pisarne v času potovanja iz ... v Novo mesto toženka pojasni, da je upoštevala podatke javno dostopne spletne strani Route planner. Izpostavlja, da tožnik razmer, ki bi utemeljevale dalj časa trajajoče potovanje, ni zatrjeval in tudi ne izkazal, tega pa ni storil niti v tožbi. Sklicevanje na članke ni verodostojno, saj datumsko in prostorsko ni podkrepljeno glede na razpisane obravnave. Toženka pri priznavanju stroškov, nastalih v zvezi s potjo, opozarja na preudarnost in zdravo mero razuma pri upoštevanju postavk, ki niso docela dokazljive in so tako glede potrebnosti ter višine bližje presoji oziroma oceni na podlagi prostega preudarka. Navaja še primere, ko je priznala parkirnino v celoti in dolžine parkiranja ni problematizirala, čeprav presegajo potrebnost plačane parkirnine glede na trajanje glavnih obravnav.

17.V zvezi s poviškom zaradi očitka storitve več kaznivih dejanj toženka navaja, da je tožnik sam v stroškovniku zapisal, da uveljavlja nagrado za štiri kazniva dejanja (in ne za dejanja) po obtožnici. Dodaja še, da tako ekstenzivne razlage pojmovanja "dejanj” v smislu 7. člena OT, ko je znotraj posameznega kaznivega dejanja lahko zajetih več izvršitvenih ravnanj, ni mogoče sprejeti, saj bi bil zagovornik v takem primeru upravičen do poviška za skoraj vsak očitek po obtožnici, ter poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za kolektivno kaznivo dejanje in tudi ne nadaljevalno kaznivo dejanje.

18.Toženka zavrača tudi stroškovni del tožbe, saj je po njenem mnenju očitno, da je tožnik vlogo napisal sam - to izhaja iz njemu značilnega rumenega papirja, glava tožbe je iz njegove pisarne, kakor tudi podatki o telefonu, faksu, ID in matični številki, pod ime tožnika je odtisnil svojo štampiljko. Prav tako toženka meni, da podpis odvetnika B. B. ni verodostojen in na tožbi tudi ni njegove štampiljke. Navaja, da je zastopanje (ne glede na priloženo pooblastilo) očitno fiktivno in namenjeno dodatnemu zaslužku tožnika za pripravo lastne vloge v svojo korist.

19.Toženka še pripominja, da na pojasnila in obvezne razlage UO OZS ni vezana in se pri tem sklicuje na sodno prakso.

Pripravljalni vlogi tožnika

20.Tožnik je dne 23. 3. 2020 podal prvo pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri tožbenih ugovorih in navaja, da se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju tudi: sodba X Ips 27/2018). Tako kot v času izdaje izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik se ne strinja s stališčem, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT; skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik še pojasnjuje, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je za izvedence, cenilce in tolmače vse od leta 2010 dalje veljal enak pravilnik. To kaže sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

21.Kot še navaja tožnik, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, poleg tega tožnik ni bil deležen poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je nepravično ter pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

22.Tožnik je dne 17. 7. 2024 podal drugo pripravljalno vlogo. V njej se tožnik v zvezi z ugovorom glede povečanja nagrade zaradi zastopanja upravičenca v kazenskem postopku zaradi več dejanj sklicuje na sodbo tega sodišča III U 298/2019 z dne 6. 5. 2024, s katero je sodišče v primerljivi zadevi njegovi tožbi ugodilo. V zvezi z ugovorom glede nepriznavanja priglašene nagrade za sestavo ustavne pritožbe tožnik povzema in prereka toženkine navedbe, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, ter pojasnjuje, da je prošnjo v zadevi Bpp 382/2019 za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora vložil posebej, ker se je postopek na I. stopnji za upravičenca končal z obsodilno sodbo in sklepom o podaljšanju pripora, BPP pa je bila upravičencu dodeljena le do konca postopka na I. stopnji. V podporo stališču, da je upravičen tudi do nagrade za sestavo ustavne pritožbe se tožnik sklicuje na utečen način priznavanja nagrad Okrožnega sodišča v Ljubljani za sestavo ustavne pritožbe vložene zoper sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, ko je postopek na I. stopnji še v teku.

23.Tožnik v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv navaja, da je v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju tudi: sodba X Ips 23/2022) dne 19. 4. 2024 na Ustavno sodišče vložil ustavno pritožbo in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti petega odstavka 17. člena ZOdv, o katerih še ni bilo odločeno, ter v nadaljevanju podaja svoje poglede na sodbi X Ips 27/2018 in X Ips 23/2022 ter k slednji podanemu odklonilnemu ločenemu mnenju sodnika dr. Erika Kerševana. Dejstvo, da sodba X Ips 23/2022 ni bila sprejeta soglasno, po tožnikovem mnenju v njen zavzetim stališčem jemlje potrebno kredibilnost, da bi se nižja sodišča lahko v bodočih odločitvah opirala nanjo. Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 27/2018 pritrdilo tožniku, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila njihovega dela iz javnih sredstev ter da reviziji ni ugodilo le iz razloga, ker ta ni temeljila na zatrjevanju in utemeljevanju, da pravne podlage (odvetnikom OT, izvedencem tolmačem in cenilcem pa Pravilniki) urejajo plačila izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Da je tožnik slednje zatrjeval in pri tem tudi uspel v zadevi X Ips 23/2022 izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja sodnika dr. Erika Kerševana k sodbi X Ips 23/2022. S slednjo je Vrhovno sodišče po tožnikovem mnenju spremenilo stališče, ki ga je že zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 in revizijo zavrnilo na podlagi, da pri navedenih poklicih ne gre za v bistvenem enak sistem plačil.

24.Tožnik ugovarja še, da je peti odstavek 17. člena ZOdv v nasprotju tudi z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj za že navedeno razlikovanje plačil upravičencev iz javnih sredstev ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga, pri sprejetju spornega člena pa gre za arbitrarno in nedopustno odločitev zakonodajalca. Tako razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov je po tožnikovem mnenju nepravično in predstavlja razvrednotenje odvetniškega poklica. Pri tem se tožnik sklicuje na stališče Vlade RS, ki ga je glede spornega člena izrazila na 76. seji Komisije Državnega sveta za državno ureditev dne 31. 8. 2022 v razpravi glede sprejetja novele ZOdv-G, ter poudarja, da je Komisija Državnega sveta novelo ZOdv-G soglasno podprla. Da gre pri spornem določilu za arbitrarno in diskriminatorno poseganje v položaj odvetništva pa po mnenju tožnika potrjuje tudi dejstvo, da je od 26. 4. 2023 dalje v veljavi ZOdv-G, ki je prej navedeno neustavnost in nezakonitost odpravil.

25.Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave in navaja, da sprememba ZOdv-D ni bila sprejeta ob sodelovanju Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS), čeprav je šlo za zakonsko ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. Tožnik se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, da iz 137. člena Ustave izhaja najmanj obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Tožnik trdi, da OZS ni bila pritegnjena v zakonodajni postopek, ko se je ZOdv-D sprejemal, kar naj bi izhajalo iz dopisov OZS z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014 Ministrstvu za pravosodje in Pobude OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv-D. Tožnik pripominja, da je navedeno stališče iz odločbe U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 Ustavno sodišče s sklepom U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015 spremenilo tako da, v kolikor gre za primere zakonskega določanja tarife za zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in za izvajanje BPP, zadošča že možnost sodelovanja OZS v zakonodajnem postopku, in sicer da se s predlogom zakona seznani in o njem poda mnenje. Ustavno sodišče pa ni pojasnilo, zakaj v takem primeru načelo iz 137. člena Ustave ne bi bilo kršeno, in ni pojasnilo, zakaj je svoje stališče iz odločbe U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 spremenilo. Tožnik navaja še, da ne drži navedba iz sklepa U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015, da OZS na prejeta gradiva Vlade št. EVA 2014-2030-0052 z dne 4. 12. 2014 ni imela pripomb, saj slednje izhaja iz dopisa OZS Ministrstvu za pravosodje z dne 5. 12. 2014, s katerim je OZS argumentirano nasprotovala predlagani spremembi ZOdv. Tožnik dodaja, da se je s tožbenimi stališči strinjal tudi Državni svet, saj je dne 8. 6. 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je bila zavržena, saj je bila sporna določba z novelo ZOdv-G razveljavljena.

Nadaljnji potek upravnega spora

26.Sodišče je o tem upravnem sporu z vročitvijo tožbe s prilogami obvestilo tudi A. A., ..., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), pri čemer ga je s pozivom z dne 31. 5. 2024 posebej opozorilo, da mora oseba iz navedene določbe ZUS-1 za sodelovanje v upravnem sporu izjaviti, da vstopa v postopek. Takšne izjave upravičenec do BPP v 8-dnevnem roku, ki mu je bil določen v pozivu in niti pozneje, ni podal.

27.Sodišče je dne 16. 9. 2024 opravilo javno glavno obravnavo v prisotnosti tožnika. Toženka na narok ni prišla in izostanka ni opravičila, čeprav je bila nanj pravilno in pravočasno vabljena ter opozorjena na posledice izostanka. Sodišče je zato narok za glavno obravnavo opravilo v njeni odsotnosti na podlagi določbe 58. člena ZUS-1.

28.Tožnik je na naroku vztrajal pri tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Umaknil je dokazni predlog z njegovim zaslišanjem kot stranke ter dokazne predloge z vpogledom v sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 203/2016 z dne 30. 11. 2016; sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Cp 3156/2015 z dne 9. 12. 2015; sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 298/2019 z dne 6. 5. 2024; sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020; sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024; sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-181/22-10 z dne 11. 5. 2023 in odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo vse listine v upravnem spisu, vse listinske dokaze tožnika na prilogah od A1 do A36 ter vse listinske dokaze toženke na prilogah B1 do B22. Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog toženke z vpogledom v prošnjo v njeni zadevi št. Bpp 427/2019, saj toženka z njim dokazuje ravnanje tožnika v povsem drugi zadevi, ki pa na obravnavano zadevo, v kateri je predmet presoje izpodbijani sklep, ne more v ničemer vplivati. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnika za izvedbo vožnje iz ... v Novo mesto z začetnim časom ob 7. 30 uri iz ..., saj izvedba take vožnje zaradi časovne oddaljenosti in neponovljivih razmer na cesti ne dokazuje daljšega trajanja vsake posamezne odsotnosti iz pisarne v zvezi z več potovanji na relaciji ...-Novo mesto v obdobju od 20. 3. 2019 do 30. 9. 2019. Tožnik je izrecno izjavil, da zoper dokazni sklep sodišča nima ugovorov.

K I. točki izreka

29.Tožba je utemeljena.

30.Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je glede na vsebino tožbenega predloga štelo, da tožnik sklep toženke Bpp 501/2018 z dne 22. 11. 2019 izpodbija v delu, v katerem je bil z njim obravnavani tožnikov zahtevek zavrnjen, torej v zavrnilnem delu izreka.

Glede odmere nagrade za zagovor obdolženca na predobravnavnem naroku

31.Med strankama ni sporno, da je tožnik upravičencu skladno z odločbo toženke Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 nudil BPP za zagovor obdolženca na predobravnavnem naroku dne 20. 3. 2019 v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpr 52340/2018 v zvezi s kaznivimi dejanji, o katerih sodi senat treh sodnikov pri okrožnem sodišču. Med strankama pa je sporno, ali je toženka pri odmeri nagrade pravilno uporabila takrat veljavno tar. št. 10 OT, in sicer tako, da je uporabila tar. št. 10/2 OT in ne tar. št. 10/3 OT.

32.Toženka je odmero nagrade po tar. št. 10/2 OT utemeljila na ugotovitvi, da ZKP določa, da predobravnavni narok vodi en sam sodnik (pred okrajnim sodiščem sodnik posameznik, pred okrožnim sodiščem pa predsednik senata), vendar ob napačnem stališču, da tar. št. 10 OT določa višino nagrade glede na število sodnikov, ki vodijo narok. Analiza tar. št. 10 OT, ki ureja nagrado za zagovor ali zastopanje na predobravnavnem naroku, naroku za izrek kazenske sankcije, naroku za glavno obravnavo, seji ali pri ogledu ali rekonstrukciji, namreč po presoji sodišča pokaže, da je točkovanje nagrade odvisno od višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja. Od 1. do 5. točke navedene tar. št. se tako nagrada za zagovor obdolženca oziroma za zastopanje zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca stopnjuje, in sicer:

-Po tar. št. 10/1 OT se za zagovor obdolženca ali zastopanje zasebnega tožilca po zasebni tožbi pred sodnikom posameznikom prizna 200 točk. Iz Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) izhaja, da je najvišja zagrožena kazen med kaznivimi dejanji, ki se preganjajo na zasebno tožbo kazen zapora do dveh let (glej tretji odstavek 159. člena KZ-1).

-Po tar. št. 10/2 OT se za zagovor obdolženca ali zastopanje oškodovanca kot tožilca pred sodnikom posameznikom prizna 250 točk. Sodnik posameznik pri okrajnem sodišču sodi o kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let (glej 2. točko prvega odstavka 25. člena ZKP).

-Po tar. št. 10/3 OT se za zagovor obdolženca ali zastopanje oškodovanca kot tožilca pred senatom treh sodnikov po obtožnici, po zasebni tožbi ali obtožnem predlogu zaradi kaznivih dejanj, storjenih s sredstvi javnega obveščanja ali na javnem shodu prizna 600 točk. Senat treh sodnikov (en sodnik in dva sodnika porotnika) pri okrožnem sodišču sodi o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen več kot tri leta zapora in manj kot petnajst let zapora ter o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih s sredstvi javnega obveščanja (glej 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP).

-Po tar. št. 10/4 OT se za zagovor obdolženca ali zastopanje oškodovanca kot tožilca pred petčlanskim sodnim senatom prizna 1.000 točk. Senat petih sodnikov (dva sodnika in trije sodniki porotniki) sodi pri okrožnem sodišču o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen zapora petnajstih ali več let (glej 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP).

-Po tar. št. 10/5 OT se za zagovor obdolženca ali zastopanje oškodovanca kot tožilca v postopku zaradi kaznivega dejanja, za katerega je možno izreči dosmrtni zapor prizna 2.000 točk. Senat petih sodnikov (dva sodnika in trije sodniki porotniki) sodi pri okrožnem sodišču o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen zapora petnajstih ali več let (glej 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP).

33.Iz navedenega tako izhaja, da odmera nagrade po tar. št. 10 OT ni odvisna od stvarne pristojnosti sodišča oziroma števila sodnikov, ki o zadevi sodijo, saj OT predvideva različno nagrado tako po tar. št. 10/1 OT in tar. št. 10/2 OT, čeprav v obeh primerih v zadevah sodi (en) sodnik posameznik pred okrajnim sodiščem, kot tudi po tar. št. 10/4 OT in tar. št. 10/5 OT, čeprav v obeh primerih v zadevah sodi petčlanski senat pred okrožnim sodiščem.

34.Senatnemu sojenju se obdolženec lahko odpove, v takem primeru sodi sodnik posameznik tudi pred okrožnim sodiščem (glej prvi odstavek 1.a točke 25. člena ZKP). Kljub temu je v takem primeru pravilno odmeriti nagrado po tar. št. 10/3 OT, tar. št. 10/4 OT ali tar. št. 10/5 OT, saj odpoved pravici do senatnega sojenja na višino zagrožene kazni in težo kaznivega dejanja ne vpliva. Z navedenim je skladno tudi Pojasnilo UO OZS z dne 14. 7. 2015 v zvezi z uporabo tar. št. 10/3 OT oziroma tar. št. 10/4 OT ter nenazadnje tudi navedba toženke, da (z izjemo predobravnavnega naroka) na tak način odmerja nagrado tudi sama.

35.Toženka navaja še, da bi bilo različno odmerjanje nagrade pred okrožnim in okrajnim sodiščem za predobravnavni narok nesorazmerno, saj se po določbah ZKP predobravnavna naroka pred okrožnim in okrajnim sodišče bistveno ne razlikujeta, na predobravnavnem naroku se ne izvaja dokazni postopek, njegova vsebina pa je zlasti tehnične in manj vsebinske narave. Sodišče ugotavlja, da je že zgoraj pojasnjeno odmerjanje nagrade na podlagi višine potencialno zagrožene kazni oziroma teže kaznivega dejanja primerno, in dodaja, da tudi avtor OT očitno ni menil, da so si predobravnavni naroki, ne glede na različne okoliščine, tako podobni, da je treba za vse priznati enotno nagrado, saj bi sicer to lahko (pa ni) enostavno določil na način, kot je to storil v 12. in 13. točki iste tar. št. 10 OT. Sodišče še dodaja, da toženka s sklicevanjem na svoje odločitve v drugih primerih, s katerimi izkazuje svojo dosedanjo prakso glede odmerjanja nagrade za zagovor ali zastopanje na predobravnavnem naroku, za katero pa niti ne zatrjuje, da bi bila presojana v upravnem sporu ter potrjena kot pravilna in zakonita, na zavzeto stališče sodišča ne more vplivati.

36.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je tožniku za zagovarjanje upravičenca na predobravnavnem naroku dne 20. 3. 2019, odmerila nagrado 250 točk po tar. št. 10/2 OT namesto 600 točk po tar. št. 10/3 OT.

Glede povečanja plačila iz naslova zagovarjanja obdolženca za več (kaznivih) dejanj po 7. členu OT

37.Tožnik se ne strinja s toženkino odločitvijo, da mu na podlagi 7. člena OT pripada 75 % zvišanje vrednosti storitve in ne zahtevano 100 % zvišanje, kar je utemeljila s tem, da se je zoper upravičenca vodil kazenski postopek zaradi štirih kaznivih dejanj. Tožnik takemu stališču toženke ugovarja in uveljavlja, da je podlaga za določitev zvišanja vrednosti storitve število storjenih dejanj, ki so zajeta v kaznivem dejanju in ne število očitanih kaznivih dejanj. Med strankama je torej sporna pravilna uporaba 7. člena OT.

38.Po določbi drugega odstavka 7. člena OT (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa; sedaj enako določa tretji odstavek te zakonske določbe), se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. Citirana določba ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kot to pojasnjuje toženka, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča ta določba ni relevantna le v primerih, ko gre za nadaljevano kaznivo dejanje, ampak jo je utemeljeno razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se samostojno tudi dokazuje. Zagovornik obdolženca mora namreč pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje; od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena, saj je od kriminalne količine (števila, narave in teže dejanj, ki so zajeta znotraj kaznivega dejanja) odvisna izbira sankcije in njena višina. Ker mora torej zagovornik obrambo obdolženca pripraviti za vsako posamezno očitano dejanje, ki tvori kaznivo dejanje, se skupna vrednost storitve za zagovarjanje v takšnem primeru poveča kot je določeno v drugem odstavku 7. člena OT, torej z upoštevanjem očitanih dejanj in ne z upoštevanjem očitanih kaznivih dejanj.

39.Tožnik je v tožbi navedel, da se je zoper upravičenca do BPP pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vodil kazenski postopek I K 52340/2018 po obtožnici, ki jo je vložilo Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu. Obtožnica je bila zoper upravičenca vložena zaradi štirih kaznivih dejanj, pri čemer mu je tožilstvo očitalo, da je tri kazniva dejanja, opisana pod 1. točko obtožnice, storil s petimi dejanji. Toženka tej tožnikovi trditvi, ki jo potrjuje tožbi priložena obtožnica, ne oporeka, iz opisa dejanj iz obtožnice pa je mogoče razbrati, da gre za dejanja, ki so krajevno in časovno samostojna dejanja ter ne pomenijo istega historičnega dogodka. Glede na to, da toženka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je tožnik v stroškovniku navedel, da uveljavlja 100 % povišanje v zvezi s štirimi kaznivimi dejanji ter števila dejanj, s katerimi so bila storjena, ni specificiral, pa sodišče pripominja, da kolikor je toženka ocenila, da je stroškovnik v tem delu nejasen, bi lahko v skladu z načelom materialne resnice in načelom varstva pravic strank tožnika pozvala, da naj stroškovnik v tem delu ustrezno popravi oziroma bi število dejanj, s katerimi so bila kazniva dejanja storjena, preverila sama z vpogledom v kazenski spis zadeve.

40.Sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je toženka s svojo odločitvijo, ko je izhajala iz predpostavke, da so podlaga za zvišanje vrednosti storitve po drugem odstavku 7. člena OT "kazniva dejanja" namesto da bi upoštevala, da so podlaga za zvišanje "dejanja", zmotno uporabila materialno pravo.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv

41.Sodišče se v tej zvezi najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave in načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

42.Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo, določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

43.Sodišče pritrjuje tožniku, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi je treba pojasniti, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje, da se je finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da ni več razloga za sporno ureditev plačila odvetnikov, ki izvajajo BPP, vendar te navedbe do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati, saj so posplošene, njihove konkretizacije pa ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na članek s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999". Tožnik se po presoji sodišča prav tako ne more z uspehom sklicevati na povišanje dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP, saj (tudi z vidika delitve razpoložljivih sredstev) pravnega položaja upravičencev do BPP, ki se jim BPP dodeljuje, ker sicer ne bi mogli uresničiti pravice do sodnega varstva, in na drugi strani položaja odvetnikov, ki po svoji predhodni prostovoljni uvrstitvi na seznam izvajalcev BPP na podlagi odločbe pristojnega organa izvajajo BPP, ni mogoče enačiti oziroma pravni položaj teh dveh skupin ni v bistvenem primerljiv. Predlagatelj ZOdv-D je dalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato poudaril, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

44.Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020, v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

45.Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 dalje navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

46.Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) in zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. V omenjeni sodbi (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja. Izbrano merilo razlikovanja mora biti namreč v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja.

47.Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Po presoji Vrhovnega sodišča so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

48.Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve zgoraj navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in če si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

49.Za razliko od odvetnikov pa (kot izpostavi Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca kot dokaznega sredstva je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

50.Kot nato v obrazložitvi sodbe X Ips 23/2022 (19. do 21. točka) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019), pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov in po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudarja, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona. To namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

51.Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (deveta alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP) - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik, kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v takem postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

52.Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta, in pravilno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR in ne staro vrednost 0,459 EUR). Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je Vrhovno sodišče pripomnilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju: ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti izpodbijanega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Glede na vse obrazloženo Vrhovno sodišče sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Tukajšnje sodišče se z navedenimi stališči Vrhovnega sodišča strinja in jim zato sledi, pri čemer je seznanjeno, da je k sodbi X Ips 23/2022 vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan podal odklonilno ločeno mnenje. Zato je po presoji tukajšnjega sodišča enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se tožnikove navedbe bistveno ne razlikujejo od tistih, ki jih je podal v zadevi X Ips 23/2022.

53.Tožbenega stališča, da je sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ter z načelom enakosti iz 14. člena in z 22. členom Ustave, po povedanem tudi očitno ni mogoče utemeljiti z obrazlaganjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar ne utemelji, da bi (in kako) izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, torej predhodno nastalo in še nezaključeno konkretno razmerje, kar bi lahko bilo podlaga za presojo z vidika 2. člena Ustave. Ker kot primerjano kategorijo omenja tudi vročevalce, sodišče dodaja, da je bil zanje v času izdaje izpodbijanega sklepa relevanten Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, vendar tožnik v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih navedb.

54.Tožnik navaja še, da neutemeljeno razlikovanje plačil upravičencev iz javnih sredstev predstavlja, poleg kršitve pravice iz 14. člena Ustave tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave ter dodaja, da je tako razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov izrazito nepravično in predstavlja razvrednotenje odvetniškega poklica. Zakaj razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter plačili nagrad sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem na drugi strani ne predstavlja posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je sodišče že obširno pojasnilo v predhodnih točkah te sodbe. S sklicevanjem na tako (dopustno) razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov pa tožnik tudi sicer ne more izkazati kršitve načela pravne države oziroma načela pravičnosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave. Prav tako kršitve 2. člena Ustave tožnik ne more izkazati s sklicevanjem na dejstvo, da se je z novelo ZOdv-G sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv spremenila, niti s sklicevanjem na mnenja OZS, Vlade RS, Komisije Državnega sveta za državno ureditev ali drugih subjektov, ki so bila podana v zvezi s Predlogom zakona o spremembi in dopolnitvi ZOdv-G in so se nanašala na določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, saj je presoja skladnosti zakonov z Ustavo v pristojnosti sodišč. Sicer pa so v tožbi povzeta stališča navedenih subjektov (da določba petega odstavka 17. člena ZOdv ni pravična in poštena ter predstavlja nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom) le pavšalna in niso podprta s konkretnimi razlogi, ki bi omogočali njihovo presojo z vidika kršitve načela pravne države in načela pravičnosti.

55.Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave, ki je, kot navaja, posledica tega, da novela ZOdv-D, s katero je bil sprejet tudi peti odstavek 17. člena ZOdv, ni bila sprejeta ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, čeprav je šlo za ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. Prav o tem vprašanju pa se je že izreklo Ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015, s katerim je pobudo OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega člena zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi je ponovilo stališče iz svoje odločbe U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009, da iz načela samostojnosti in neodvisnosti odvetništva iz 137. člena Ustave izhaja obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Navedeno stališče pa je v nadaljevanju kvalificiralo (in ne spremenilo, kot navaja tožnik) za primere, ko je treba v zvezi z zahtevo po sodelovanju OZS upoštevati, da v primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih BPP odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora imeti OZS tudi v teh primerih možnost sodelovati v zakonodajnem postopku, vendar pa je zahteva po sodelovanju blažja oziroma zadošča, da je OZS s predlogom tarife seznanjena in ima možnost podati svoje mnenje.

56.Tako kot Ustavno sodišče, tudi tukajšnje sodišče ugotavlja, da je iz gradiva Vlade št. EVA 2014-2030-0052 z dne 4. 12. 2014, ki vsebuje Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu, razvidno, da je bilo gradivo posredovano v usklajevanje OZS, ki nanj ni imela pripomb. Na 13 in 14 strani tega gradiva je namreč navedeno, da je bilo gradivo na spletni strani Ministrstva za pravosodje objavljeno 28. 11. 2014 ter posredovano v strokovno usklajevanje (med drugim) tudi OZS ter da slednja nanj ni imela pripomb. Da je OZS gradivo prejela 28. 11. 2014 izhaja tudi iz dopisa OZS Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014, v katerem OZS prosi za primeren rok, da se na predlagane zakonske spremembe odzove, pripomb na Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu pa ne podaja. OZS je pripombe podala v dopisu Ministrstvu za pravosodje datiranem na dan 5. 12. 2014, zato je razumljivo, da te pripombe v časovno predhodno datiranem gradivu Vlade z dne 4. 12. 2014 niso vsebovane. Prav tako tukajšnje sodišče soglaša z ugotovitvijo Ustavnega sodišča, da iz Poročila Odbora za pravosodje z dne 12. 12. 2014 k Predlogu zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (EPA 215-VII) izhaja, da je Odbor kot matično delovno telo obravnaval predlog tega zakona na seji 10. 12. 2014 in da sta bila na tej seji navzoča predsednik in podpredsednik OZS, ki sta tudi izrazila stališče OZS do predloga zakona. Glede na navedeno ne držijo navedbe tožnika, da novela ZOdv-D, s katero je bil sprejet tudi peti odstavek 17. člena ZOdv, ni bila sprejeta ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, posledično pa so v zvezi s tem njegovi očitki o protiustavnosti postopka sprejemanja navedenega člena neutemeljeni.

57.Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede vključenosti storitev v zvezi z ustavno pritožbo v odločbo o dodelitvi BPP

58.Tožnik ugovarja izpodbijanemu sklepu tudi v delu, s katerim je toženka zavrnila njegovo zahtevo za nagrado za sestavo ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, saj po njenem mnenju vložitev ustavne pritožbe z odločbo Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 ni zaobsežena. V izreku navedene odločbe je določeno, da se upravičencu dodeli redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazensko-preiskovalnem in morebitnem nadaljnjem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Ker je za odločanje o ustavni pritožbi, skladno z 21. členom ZUstS pristojno Ustavno sodišče, in ne okrožno sodišče, je že iz izreka odločbe Bpp 501/2018 z dne 16. 1. 2019 razvidno, da storitve v zvezi z ustavno pritožbo z njo niso zaobsežene. Na navedeno ne more v ničemer vplivati s strani tožnika izpostavljeno dejstvo, da je ustavno pritožbo zoper sklep sestavil v času, ko je še trajal postopek na prvi stopnji, saj vložitev in obravnava ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora predstavlja ločeno fazo postopka, ki poteka pred ustavnim sodiščem. Takšno stališče toženke je po presoji sodišča pravilno in skladno s 26. členom ZBPP, ki tudi v položaju, kot je obravnavani, ko predmet izpodbijanja ni končna sodna odločba v kazenskem postopku, pač pa samostojen sklep o podaljšanju pripora, omogoča BPP za (med drugim) različne vrste pravnih sredstev zoper takšen sklep. V prvem odstavku 26. člena ZBPP so po alinejah izrecno ločene različne oblike BPP za pravno svetovanje in zastopanje, in sicer: za sklenitev izvensodne poravnave, v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi, pred mednarodnim sodiščem, pri vložitvi pobude za oceno ustavnosti in v 6. alineji v zvezi z ustavno pritožbo, in to ne glede na vprašanje, ali je ob vložitvi navedenih pravnih sredstev (zoper samostojen sklep) postopek o glavni stvari še v teku.

59.Tožnik ugovarja tudi kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi, glede vprašanja priznavanja nagrade za ustavno pritožbo zoper sklep o priporu v okviru nudenja BPP do zaključka postopka na prvi stopnji, toženka odstopila od ustaljene sodne prakse s tem, ko v obravnavanem primeru tožniku ni priznala nagrade za sestavo ustavne pritožbe. Glede sklicevanja tožnika na sklepe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki so bili izdani v drugih zadevah, sodišče pojasnjuje, da zakonitosti teh odločitev, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. S sklicevanjem na zgoraj omenjene sklepe, pa tožnik tudi ni izkazal, da je tako odločanje ustaljena sodna praksa predvsem zato, ker je sodišče v sodbah tega sodišča III U 291/2010 z dne 11. 3. 2011 in I U 342/2020 z dne 18. 1. 2022 že sprejelo stališče, da BPP odobrena za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji, ne vključuje tudi nadaljevanja postopka s sestavo ustavne pritožbe, četudi se ta nanaša na sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

60.Po presoji sodišča pa so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da je treba v obseg dodeljene BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji šteti tudi sestavo ustavne pritožbe v zvezi s sklepi o priporu, ker so upravičenci do BPP v kazensko pripornih zadevah težje dosegljivi, njihova možnost dopisovanja in hitrega odzivanja pa je omejena, kar je v pripornih zadevah, kjer so roki kratki, izjemno pomembno. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da ZBPP okoliščin, kot jih izpostavlja tožnik, ne določa kot relevantnih naveznih okoliščin pri določanju različnih oblik pravne pomoči (26. člen ZBPP), pač pa te določa predvsem z vidika različnih dejanj oziroma pravnih sredstev, v zvezi s katerimi je potrebna BPP (tako tudi sodba tega sodišča I U 342/2020 z dne 18. 1. 2022). Zakaj vložitev ustavne pritožbe ne spada v "pravno svetovanje in zastopanje v kazensko-preiskovalnem in morebitnem nadaljnjem postopku pred okrožnim sodiščem" pa je sodišče že obrazložilo. Ne glede na navedeno sodišče dodaja še, da je rok za vložitev ustavne pritožbe skladno s prvim odstavkom 52. člena ZUstS 60 dni, ki je očitno dovolj dolg, da upravičencu omogoča vložitev tudi nove prošnje za dodelitev (redne ali nujne) BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo (6. alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP).

61.Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti, saj naj bi iz njega izhajalo stališče toženke, da BPP z zastopanjem do končanega kazenskega postopka na prvi stopnji vključuje tudi pritožbo zoper sklep o priporu, in hkrati stališče, da ta ista odločba ne vključuje storitev v zvezi z ustavno pritožbo zoper sklep o priporu. Sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku res priznala stroške pritožbe zoper sklep o priporu, vendar izpodbijani sklep v tem delu ni predmet presoje, saj ga tožnik v tem delu ne izpodbija. Obrazložitev izpodbijanega sklepa pa sodišču omogoča preizkus zakonitosti le-tega v izpodbijanem delu v zvezi z ustavno pritožbo.

Glede odmere nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne

62.Tožnik se v obravnavani zadevi ne strinja tudi s toženkino odmero nadomestila za odsotnost iz pisarne v času potovanj na predobravnavni narok in na naroke za glavno obravnavo. Toženka je namreč pri osmih potovanjih na relaciji ... (s sedeža tožnikove odvetniške pisarne) - Novo mesto (do sedeža tamkajšnjega okrožnega sodišča), ki jih je tožnik opravil v času od 20. 3. 2019 do 30. 9. 2019, upoštevala, da je tožnik za to pot v eno smer porabil ne več kot eno uro in pol, in mu je tako namesto priglašenih dveh ur odsotnosti ter s tem nagrade v višini 80 točk za potovanje v eno smer (oziroma v obe smeri skupaj 160 točk), priznala le odsotnost v trajanju do ene ure in pol v eno smer in s tem nagrado v višini 60 točk (za obe smeri 120 točk, skupaj za 8 potovanj 960 točk). Pri tem se je oprla na podatke spletne strani Route planner.

63.V četrtem odstavku 6. člena OT je določeno, da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk.

64.Sodišče po pregledu spisov zadeve ugotavlja, da je toženka 7. 10. 2019 prejela napotnico, ki jo je izpolnil tožnik in ji priložil stroškovnik z dne 4. 10. 2019. Glede nadomestila za odsotnost iz pisarne je tožnik v napotnici ob postavki "pristop na predobravnavni narok" in "zastopanje na glavni obravnavi" navedel le, da uveljavlja to nadomestilo v času potovanja na relaciji ... - Novo mesto - ..., in sicer dvakrat do 2 uri, kar skupaj znaša 160 točk. Pri tem ni konkretno navedel, od kdaj do kdaj je bil odsoten iz pisarne zaradi udeležbe na posameznem naroku za glavno obravnavo, niti ni predložil listin, ki bi izkazovale razdaljo in čas, potreben za pot od tožnikove pisarne na Okrožno sodišče v Novem mestu. Okoliščina odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko je po naravi stvari lahko iz objektivnih razlogov, na katere odvetnik nima nujno vpliva, variabilna ter od primera do primera različna. Obenem pa je prav zato po presoji sodišča na strani odvetnika tudi breme, da že ob predložitvi izpolnjene napotnice, ki mora po zakonu vsebovati obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je treba izplačati oziroma vrniti (deseta alineja četrtega odstavka 39. člena ZBPP), priloži tudi stroškovnik za opravljena dejanja (tretji odstavek 40. člena ZBPP), ki zajema tudi čas potovanja oziroma čas odsotnosti iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), z utemeljitvijo in izkazom njegovega trajanja, če to odstopa od tistega, kar izhaja iz podatkov spletnih merilnikov razdalj in časa trajanja potovanj, kot je merilnik na spletni strani Route planner. Tožnik bi torej moral, če je čas posamezne vožnje odstopal od povprečnih podatkov Route planner (ali drugega primerljivega spletnega portala), že stroškovniku priložiti konkretne podatke oziroma listine, iz katerih bi bilo razvidno, za koliko in zakaj je bil čas posamezne vožnje daljši. Tega ob predložitvi napotnice s stroškovnikom ni storil, zato je toženka po presoji sodišča v tem delu izpodbijanega sklepa nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne pravilno odmerila.

Sklepno

65.Sodišče je glede na vse navedeno zaključilo, da je toženka pri odločanju o nagradi za zagovor obdolženca na predobravnavnem naroku ter o povečanju plačila iz naslova zagovarjanja obdolženca za več (kaznivih) dejanj zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zavrnilnem delu izreka odpravilo, ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter o nagradi in stroških za izvajanje BPP ponovno odločiti.

66.Sodišče v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, česar pa tožnik v obravnavanem primeru niti ne zatrjuje. Ker sodišče torej ni odločalo v sporu polne jurisdikcije in je izpodbijani sklep v zavrnilnem delu (le) odpravilo (in zadevo vrnilo v ponovno odločanje), tudi o tožnikovem zahtevku glede zakonskih zamudnih obresti od dneva vsebinske odločitve dalje že po naravi stvari ni moglo odločiti.

K II. točki izreka

67.Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče tožniku, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnik pa v postopku nima (več) pooblaščenca, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 25,00 EUR. Toženka mora torej tožniku povrniti skupaj 25,00 EUR stroškov tega upravnega spora v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

1Glej tudi sodbe tega sodišča III U 294/2018 z dne 10. 7. 2020, III U 51/2019 z dne 21. 10. 2021, II U 60/2021 z dne 15. 12. 2021 in III U 298/2019 z dne 6. 5. 2024.

2Ta določba je bila spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, ki so veljale v času izdaje izpodbijanega sklepa.

3Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 22. 11. 2019.

4Primerjaj s sodbama tega sodišča III U 291/2010 z dne 11. 3. 2011 in I U 342/2020 z dne 18. 1. 2022.

Zveza

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 10, 10/3 Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 6/4, 7, 7/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5 Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 26, 26/1, 26/1-6