Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 1.000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki 162.836 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem plačati tožniku poleg že prisojenega zneska še 200.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter da se njena obveznost plačila pravdnih stroškov zmanjša za 16.450 SIT. V ostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 6.864 SIT.

Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP vložil revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovnimi posledicami. Meni, da subjektivni in objektivni elementi, ki jih je potrebno upoštevati pri odločanju o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ, niso bili pravilno ovrednoteni. Pritožbeno sodišče, ki navaja, da bi se odškodnina za podobne primere lahko gibala med eno in 29-imi povprečnimi plačami, ne obrazloži, zakaj mu je iz naslova telesnih bolečin prisodilo le 600.000 SIT odškodnine, ne pa celotnega vtoževanega zneska. Poleg ugotovitev izvedenca medicinske stroke o trajanju in intenzivnosti njegovih telesnih bolečin, bi morali sodišči upoštevati tudi, da je relativno mlada oseba in da bo imel še dolgotrajne telesne bolečine. Meni, da tudi znesek 100.000 SIT, prisojen za strah, ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Opozarja, da je izvedenec njegov strah štel za pravno relevanten, da je torej porušil njegovo duševno ravnovesje, ter da je zato zaključek pritožbenega sodišča, da primarni strah pri njem ni pustil hujše posledice, v nasprotju z listinsko dokumentacijo - z izvedenskim mnenjem v spisu. Nerazumljiva mu je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da mnenje izvedenca ne potrjuje njegovih izjav o strahu. Izvedenec teh izjav ne more potrditi ali zanikati, saj ga ni zraven, ko opravlja svoje delo. Zaradi predmetnega dogodka pa se še pogosto ustraši in je še vedno v strahu. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi navedene poškodbe je izgubil prejšnjo službo, s svojo izpovedjo pa je tudi izkazal, da ne more več kolesariti, delati, da je zmeraj bolj živčen in da je njegovo življenje drugačno. Njegove trditve potrjuje tudi mnenje dr. M. C., ki mora imeti najmanj status strankinih strokovnih navedb. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitve nižjih sodišč o obstoju, trajanju in stopnji tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč - da je tožnika zaradi poškodbe še vedno strah in da je zaradi nje izgubil prejšnjo službo. Neupoštevne so tudi revizijske navedbe, da so ugotovitve pritožbenega sodišča o obstoju in pravni relevantnosti primarnega strahu v nasprotju z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke ter da bi morali sodišči glede strahu upoštevati le njegovo izpoved in pred pravdo pridobljeno mnenje izvedenca dr. M. C., s katerim toženka ni soglašala. S temi zatrjevanji tožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak nedopustno izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ugotovljeno dejansko stanje.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 370. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev o odmeri odškodnine ustrezno obrazložilo in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve pritožbene sodbe izhaja, da je pri odmeri odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo upoštevalo vsa merila iz 179. člena OZ in da je poleg vseh konkretnih okoliščin, ki so bile glede trajanja in stopnje telesnih in duševnih bolečin ter strahu ugotovljene pri tožniku, upoštevalo tudi razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika sta sodišči ustrezno upoštevali merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožniku je 4.6.2002 pri delu na glavo padlo steklo stroja rovokopača, zaradi česar je utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino glave ter odrgnine po obeh rokah. Podroben dejanski obseg njegovih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je razviden iz razlogov na tretji, četrti in peti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato povzema le najpomembnejše. Tožnik bo občasne blage bolečine trpel tudi v bodoče pri ponavljajočih se sunkovitih gibih glave, dolgotrajnem sedenju, pri dolgotrajni drži glave v prisiljenem položaju, pri delu z vibracijami ter pri dvigovanju bremen, težjih od 25 kg. Izjemoma se bodo pojavljali tudi glavoboli lažje stopnje. Zaradi zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice je njegova življenjska aktivnost okrnjena le v manjši meri, in sicer pri delih in športih, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje v prisiljenem položaju, sunkovite gibe glave, dvigovanje bremen težjih od 25 kg, dolgotrajno vožnjo, pri delih ob vibracijah in delih povezanih s poskoki. Po podatkih v spisu je bil tožnik ob nezgodi star 29 let. Za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je prvostopenjsko sodišče odmerilo 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je ta znesek zvišalo na 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR). Za strah sta mu sodišči prisodili 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) odškodnine. Odškodnina, odmerjena tožniku v skupni višini 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 7 povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.