Jedro

Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo vztrajanje, da bi ga bilo potrebno kljub temu, da je bil v zavarovanje vključen kot nosilec s. p. dejavnosti, obravnavati po 3. odstavku 59. člena ZUTD. Z nobeno razlagalno metodo 3. odstavka 59. člena ZUTD ni mogoče interpretirati niti uporabiti drugače, kot je v njej izrecno zapisano. Da je torej mogoče pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti kljub neplačanim prispevkom priznati le delavcem v odvisnem delovnem razmerju, ne pa tudi osebam, ki so bile zavarovane kot samostojni podjetniki in s tem zavezanci, da sami zase obračunajo in plačajo prispevke za vsa obvezna socialna zavarovanja, vključno z zavarovanjem za primer brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 9. 3. 2017 ter tožene stranke št. ... z dne 9. 8. 2017 in priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev postopka po 8., 14. in 15. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

Očita zmotno uporabo materialnega prava. Prispevkov ni mogel poravnati, saj je od 30. 9. 2015 v osebnem stečaju, postopek pa še ni zaključen. S stališčem sodišča, da odpust obveznosti ni bistven, se ne strinja, saj ni razumno pričakovati, da jih bo poravnal za nazaj, ker nima premoženja. Opozarja na 3. odst. 59. člena Zakona o urejanju trga dela2 (ZUTD), po katerem se pravica iz zavarovanja za primer brezposelnosti delavcem priznava tudi, če delodajalec ni plačal prispevka. Meni, da je položaj samostojnega podjetnika primerljiv s položajem direktorja enoosebne d. o. o., ki je lahko zaposlen v svojem podjetju. Dejstvo, da samozaposleni podjetnik samega sebe ne more zaposliti naj bi izhajalo iz prakse upravnih organov, ki loči med različnimi podlagami zavarovanja. Če lahko samostojni podjetnik zaposli delavce, je v nasprotju z načelom enakosti, da ne more zaposliti samega sebe. Vsakršna drugačna razlaga vodi do neenakosti, še zlasti, ko je dne 21. 1. 2018 črtana določba, da se morajo za obvezno zavarovanje zavarovati poslovodne osebe v enoosebni družbi.

Obširno razlaga svoje materialno naziranje, da je s. p. v enakem položaju kot direktor d. o. o. Zavezanec za plačilo prispevkov je delodajalec, sodna praksa o obstoju delovnega razmerja pa je jasna, saj glede na 1. odst. 31. člena ZDR obstoj ne vpliva na dejstvo, da pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki. V njegovem primeru je potrebno ugotoviti, da je opravljal delo za svojega delodajalca in definicijo delavca definirati širše, v skladu s teološko razlago. Glede obstoja delovnega razmerja naj bi šlo za predhodno vprašanje, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Čeprav se ni mogel zavarovati drugače kot po podlagi 005, ga je mogoče obravnavati kot delavca v delovnem razmerju. Sklicuje se na judikata VIII Ips 337/2016 z dne 15. 1. 2008, Ips 87/2016 z dne 30. 8. 2016. Podana je bistvena kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker ni obrazloženo, zakaj bi v njegovem primeru veljalo drugače. Gramatikalna razlaga ZUTD ne zadošča načelu pravne države in načelu enakosti. Država ima možnosti za izterjavo davkov. Že na obravnavi je izpostavil zadevo Cpg 230/2014 z dne 9. 10. 2014, da je omejevanje podjetniške oz. gospodarske pobude dopustno, če je skladno z načelom sorazmernosti, vendar sodišče testa ni opravilo. Kršen je 74. člena Ustave RS in zaradi nepravilne uporabe 59. člena ZUTD tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih v pritožbi.

Ne gre za pavšalno zatrjevano kršitev iz 8. tč., niti 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge. Ni podana niti kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, ker ni nasprotja o odločilnih dejstvih in vsebino razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva. Sodba je obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Na pritožbeno izvajanje je potrebno poudariti le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti v predsodnem postopku izdanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov o pravici do denarnega nadomestila za brezposelnost, kjer ni bilo plačanih prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti niti za minimalno obdobje, relevantno za priznanje pravice. Sporno je torej, ali je tožniku, ki kot nosilec s. p. dejavnosti sploh ni plačeval prispevkov za svoje zavarovanje za primer brezposelnosti, mogoče priznati vtoževano denarno dajatev ali ne.

Materialno pravno izhodišče za rešitev zadeve

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v ZUTD, ki v 59. členu določa, da lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom zavarovanega primera najmanj 9 mesecev zavarovanec v zadnjih 24 mesecih (1. odstavek). Nadalje ZUTD eksplicitno določa, da zavarovanec pravice iz zavarovanja pridobi izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezne primere ne določa drugače (2. odstavek). Takšno izjemo pa ZUTD v 3. odstavku 59. člena dopušča le za zavarovance na podlagi delovnega razmerja. Torej za osebe, ki so bile vključene v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, četudi delodajalec, ki je zavezanec za plačilo prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti, prispevkov ni plačal. Slednje dejansko stanje pa v obravnavanem primeru ni in ne more biti podano.

7. Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo vztrajanje, da bi ga bilo potrebno kljub temu, da je bil v zavarovanje vključen kot nosilec s. p. dejavnosti, obravnavati po 3. odstavku 59. člena ZUTD. Z nobeno razlagalno metodo 3. odstavka 59. člena ZUTD ni mogoče interpretirati niti uporabiti drugače, kot je v njej izrecno zapisano. Da je torej mogoče pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti kljub neplačanim prispevkom priznati le delavcem v odvisnem delovnem razmerju, ne pa tudi osebam, ki so bile zavarovane kot samostojni podjetniki in s tem zavezanci, da sami zase obračunajo in plačajo prispevke za vsa obvezna socialna zavarovanja, vključno z zavarovanjem za primer brezposelnosti.

8. Pravno zmotno in zato irelevantno je nadalje tudi pritožnikovo stališče, da je položaj s. p. podjetnika primerljiv s položajem direktorjev enoosebnih d. o. o. in bi zato bilo potrebno tudi nosilca s. p. dejavnosti zaradi načela enakosti obravnavati enako kot lastnika in direktorja enoosebne družbe, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Neenakih statusnih položajev zagotovo ni mogoče urejati niti obravnavati enako. Ureditev v 3. odstavku 59. člena ZUTD ne pomeni kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS niti 74. člena o svobodni gospodarski pobudi, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Nelogično, če ne celo nerazumno, je zatrjevati omejevanje svobodne gospodarske pobude samo zato, ker si tožnik za status s. p. za katerega se je sam odločil, ni plačeval prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti.

Pravno relevantna dejstva za pritožbeno rešitev zadeve

9. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba niti ne prereka nedvomno izhaja, da tožnik, ki je bil prijavljen v obvezno zavarovanje kot samostojni podjetnik, prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti od 1. 1. 2000 do 30. 9. 2015, ko je bil nad njim uveden stečajni postopek, sploh ni plačeval. Torej nima plačanih prispevkov niti za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih pred nastankom zavarovanega primera, kar predstavlja minimalno obdobje za pridobitev oz. priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. V predsodnem postopku je bila tako z izpodbijanima upravnima aktoma zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost na podlagi 59. člena ZUTD utemeljeno zavrnjena in iz istih dejanskih in pravnih razlogov na podlagi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 tudi tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje denarnega nadomestila. Iz enakih dejanskih in pravnih razlogov ostaja tudi pritožba neuspešna.

10. Do ostalih pritožbenih izvajanj, zlasti v smeri definicije delavca in delodajalca iz 5. člena ZDR-1, obličnosti pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, sklicevanja na delovno pravna judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 337/2006 ali VIII Ips 87/2016, ki s predmetno socialno pravno zadevo nimata nobene veze itd., se pritožbeno sodišče posebej ni dolžno opredeljevati, saj za pritožbeno rešitev zadeve sploh niso relevantna.

11. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s poznejšimi spremembami.