Jedro

Res je lahko v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR tudi poslovni delež na družbi, ustanovljeni z delom zakoncev v času trajanja njune zakonske zveze, skupno premoženje obeh zakoncev, vendar to ni nujno v vsakem primeru. V obravnavani zadevi ob pomanjkljivi dokazni podlagi na toženčevi strani in ustrezni dokazni podlagi na tožničini strani ne preseneča taka dejanska podlaga sodbe, ki je omogočila pravni zaključek, da je bil poslovni delež toženčevo posebno premoženje. Posojeni denar ni bil porabljen za potrebe skupnega življenja pravdnih strank ali njunega skupnega premoženja, pač pa je bilo posojilo najeto in tudi porabljeno za plačilo davčnega dolga družbe, v kateri je bil poslovni delež toženčevo posebno premoženje.

Ker je tožnica posojilo vrnila posojilodajalcu, moral pa bi ga toženec, tožnica utemeljeno na podlagi 218. člena ZOR zahteva vrnitev denarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je še v času zakonske zveze s tožencem na njegovo pregovarjanje najela posojilo za plačilo davčnega dolga družbe, katere ustanovitelj in družbenik je bil toženec, ta pa se je tožnici zavezal vrniti posojeni znesek. Ker se je toženec že aprila 1992 odselil in svoje zaveze tožnici ni izpolnil, je morala dolg posojilodajalcu vrniti sama že po razvezi zakonske zveze in zaradi grozeče dražbe v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju njenemu tožbenemu zahtevku, da ji vrne plačani znesek, v celoti ugodilo, pritožbeno sodišče pa je tokrat toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe. V nadaljevanju dobesedno ponavlja svoje pritožbene navedbe, da sta družbo A. d.o.o. ustanovila oba s tožnico v času trajanja zakonske zveze. Čeprav tožnica res ni bila družbenica, pa se je z ustanovitvijo družbe strinjala. Družba je zato njuno skupno premoženje. Tudi posojilo za poplačilo davčnega dolga je bilo najeto skupaj, kar naj bi pomenilo, da se je skupno premoženje zakoncev povečalo, vendar pa je trgovinska dejavnost zastala in zato ni bilo ustreznih dohodkov. Toženec zatrjuje, da je prihodke te družbe porabil za zadovoljevanje skupnih potreb in bi zato sodišče moralo ugotoviti, kako so bili prihodke družbe porabljeni. Posojilo je torej predstavljalo vir pridobivanja skupnega premoženja pravdnih strank, zato je višina tožničinega zahtevka odvisna od še nedoločenega deleža razvezanih zakoncev na skupnem premoženju.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija ni utemeljena.

Res je lahko v skladu z drugim odstavkom 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1) tudi poslovni delež na družbi, ustanovljeni z delom zakoncev v času trajanja njune zakonske zveze, skupno premoženje obeh zakoncev, vendar to ni nujno v vsakem primeru. V konkretni zadevi so dejanske ugotovitve obeh sodišč pripeljale do pravnega zaključka, da je bil ta poslovni delež toženčevo posebno premoženje. Tožnica ni bila niti formalna niti dejanska soustanoviteljica družbe, nobene besede ni imela pri njenem upravljanju, vpogleda v finančno poslovanje ni imela, ob obisku davčnega inšpektorja sta toženec in drugi soustanovitelj zavrnila vsa njena vprašanja. Iz vpogledanega sporazuma z dne 2.4.1991 in priložene cenitve (prilogi pod A6 in A7) pa še izhaja, da se je toženec z drugim soustanoviteljem že takrat dogovarjal o svojem izstopu iz družbe, o razdelitvi medsebojnih obveznosti in tudi prevzel davčni dolg. Drugačne toženčeve revizijske trditve gredo v smeri izpodbijanja pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, tega pa z revizijo zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati.

Prej povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč so tudi po presoji revizijskega sodišča v tej konkretni zadevi omogočile pritrditev tožničinemu stališču, da je bil poslovni delež v družbi toženčevo posebno premoženje. Davčni dolg iz poslovanja te družbe je moral plačati toženec. Zato se je tožnici tudi zavezal vrniti za potrebe svojega posebnega premoženja najeto posojilo. Taka zaveza bi bila nepotrebna in nesmiselna, če bi štel poslovni delež za njuno skupno premoženje. Ne nazadnje je tudi posojilodajalec vedel, da gre le za toženčev dolg in je zato pred odvetnikom podpisal izjavo, ki jo v svojih razlogih omenja prvostopenjsko sodišče, da je tožnica plačala dolg svojega razvezanega moža. Revizijsko sodišče še poudarja, da je sodišče vezano ne samo na trditveno, ampak tudi dokazno podlago, ki jo ponudijo pravdne stranke (drugi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Tožnica je o svoji trditvi, da je plačala dolg, ki izvira iz toženčevega posebnega premoženja, ponudila več listinskih dokazov in tudi svoje zaslišanje, toženec pa je prvič ponudil dokaze šele v prvi pritožbi. Te listine izkazujejo le, da je s prejetim denarjem res plačal davčni dolg družbe. Drugih dokazov ni predlagal, v postopku pa je bil tudi sicer pasiven in se na vabila na zaslišanje stranke ni odzval. Ob tako pomanjkljivi dokazni podlagi na toženčevi strani in ustrezni dokazni podlagi na tožničini strani ne preseneča taka dejanska podlaga sodbe, ki je omogočila pravni zaključek, da je bil poslovni delež toženčevo posebno premoženje. Posojeni denar ni bil porabljen za potrebe skupnega življenja pravdnih strank ali njunega skupnega premoženja, pač pa je bilo posojilo najeto in tudi porabljeno za plačilo davčnega dolga družbe, v kateri je bil poslovni delež toženčevo posebno premoženje. Ker je tožnica posojilo vrnila posojilodajalcu, moral pa bi ga toženec, tožnica utemeljeno na podlagi 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; ZOR) zahteva vrnitev denarja.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.