Jedro

Predmet izpodbijanja v stečaju je lahko vsako dejanje, ki se tiče premoženja dolžnika. Zakon ne ločuje pravnih dejanj po vsebini. Obstoj subjektivne predpostavke za izpodbijanje se domneva, če je podan eden izmed primerov iz 1. ali 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Ni potrebna kumulacija predpostavk za presumpcijo slabe vere. V skladu z določbo 214. člena ZOR mora pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je nepošten, sicer pa od vložitve zahtevka. Domneva o vedenju za slabo ekonomsko-finančno stanje iz 125. člena ZPPSL, še ne pomeni obstoja nepoštenosti, ki ima za posledico vrnitev premoženjske koristi od dneva pridobitve. Ta domneva le olajša stečajno izpodbijanje. Nepoštenost iz 214. člena ZOR bi morala tožeča stranka v pravdnem postopku posebej dokazati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, v točkah 1-7 spremeni, tako da zahtevek za zakonite zamudne obresti v vseh točkah glasi: "...z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 8.8.1996 do dneva plačila. Obrestni zahtevek za obresti pred dnevom vložitve tožbe se zavrne." V presežnem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sedem pravnih poslov - asignacij z dne 26.10.1995, z dne 8.11.1995, z dne 29.1.1996 (dve asignaciji), z dne 30.1.1996, z dne 5.1.1996 in z dne 2.2.1996, s katerimi je tožena stranka prejela poplačilo svoje terjatve, v skupnem znesku 5.171.177,00 sit, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in toženi stranki naložilo vrnitev denarnih zneskov, v višini posameznih realiziranih asignacij z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihove sklenitve, v stečajno maso.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da sta bili asignaciji z dne 5.1.1996 za znesek 1.700.000,00 sit z Ministrstvom za obrambo in dne 8.11.1995 za znesek 623.700,70 sit z Ministrstvom za gospodarske dejavnosti, sklenjeni z namero, da se upniku v tistem času omogoči normalno delo in s tem doprinese k normalizaciji njegovega poslovanja, ne pa v nameri oškodovanja ostalih upnikov. Kot je razvidno iz datumov, sta bili obe asignaciji sklenjeni še pred podanim predlogom za začetek stečaja nad tožečo stranko. Za veljavnost domneve (presumpcije) iz četrtega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. št. 67/93) - v nadalj. ZPPSL, morata biti izpolnjeni obe predpostavki, neobičajen način poplačila in sklenitev v roku treh mesecev pred podanim predlogom za začetek stečaja, kumulativno. Zato v predmetnih izpodbijanjih manjka bistveni element, neobičajen način poplačila. Tudi ne more biti sporno nakazilo deviznega priliva v tolarski protivrednosti 1.980.300,00 sit z dne 26.10.1995, saj je tožeča stranka s toženo sklenila pogodbo o odstopu terjatve za zavarovanje kredita.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena iz naslednjih razlogov: Predmet izpodbijanja v stečaju je lahko vsako dejanje, ki se tiče premoženja dolžnika. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da zakon ne ločuje pravnih dejanj po vsebini, mogoče je izpodbijati vsako pravno dejanje, če so izpolnjeni tudi drugi z zakonom predpisani pogoji. Zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

Pojem slabega ekonomsko-finančnega stanja v ZPPSL ni podrobno definiran, zato je zakon olajšal dokazovanje subjektivnega odnosa upnika - nasprotnika izpodbijanja z domnevo iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Obstoj subjektivne predpostavke za izpodbijanje se domneva, če je podan eden izmed primerov iz 1. ali 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Zato so pritožbena izvajanja o potrebni komulaciji predpostavk za presumpcijo slabe vere - brezuspešna.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da nakazilo z dne 26.10.1995 za znesek 1.980.300,00 sit ni izpodbojno, ker sta stranki sklenili pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje. Iz spisu priloženih listinskih dokazov je razvidno, da sta stranki dne 18.8.1995 res sklenili pogodbo o odstopu terjatev št.047/95 za zavarovanje kredita iz kreditne pogodbe št.150/95. Odstopljene terjatve so konkretizirane z imeni dolžnikov, zneski terjatev ter zapadlostjo posameznih terjatev. Med njimi ni dolžnika H.S.GMBH iz G., katerega nakazilo je bilo kasneje predmet nakazila z dne 26.10.1995. Zato tožena stranka ne more uspešno uveljaviti ugovora, da je sklenila fiduciarni posel po 445. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je lahko podlaga za nastanek ločitvene pravice v stečajnem postopku.

Po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče glede zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo. ZPPSL v drugem odstavku 130. člena napotuje na splošna pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. V skladu z določbo 214. člena ZOR mora pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je nepošten, sicer pa od vložitve zahtevka. Domneva o vedenju za slabo ekonomsko-finančno stanje iz 125. člena ZPPSL, še ne pomeni obstoja nepoštenosti, ki ima za posledico vrnitev premoženjske koristi od dneva pridobitve. Ta domneva le olajša stečajno izpodbijanje. Nepoštenost iz 214. člena ZOR bi morala tožeča stranka v pravdnem postopku posebej dokazati. Zato je tožena stranka dolžna vrniti zneseke z obrestmi od dneva vložitve tožbe in je pritožbeno sodišče ob uporabi 4. točke 373 ZPP spremenilo izrek prvostopne sodbe kakor izhaja iz izreka.

Pritožnica pritožbenih stroškov ni zaznamovala.