Jedro

Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, da se jim za obdobje od 2003 do 2007 iz naslova regresa za letni dopust obračuna v izreku navedene bruto zneske ter izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožnicam je naložilo, da toženi stranki povrnejo stroške postopka v višini 1.383,85 EUR in sicer A.A. 157,75 EUR, A.B. 235,25 EUR, A.C. 276,77 EUR, A.D. 249,00 EUR, A.E. 240,25 EUR in A.F. 225,88 EUR (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožnice pritožujejo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo nejasne razloge glede neveljavnosti 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniške kolektivne pogodbe). Prav tako nejasni so razlogi za stališče, da so določbe Kolektivne pogodbe negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) in dogovori socialnih partnerjev predpisi kogentnega značaja. Po ustaljeni razlagi pravnih norm kolektivne pogodbe kot avtonomni pravni akti nimajo značaja kogentnih predpisov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je KPND (aneks h KPND) tisti predpis, ki za vtoževano obdobje ureja enotno višino regresa za letni dopust za vse javne uslužbence in ki ne dopušča možnosti, da se z dogovori na nižji ravni ali s pogodbo o zaposlitvi regres za letni dopust drugače uredi. 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) sicer določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic v večjem obsegu, kot so določene z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Vendar ta določba ne daje podlage za stališče, da je določbo 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe šteti za neveljavno. Določba 16. člena ZJU ni prisilen predpis, ki bi neposredno učinkoval na pogodbena razmerja oziroma pravice in obveznosti iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe razveljavljena, zato je možno sklepati, da šteje, da je sporna določba nična. Kolektivne pogodbe so avtonomni vir delovnega prava. Zato ne predstavljajo prisilnih predpisov, ki jih sprejema in sankcionira država. Zakon ne določa, da stranki v kolektivni pogodbi določenih pravic ne smeta urediti za delavca ugodneje, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Drugi odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) izrecno določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo pravice uredijo za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Enako velja za odnos med kolektivnimi pogodbami na različnih ravneh. Takšno pravilo izhaja iz 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/06). Določbe 16. člena ZJU zato ni mogoče interpretirati, da ob drugačni določbi kolektivne pogodbe na višji ravni ni mogoče uporabiti določbe pogodbe o zaposlitvi oziroma kolektivne pogodbe tožene stranke, ki je za delavca ugodnejša. Pravna podlaga za izplačilo vtoževanih razlik regresa za letni dopust je prenehala šele s sklenitvijo aneksa št. 8 k podjetniški kolektivni pogodbi z dne 19. 5. 2008. Vse pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene v spornem obdobju glede pravic in obveznosti, ki s temi pogodbami niso urejene, odkazujejo na uporabo določb ustreznih kolektivnih pogodb in splošnih aktov (prvenstveno na določbe podjetniške kolektivne pogodbe). KPND in dogovori o višini regresa za letni dopust niso prisilni predpisi, ki bi neposredno derogirali veljavnost posameznih določb pogodb o zaposlitvi in 30. člen podjetniške kolektivne pogodbe. Le v primeru, če bi šlo za podzakonske predpise oblastnega in prisilnega značaja, bi v primeru kolizije veljale te določbe. Vendar vlada RS ni sprejela podzakonskega predpisa, s katerim bi v spornem obdobju določila višino regresa za letni dopust. To je prepustilo urejanju s kolektivnimi pogodbami. Tudi zakonski predpis v spornem obdobju ni določal višine regresa za letni dopust v javnem sektorju. Tožnice zahtevajo zgolj to, kar jim v skladu s kolektivno pogodbo pripada. Javni interes, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je lahko podlaga za pravno urejanje v prihodnje, ne more pa predstavljati podlage za zavrnitev uporabe veljavne pravne norme. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje poseglo v načelo zakonitosti in predvidljivosti. Tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljajo tožnice v pritožbi.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je v izpodbijani sodbi sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnice v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahtevajo plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust v letih od 2003 do 2007 in regresom za letni dopust, ki ga določa podjetniška kolektivna pogodba v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da je določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe neveljavna, saj nasprotuje sistemu predpisov, ki veljajo v javnem sektorju, predvsem 16. členu ZJU in aneksom h KPND, ki določajo višino regresa v javnem sektorju. Takšno odločitev sodišča prve stopnje je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 938/2009 z dne 4. 11. 2009 spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku (v pretežni meri) ugodilo. Postavilo se je na stališče, da podjetniška kolektivna pogodba pri določanju regresa za letni dopust lahko priznava več pravic (višji znesek), kot je določen z vsakokratnim dogovorom v aneksih h KPND.

Na podlagi ustavne pritožbe tožene stranke je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje.

V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v ZKolP ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba podjetniške kolektivne pogodbe lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člen OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP; Ur. l. RS, št. 13/93 in nadalj.) je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (deveta alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (tretja alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen Zakona o javnih financah - ZJF; Ur. l. RS, št. 79/99 in nadalj.), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (druga alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Uradni list RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Glede na navedeno je bistveno vprašanje v konkretnem individualnem delovnem sporu, kdaj je bila sprejeta sporna določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki daje delavcem pravico do višjega regresa za letni dopust, kot jim gre na podlagi ZNOIP in KPND (aneksov h KPND) oziroma kot jim je bil izplačan. Na to vprašanje sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni odgovorilo. V izpodbijani sodbi je navedlo le, da se podjetniška kolektivna pogodba uporablja od 19. 3. 1993, ni pa ugotavljalo, kdaj je bila sklenjena.

Ker je sodišče prve stopnje glede sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, po 355. členu ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze, poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bila sklenjena podjetniška kolektivna pogodba. V kolikor bo ugotovilo, da je bila ta kolektivna pogodba sklenjena, še preden je za toženo stranko in njene delavce veljala omejitev glede višine regresa za letni dopust, ki jo je uzakonil ZNOIP, bo njene določbe pri presoji tožbenega zahtevka za izplačilo višjega regresa za letni dopust (30. člen kolektivne pogodbe tožene stranke) lahko upoštevalo, v nasprotnem primeru pa jih kot ničnih ne bo smelo.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.