Jedro

Podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavani zadevi je ZPNačrt, določbe občinskega odloka pa le toliko, kolikor niso v nasprotju z ZPNačrt.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Župana Občine Pivka št. 426-32/2010-23 z dne 15. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno odločbo je drugostopenjski upravni organ pritožbi tožnika delno ugodil (1. točka izreka) in na podlagi novega ugotovitvenega postopka tožniku izdal novo odločbo o odmeri komunalnega prispevka, s katero je nadomestil odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 10. 11. 2010 (2. točka izreka). S 3. točko izreka je odločil, da bo razlika preveč plačanega komunalnega prispevka v znesku 703,3 EUR (brez DDV) tožniku vrnjena na njegov TRR po pravnomočnosti odločbe. Ugotovil je, da je prvostopenjski upravni organ pravilno uporabil Odlok o komunalnem prispevku v Občini Pivka (Uradni list RS, št. 75/04, 103/04, 21/05 in 19/08, v nadaljevanju Odlok) in komunalni prispevek pravilno odmeril za gradbeno parcelo v velikosti 2.057,33 m2, 58% komunalno opremljenost, s faktorjem 0,2 za kmetijsko dejavnost in faktorjem 0,7 za naselje Palčje, napačno pa je določil znesek povprečnih stroškov komunalne opremljenosti na m2 stavbnega zemljišča, preračunanih na dan 31. 8. 2010. Glede na navedeno je odmeril nov znesek komunalnega prispevka v višini 5.584,66 EUR, brez DDV.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je povprečni strošek komunalne opremljenosti na m2 stavbnega zemljišča še vedno napačno izračunan in bi moral znašati 32,26 EUR m2, kar podrobno utemelji. Izpodbijane odločbe pa po njegovem tudi ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka ob načinu izračunavanja komunalnega prispevka upoštevala 3. člen Odloka oziroma ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je upoštevala „degresivno“ lestvico in v kakšni višini. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je prvostopenjski organ izračunal 58 % komunalno opremljenost. Prav tako ni nobene obrazložitve glede razdalj objekta od komunalnih priključkov. Po njegovem mnenju so vsi komunalni priključki zagotovljeni na razdalji, ki presega 100 m oddaljenosti od objekta. Toženka pa tudi ni upoštevala v Odloku predvidenih oprostitev, na katere se je skliceval tožnik, niti v obrazložitvi izpodbijane odločbe s tem v zvezi ni podala nobenih pojasnil oziroma se do predloga za znižanje komunalnega prispevka sploh ni opredelila, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po njegovem mnenju bi moral biti odmerjen komunalni prispevek v višini 2.462,30 EUR brez DDV. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku naloži plačilo komunalnega prispevka v višini 2.432,30 EUR brez DDV ter odredi, da mu toženka vrne razliko preveč plačanega komunalnega prispevka na tekoči račun po pravnomočnosti odločbe, podrejeno pa, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe ter pojasnjuje, zakaj je izpodbijana odločba pravilna. Navaja, da je iz grafične priloge katastra javne infrastrukture, ki jo je tožnica priložila k tožbi razvidno, da se javna komunalna infrastruktura nahaja na oddaljenosti cca. 50 m od obravnavanega objekta. Po 3. členu Odloka obravnavano zemljišče torej velja za komunalno opremljeno. Podrobno pojasni, zakaj tožnikov izračun povprečnega stroška komunalne opremljenosti ni pravilen. Predlaga, da se tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne ter se mu naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Predmet izpodbijane odločbe je odmera komunalnega prispevka za legalizacijo (novogradnjo) gospodarskega objekta in fotovoltaične elektrarne na strehi objekta v naselju ... na parceli št. 398/1 k.o. ...

V obravnavanem primeru je bil podlaga za odmero komunalnega prispevka Odlok, izdan na podlagi 143. in 190. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99), Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99) in 16. člena statuta Občine Pivka (Uradni list RS, št. 58/99, 77/00 in 24/01).

Sodišče pritrjuje tožbenim ugovorom, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je toženka ugotovila višino povprečnega stroška komunalne opremljenosti, niti na čem temelji izračun toženke o 58% komunalni opremljenosti, poleg tega pa v njej ni ugotovitev glede razdalj objekta od komunalnih priključkov. Prav tako izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, zakaj niso bile priznane uveljavljane oprostitve in znižanja po 7. in 8. členu Odloka. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, kot sledi; Prvostopenjski upravni organ je pri izdaji odločbe vezan na zakone in podzakonske akte, ki veljajo v času njene izdaje. Izpodbijana odločba v obravnavani zadevi je bila izdana dne 15. 4. 2011, Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) pa je po določbi njegovega 113. člena začel veljati dne 28. 4. 2007, torej pred izdajo izpodbijane odločbe. Na podlagi izrecne in nepogojne določbe drugega odstavka 103. člena istega zakona so s tem dnem prenehale veljati določbe (med drugim) 135. do 155. člena ZUreP-1, torej tudi določbe 143. do 146. člena, ki so se v tem zakonu nanašale na komunalni prispevek. Izjema od tega pravila je določena v prvem odstavku 108. člena ZPNačrt, po katerem se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo "po doslej veljavnih predpisih", torej po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPNačrt. Obravnavani postopek za odmero komunalnega prispevka se je pričel z vlogo tožnika z dne 20. 9. 2010, torej po začetku veljavnosti ZPNačrt, kar pomeni, da ni podlage za uporabo navedene prehodne določbe prvega odstavka 108. člena ZPNačrt. V obravnavani zadevi torej ni bilo podlage za uporabo ZUreP-1, ne po splošni ureditvi, ki je relevantne določbe tega zakona razveljavila z dnem uveljavitve ZPNačrt, ne po prehodni ureditvi iz prvega odstavka 108. člena ZPNačrt. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavani zadevi je torej ZPNačrt, ki v prvem odstavku 104. člena določa, da se do izdaje podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo, kolikor niso z njim v nasprotju, podzakonski predpisi, sprejeti na podlagi ZUreP-1. Tožena stranka bi torej morala ob odmeri komunalnega prispevka uporabiti določbe ZPNačrt, določbe občinskega odloka, na katerega se sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa le toliko, kolikor niso v nasprotju z ZPNačrt. Po določbi prvega odstavka 82. člena ZPNačrt se komunalni prispevek določi glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na tlorisno površino objekta in njegovo namembnost, po drugem odstavku istega člena pa minister podrobneje predpiše našteta merila. To je bilo storjeno s Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07, dalje Pravilnik). Ta Pravilnik v 5. in 6. členu podrobno opredeljuje vsebino vsakega merila za odmero komunalnega prispevka posebej, poleg tega pa predpisuje tudi formulo, po kateri je treba komunalni prispevek odmeriti. Sodišče ugotavlja, da ne iz obrazložitve prvostopenjske, ne drugostopenjske odločbe ne izhaja, ali in na kakšen način je toženka upoštevala merila iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt, oziroma njihove natančnejše opredelitve iz 6. člena Pravilnika, niti to, ali je upoštevala način izračuna, predpisan v četrtem odstavku 6. člena Pravilnika.

Iz navedenih razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede obstoja oz. upoštevanja dejstev in okoliščin, ki so bistvenega pomena za njeno izdajo oziroma zakonitost. Po določbi 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se taka kršitev pravil upravnega postopka vedno šteje za bistveno. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo (2. in 3. točka izreka) v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) odpravilo in v skladu z določbo 3. odstavka istega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo upravni organ moral ugotoviti vse okoliščine, ki so za odmero komunalnega prispevka relevantne po veljavni pravni ureditvi, kot je bila opisana zgoraj, svoje ugotovitve pa bo moral tudi ustrezno obrazložiti. Na podlagi teh okoliščin bo lahko po postopku in na način, ki ga predpisuje veljavna pravna ureditev, odmeril komunalni prispevek, pri tem pa bo lahko uporabljal določbe občinskih odlokov, ki so bili sprejeti (oziroma je bila njihova veljavnost podaljšana) na podlagi ZUreP-1 le toliko, kolikor niso v nasprotju z veljavno ureditvijo.

Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, ne pa zaradi spornega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga izdaji izpodbijane odločbe, je odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožeči stranki priznalo stroške v višini 350,00 EUR, glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je odločilo, da začnejo teči šele v primeru zamude, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.