Jedro

Prevzemnik posla je tako po določbah ZOR, ki urejajo pogodbo o delu kot po določbah 262. - 269. člena ZOR, ki urejajo pogodbeno odškodninsko odgovornost, dolžan naročniku plačati škodo, ki mu je v zvezi z izvršitvijo prevzetega posla nastala. Protipravnost ravnanja je izkazana z neskrbnim ravnanjem toženca kot lastnika pooblaščenega servisa za vozila Mercedes Benz, ko je elektronski del ključa tožničinega vozila po izvršenem reklamacijskem postopku hranil na neustreznem mestu v prostoru, do katerega so imele dostop razne osebe, kar je v nasprotju z navodili proizvajalca in Axy., s čimer je omogočil, da so do njega prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 15.570,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do dne, ko je višina zapadlih in neplačanih obresti dosegla glavnico, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 9.336,75 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma podrejeno, sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, odločitev pa temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, v posledici česar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je izvedbo nekaterih predlaganih dokazov, med drugim poizvedbe o tem, kolikšno je bilo število ukradenih vozil znamke Mercedes Benz A in koliko je bilo ukradenih brez ključev, koliko s ključi, fotokopijo časopisnega članka in pribavo servisne knjižice zavrnilo, ker ti dokazi za odločitev v obravnavani zadevi niso potrebni, saj je sodišče pravno odločilna dejstva v zadostni meri ugotovilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov. Sodišče bi moralo za vsak zavrnjen dokaz posebej konkretno obrazložiti, zakaj ga je zavrnilo. Razlogi morajo biti obrazloženi v tolikšni meri, da se jih da preizkusiti, zgolj pavšalna navedba, da je sodišče pravna odločilna dejstva v zadostni meri ugotovilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov, zato ne zadostuje. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka. S poizvedbami o številu ukradenih vozil znamke Mercedes Benz A in načinu storjenih tatvin ter vpogledom in branjem časopisnega članka bi bile ovržene trditve kriminalista C., da so bila vsa vozila tega tipa ukradena z originalnimi ključi. Z izvedbo dokaza s predložitvijo servisne knjižice za sporno vozilo bi bilo z vso gotovostjo dokazano, koliko prevoženih kilometrov je imelo vozilo tožnice v času, ko je bilo odtujeno. Sodišče prve stopnje bi moralo dati odredbo izvedencu I.C., da opravi poizvedbe pri proizvajalcu vozil o tem, ali je bilo vozilo tožnici dobavljeno s tremi ključi, in sicer z dvema daljinskima ključema in enim dodatnim ključem. Glede te okoliščine sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker predlaganega dokaza ni izvedlo. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da iz preostalega dokaznega gradiva izhaja, da je tožnica ob nakupu prejela le dva ključa, ni konkretizirana. Pisnega dokaznega gradiva o tem, koliko ključev je tožnica prejela, v spisu ni. Sodišče je zaključek o tem sprejelo le na podlagi izpovedb tožnice in njenega moža. Navedena ugotovitev sodišča je v nasprotju s trditvami toženca, ki je ves čas trdil, da je potrebno ugotoviti, kje se nahaja tretji ključ. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je bilo vozilo s strani proizvajalca dobavljeno s tremi ključi, v tem pravdnem postopku pa vse do sedaj še ni bilo ugotovljeno, kje se nahaja tretji ključ, ki je v popolni funkciji, je gotovost, da je bilo vozilo odpeljano z reklamiranim ključem, ki je bil zadržan na servisu tožene stranke, izključena. Nadalje pritožnik pojasnjuje napačno ugotovitev prvostopnega sodišča o tem, ali je bil reklamirani ključ onesposobljen za nadaljnjo uporabo. Zmotna je namreč ugotovitev, da ob najavi reklamacije ključ ni deloval le občasno, saj je toženčev sin B.Š. ob izvajanju reklamacijskega postopka ugotovil, da daljinec ne dela, zato so nasprotne trditve tožnice napačne. Sodišče je v tem delu v celoti verjelo tožničinemu možu, ki pa je svojo izpovedbo glede uporabe ključa spreminjal. V oktobru leta 1999, ko je bila reklamacija opravljena, ni bilo potrebno beležiti v delovni nalog postopka dekodiranja, niti pošiljati uradnemu zastopniku koncerna izpis o elektronski blokadi ključa. Tudi kakršnekoli druge evidence v zvezi z izvedbo reklamacijskega postopka tedaj serviser ni bil dolžan voditi. Nadalje opozarja na pričevanja B.Š., predstavnikov Axy. B. in D. o predpisanih postopkih v zvezi z reklamacijo, ki jih je toženec v celoti spoštoval. Zmotna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da toženec ni v zadostni meri poskrbel za varnost ključa, ki je ostal v servisu. Ključ se je nahajal v škatli, ta pa na polici v pisarni, ki je skrita pred očmi, saj je bila vmes predelna stena in police. Po mnenju toženca je z izpulitvijo kovinskega dela ključa prišlo do pretrganja vseh vezi in uničenja plastičnega ohišja, s tem pa je bila ključu odvzeta vsaka funkcija. Ker je bil elektronski del ključa tudi prevrtan, so se lahko posamezni nepoškodovani deli uporabili za rezervne dele. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi moral toženec po reklamaciji reklamirani ključ vrniti Axy. nerazstavljen in ga ne bi smel sam uničiti, je protispisen, saj je F.D. postopek v zvezi s tem pojasnil drugače. Po mnenju toženca je bilo mogoče vozilo tožnice odtujiti na več načinov, tudi brez elektronske kode, torej elektronskega dela ključa, ki je bil zadržan na servisu tožene stranke. Zaključki kriminalista T.C. so ovrženi z ugotovitvami izvedenca C. in pričevanjem prič A.B., F.D., B.Š. in izpovedbo toženca. Izvedenec je dopustil možnost, da je bilo vozilo odtujeno na drugačen način, zato ni možno trditi, da je bilo vozilo tožnice odtujeno le ali izključno s pomočjo pri toženi stranki zadržanega ključa. Izvedenec je sicer trdil, da je tehnično gledano, z elektronskim delom ključa mogoče zagnati motor, tudi če ni mehanskega dela, vendar pa to zahteva strokovnjaka, torej osebo, ki se na te zadeve zelo dobro spozna in je tudi ustrezno opremljena. Izvedenec je še pojasnil, da mehanski poseg na ključu lahko onesposobi elektroniko ključa in s tem njegovo funkcijo, odvisno od tega, kje in na kakšen način je ključ prevrtan. Vozilo pa je bilo lahko odtujeno tudi na ta način, da je bilo naloženo na vlečno vozilo, saj ni imelo vgrajene protiodvozne zaščite. Ob nesporni ugotovitvi navedenih dejstev ter uradnega dopisa proizvajalca, da je bilo vozilo tožnice dobavljeno s tremi delujočimi ključi ter za tretji delujoči ključ tekom postopka ni bilo ugotovljeno, kdo z njim razpolaga, ter ob upoštevanju dejstev, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve takrat veljavnih predpisov o deaktiviranju, hrambi in uničenju reklamiranega ključa pa ni dokazano s potrebno stopnjo gotovosti, da je bilo vozilo odsvojeno ravno s pomočjo na servisu zadržanega reklamiranega elektronskega dela ključa. To dokazujejo tudi ugotovitve kazensko preiskovalnega postopka, kjer opravljena preiskava ni postregla z nobenim trdnim dokazom, da je bilo vozilo odtujeno s ključem, ki je ostal na servisu tožene stranke. Po mnenju pritožnika pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi glede višine škode. Število prevoženih kilometrov namreč ni bilo točno ugotovljeno z nobenim dokazom, saj servisna knjižica ni bila predložena, toženec pa je višini vtoževanega zneska pravočasno ugovarjal. Pritožnik meni, da je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožnici priznalo vse stroške po vloženem stroškovniku. Tožnica je vložila veliko pripravljalnih vlog, v katerih je ponavljala svoje trditve, zato toženec meni, da za pripravljalne vloge z dne 22.11.2004, 20.10.2005, 10.1.2006, 14.2.2008 in 9.2.2010 ni upravičena do povrnitve plačane nagrade za vložitev vlog, saj ti stroški niso bili potrebni za postopek. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani, odločitev pa je pravilna. V obširnih navedbah je povzela svoje trditve in ugovore, ki jih je že podala v teku postopka v vloženih pripravljalnih vlogah. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. čl. ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju določbe 2. odst. 287. čl. ZPP sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne. V sklepu mora navesti, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predlagane dokaze zavrnilo, ker so za odločitev nepotrebni, saj je sodišče pravno odločilna dejstva v zadostni meri ugotovilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru takšna argumentacija zadostna, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana. Sodišče prve stopnje je izpodbijano določitev sprejelo na podlagi skrbne presoje vsakega od izvedenih dokazov in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Dokazna ocena je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih niti nek časopisni članek, niti podatki o tem, koliko vozil znamke Mercedes Benz je bilo v Sloveniji ukradenih in na kakšen način, ne morejo izpodbiti. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, sprejeti v skladu z določbo 8. čl. ZPP, da je bilo tožničino vozilo odtujeno s ključem, ki je v elektronskem delu po reklamacijskem postopku ostal v toženčevem servisu, pa je vprašljiva tudi primernost predlaganega dokaza, saj splošni podatki o tem, na kakšen način so bila ukradena vozila znamke Mercedes Benz ne morejo spremeniti presoje o tem, kako je bilo ukradeno konkretno vozilo.

Izvedba dokaza s predložitvijo servisne knjižice za sporno vozilo, ki bi dokazala število prevoženih kilometrov v času odtujitve, bi bila sicer primeren in potreben dokaz, vendar pa je tožena stranka spregledala pojasnilo tožnice, da je bila servisna knjižica odpeljana skupaj z avtom, kar je logično, saj se servisna knjižica običajno nahaja v vozilu.

Tožnica je ves čas postopka trdila, da je ob nakupu vozila prejela le dva ključa. To je vse do decembra 2004 priznaval tudi toženec, saj je v pripravljalni vlogi z dne 2.12.2003 trdil, da ima vsako vozilo ob nakupu dva ključa in trije ključi za sporno vozilo nikoli niso obstajali. Isto sta ugotovila tudi izvedenec H. in A.B., zaposlen pri Axy., L. kot generalnemu uvozniku vozil Mercedes Benz. Vodja tehnične službe pri Axy. F.D. je v zvezi z dopisom K.P. A., da naj bi bil ob nakupu izročen poleg dveh daljinskih ključev še en dodatni ključ, pojasnil, da iz prevzemnega zapisnika izhaja, koliko ključev je tožnica prejela. Kljub dejstvu, da naj bi nek dokument proizvajalca izkazal, da je bilo vozilo iz Nemčije odpremljeno z dvema daljinskima ključema in enim dodatnim, to ne dokazuje, da je kupec vozila tri ključe dobil. Ob dejstvu, da je toženec sam vse do prejema obvestila A., priznaval, da je tožnica prejela le dva ključa, pa dodatno pridobivanje dokumentacije v zvezi s ključi s strani nemškega proizvajalca tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, saj je bilo odločilno dejstvo o tem, koliko ključev je tožnica ob nakupu vozila prejela, ugotovljeno že z drugimi dokazi.

Iz navedenih razlogov zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz razloga, da zavrnitev dokazov ni v zadostni meri obrazložena, ni podana.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Kot je bilo že navedeno, je dokazna ocena pravilna in celovita. Z dejanskimi ugotovitvami pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Odločilne dejanske okoliščine so naslednje:

1. tožnica je v letu 1999 na toženčevem servisu reklamirala delovanje enega od dveh daljinskih ključev, ki ju je prejela skupaj že v letu 1998 kupljenim vozilom znamke Mercedes Benz A, saj je včasih deloval, včasih pa ne;

2. toženčev sin B. je izvedel reklamacijski postopek in reklamirani ključ poslal proizvajalcu v Nemčijo, od koder je prejel nov nadomestni ključ, katerega je sinhroniziral v tožničinem vozilu in ga izročil njenemu možu;

3. kovinski del reklamiranega ključa je izročil tožničinemu možu, elektronski del pa hranil v posebni škatli v pisarni poleg delavnice, kar je v nasprotju z navodili proizvajalca in glavnega uvoznika;

4. z opravljeno sinhronizacijo elektronski del ključa ni izgubil svoje funkcije, saj je bilo z njim mogoče zagnati motor vozila in s tem vozilo spraviti v pogon;

5. v mesecu aprilu in juniju 2001 je policija prejela dve anonimni obvestili, da naj bi nek S. v Nove mestu prodajal tri ključe za vozila znamke Mercedes, med njimi tudi za Mercedes A kovinske barve, kar ustreza tipu in barvi tožničinega vozila;

6. tožničino vozilo je bilo v juliju 2001 ukradeno s parkirišča pred stanovanjskim blokom v Nove mestu in ga tožnica ni več videla;

7. po ugotovitvah policije tatvine vozil znamke Mercedes Benz in BMW ni mogoče izvršiti drugače kot ob uporabi originalnih ključev ali s transportiranjem s pomočjo drugega vozila.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je glede na čas škodnega dogodka potrebno uporabiti v tem primeru, ko je odločilo, da je izkazana toženčeva odškodninska odgovornost. Prevzemnik posla je tako po določbah ZOR, ki urejajo pogodbo o delu (600. čl. in naslednji) kot po določbah 262. - 269. čl. ZOR, ki urejajo pogodbeno odškodninsko odgovornost, dolžan naročniku plačati škodo, ki mu je v zvezi z izvršitvijo prevzetega posla nastala. Protipravnost ravnanja je izkazana z neskrbnim ravnanjem toženca kot lastnika pooblaščenega servisa za vozila Mercedes Benz, ko je elektronski del ključa tožničinega vozila po izvršenem reklamacijskem postopku hranil na neustreznem mestu v prostoru, do katerega so imele dostop razne osebe, kar je v nasprotju z navodili proizvajalca in Axy., s čimer je omogočil, da so do njega prišle nepooblaščene osebe, ki so izvršile tatvino vozila. Toženec je strokovnjak, zato bi se moral zavedati, da s sinhronizacijo novega ključa elektronski del starega ključa ne izgubi svoje funkcije, zaradi česar je potrebno spoštovati navodila in do uničenja ustrezno varovati reklamirani ključ. Z odvzemom vozila je tožnici nastala škoda. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi presojo prvostopnega sodišča, da obstaja vzročna zveza med toženčevo opustitvijo dolžnega ravnanja in nastalo škodo, saj je s potrebno stopnjo gotovosti izkazano, da je bila tatvina vozila izvršena prav s ključem, ki je po izvršeni reklamaciji ostal v toženčevem servisu. Res je sicer, da neposrednega dokaza za to ni, vendar pa tudi ni nobenega drugega razumnega načina, kako bi bilo sicer mogoče vozilo odpeljati. Glede dejstva, koliko ključev je tožnica prejela ob nakupu vozila, se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe jasno opredelilo. Pritožbeno sodišče jih sprejema v celoti iz razlogov, ki so bili opisani že na začetku te sodbe. Toženec sam je priznaval, da je tožnica prejela dva ključa in da trije ključi za takšno vozilo sploh ne obstajajo vse dotlej, dokler ni A. v dopisu D. omenil, da naj bi obstajal še tretji dodatni ključ. Ob upoštevanju določbe 3. odst. 214. čl. ZPP je sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine, ki izhajajo iz celotnega dokaznega postopka in ne le iz izpovedi tožnice in njenega moža, kot protispisno trdi pritožnik, po prostem prepričanju pravilno ocenilo to okoliščino kot nepomembno, saj je dokazano, da je tožnica prejela le dva ključa, o možnosti, da bi bilo vozilo odpeljano s ključem, ki naj bi pri proizvajalcu obstajal kot dodatni, pa v okviru tega postopka, kot tudi kazenskega postopka, nikoli ni bilo govora.

Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča o tem, da ključ, ki ga je tožničin mož reklamiral, ni deloval le občasno. To je namreč N.T. trdil ves čas. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema presojo prvostopnega sodišča, da je pričanje N. T. prepričljivo in verodostojno, saj je o odločilnih okoliščinah ves čas izpovedoval enako, medtem ko je B.Š. svoje pričevanje spreminjal. Tudi okoliščina, da je B. Š. v delovni nalog napisal, da „daljinec ne dela“, še ne pomeni, da ključ sploh ni deloval. Če daljinec sploh ne bi deloval, bi bilo nesmiselno tudi njegovo zatrjevanje o tem, kako je ravnal, da bi uničil funkcije elektronskega dela ključa, ki je ostal v servisu. V primeru popolne okvare, ključ ne bi imel nobene funkcije več. B. Š. pa je v tem postopku sprva trdil, da je bilo delovanje elektronskega dela ključa uničeno avtomatično s sinhronizacijo nadomestnega ključa v tožničinem vozilu. Ko je dokazni postopek pokazal, da to ne drži, je začel govoriti o fizičnem uničenju s tem, da je ključ prevrtal z vrtalnim strojem. Ker je izvedenec tudi za to možnost pojasnil, da je pomembno, kje je bil ključ prevrtan, je začel trditi, da je opravil postopek dekodiranja s testerjem. Tudi če v letu 1999 o dekodiranju s testerjem ali drugačnem načinu uničenja reklamiranih ključev ni bilo potrebno voditi pisne dokumentacije, pa bi bilo logično, da bi B.Š. to dejanje, če bi ga res izvršil, opisal takoj na začetku in ne šele v nadaljevanju postopka glede na potek dokazovanja. Zato je presoja prvostopnega sodišča, da njegovo pričevanje ni verodostojno, pravilna. Zaradi spremenljivih izjav B. Š. o tem, kako je ravnal s ključem, ter ob upoštevanju izjave njegovega brata I., da so reklamirane ključe celo hranili in jih uporabili kot rezervne dele pri popravilu drugih ključev, pa s strani toženca zatrjevano dejstvo, da je elektronski del ključa na predpisan način onesposobil, ni dokazano. Za odločitev o tem, ali je bilo mogoče z elektronskim delom ključa, ki je ostal na servisu, zagnati motor vozila, ni odločilno pričevanje D., katerega toženec v delih, ki mu ustrezajo, povzema v pritožbi, pač pa mnenje izvedenca C., ki je bil glede te okoliščine popolnoma jasen. Za odločitev ni odločilna okoliščina, ali bi moral servis kompleten reklamirani ključ vrniti Axy. ali bi ga lahko uničili sami. Ta okoliščina je lahko pomembna le v razmerju med servisom in generalnim uvoznikom vozil. Za presojo konkretnega spornega razmerja pa bi moral toženec dokazati, da je ključ onesposobil na način, da ne bi bilo niti najmanjše možnosti, da bi bilo mogoče z njim zagnati motor vozila, česar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogel. Zato očitki o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi moral servis kompleten ključ vrniti Axy. in ga v nobenem primeru ne bi smel sam uničiti, ne vplivajo na pravilnost odločitve, tudi če bi bili utemeljeni.

Toženec je električni del ključa hranil v pločevinasti škatli, ki se je nahajala na polici v pisarni. Med pisarno in delavnico je steklena stena. V prostor pisarne so vstopali tudi drugi ljudje in ne le zaposleni. Ob upoštevanju takšnih okoliščin pa pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da opisan način varovanja ključev ni bil ustrezen, zlasti ne za servis, ki mora kot strokovna inštitucija ravnati še posebej skrbno. V času šestih mesecev, ko naj bi po pravilih servis hranil reklamirane dele, je bilo veliko možnosti, da je ključ kdorkoli nepoklican vzel, pa toženec tega niti opazil ni, saj listinske dokumentacije o tem potrditvah toženca ni bilo potrebno voditi, ključi v škatli pa niso bili niti označeni. Zato bi bilo zahtevani skrbnosti strokovnjaka zadoščeno le v primeru, če bi ključe hranil zaklenjene in brez najmanjše možnosti, da do njih pride kdorkoli drug. Ker ni ravnal tako, njegovo ravnanje z reklamiranim ključem predstavlja kršitev navodil prodajalca in izvajalca ter določb ZOR o dolžnem ravnanju prevzemnika posla.

Sodni izvedenec I. C. je pojasnil, da je bilo mogoče z elektronskim delom ključa, ki je ostal v toženčevem servisu, zagnati motor tožničinega vozila in ga odpeljati. Seveda je za takšen način potrebno znanje, s katerim povprečni človek ne razpolaga oziroma ga ne uporabi za tatvino vozila. Osebe, ki se s tem ukvarjajo, pa so poučene o možnih različnih načinih za protipraven odvzem vozil in imajo na razpolago tudi potrebno opremo, saj običajno delujejo v skupinah. Sodni izvedenec je kot drugo tehnično možnost odtujitve vozila omenil transport parkiranega vozila na vlečno vozilo, kar bi bilo glede na dejstvo, da tožničino vozilo ni imelo protiodvozne zaščite, mogoče. Vendar pa je sodišče prve stopnje to možnost argumentirano zavrnilo, pritožnik pa dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča o takšni možnosti niti ne oporeka.

Dejstvo je, da je bilo tožničino vozilo ukradeno. Možnost transporta na vlečno vozilo je izključena. Tožnica je svoja dva ključa izročila policiji. O obstoju tretjega dodatnega ključa sta se prvostopno in pritožbeno sodišče že opredelila. Iz nobenih podatkov ali trditev v spisu ne izhaja, da bi bilo vozilo odtujeno z njim. Glede na to, da tožničinega vozila policija ni našla, je povsem jasno, da neposrednega dokaza o tem, da je bil za odtujitev uporabljen elektronski del ključa, ki je ostal v servisu, ni. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, da toženec ni poskrbel za ustrezno varstvo in deaktiviranje ključa, zato je bilo vozilo mogoče odpeljati z njim, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča s potrebno stopnjo prepričanja dokazana vzročna zveza med toženčevim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da v kazenskem postopku storilci kaznivega dejanja odtujitve vozila niso bili odkriti. Dejstvo, da je bilo vozilo ukradeno skoraj po dveh letih od reklamacijskega postopka, pa po presoji pritožbenega sodišča kaže na drugačen zaključek kot ga ponuja toženec. S potekom časa naj bi se zabrisale sledi, ki bi v primeru odtujitve v kratkem času po oktobru 1999 povsem gotovo vodile k tožencu.

Tožnica je v tožbi navedla, da je imelo vozilo ob odtujitvi prevoženih 7000 kilometrov. Takšno trditev je tožena stranka prerekala le pavšalno. Šele na koncu postopka, ko je sodni izvedenec ocenil vrednost vozila, je izrazila pomislek o točnosti te trditve in predlagala, naj tožnica predloži servisno knjižico. Tožnica je pojasnila, da servisne knjižice ne more predložiti, ker je bila v ukradenem vozilu, kar je logično pojasnilo. Ob upoštevanju dejstva, da ukradeno vozilo ni bilo edino vozilo v družini, je majhno število prevoženih kilometrov mogoče. Ker točnega števila prevoženih kilometrov ni bilo mogoče ugotoviti z listinami, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvi tožnice o tej okoliščini, saj le pomisleki toženca o točnosti tega podatka ne zadoščajo, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost odločitve o višini škode.

V tem postopku sta bili obe pravdni stranki zelo aktivni in sta vložili veliko pripravljalnih vlog, v katerih sta pojasnjevali svoja stališča do spornih vprašanj, predlagali dokaze in se opredelili do podanih izvedeniških mnenj. Vse pripravljalne vloge so bile argumentirane, zato za nobeno od njih ni mogoče ugotoviti, da je bila nepotrebna, ker naj bi šlo le za ponavljanje že izraženih stališč in ugovorov. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče slediti presoji toženca, da so bile vloge tožnice, ki jih navaja v pritožbi nepotrebne in mora ob upoštevanju določbe 1. odst. 155. čl. ZPP stroške, ki so tožnici s tem nastali, nositi sama.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 155. čl. ZPP mora stranka povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Tožnica je v odgovoru na pritožbo povzela svoja stališča in ugovore, ki jih je podala že v teku postopka na prvi stopnji v posameznih pripravljalnih vlogah, za katere ji je bilo še priznano plačilo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroški, ki so tožnici nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih nosi sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP.