Jedro

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil A.K. edini dedič po pokojni Ju.K., ki pa ni imel potomcev. Ker je oče A.K., J.C., umrl pred njim, sin pa je mater Ju.K. preživel in pred zaključkom zapuščinskega postopka po njej umrl, je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v skladu z vstopno pravico na podlagi 12. člena ZD (v zvezi s 132. in 134. členom ZD) namesto pokojnega J.C., to je očeta A.K. vstopil njegov drugi sin, to je tožnik, ki je polbrat pokojnega A.K.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni v prvi točki izreka sklenilo, da se umik tožbe na ugotovitev, da je dedič po pokojni Ju.K. njen sin A.K. in na ugotovitev, da je dedič po pokojnem A.K. njegov brat, tožnik S.C., vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi. V drugi točki izreka pa je razsodilo, da se ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je dedič po pokojni Ju.K. tožnik S.C. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 172.753,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se pritožujejo tožene stranke. Predlagajo, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali podrejeno, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in se ji naloži plačilo stroškov tega postopka vključno s stroški pritožbe, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajajo, da je sodišče prve stopnje v dednem postopku D 1 sklenilo, da so toženke dedinje po pokojni Ju.K., svoji teti, ter tožnika, kot domnevnega polbrata pokojnega A.K., napotilo na pravdo. V tem postopku pa je razsodilo, da je tožnik dedič po pokojni Ju.K., ki s tožnikom ni v nikakršnem sorodstvenem razmerju. Menijo, da sodišče prve stopnje pri tem ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, na podlagi izvedenih dokazov je sprejelo napačen sklep, tudi materialni predpis je uporabilo napačno. Pokojni A.K., naj bi bil domnevno sin pokojnega J.C. in pokojne Ju.K.. Res, da iz listin spisa izhaja, da je biološki oče pokojnega A.J.C., kar pa za presojo v tem pravdnem postopku ni pomembno. Pokojni A.K. po biološkem očetu, pokojnemu J.C., umrlem leta 1996, ni bil pozvan k dedovanju, oziroma po njem ni bil dedič. Pokojni A.K. je štel za sina pokojnega Cv.K., soproga pokojne matere Ju., s katero sta se poročila 6.6.1959, saj je A. rojen 9.1.1960, torej v času trajanja zakonske zveze Ju. in Cv., in se je rodil dobrih 7 mesecev po sklenitvi zakonske zveze in zato sta zakonca štela za mater in očeta A. Skladno z 21. členom Zakona o dedovanju (ZD) pomeni, da je imel A. po Cv. enake pravice kot, da bi bil njegov biološki otrok. S tem so ugasnile vse roditeljske pravice biološkega očeta, njegovih potomcev in tudi dedna pravica polbrata tožnika do zapuščine po pokojnemu A.K. Vprašanje je, kdaj je bil kot biološki oče v listine zaveden J.C., sedaj po smrti A.K. ali J.C. Toženke so namreč prvič zvedele, da Cv.K. naj ne bi bil biološki oče A. v dednem postopku D 1, čeprav so s svojim bratrancem, njegovo mamo in soprogom Cv. imele redne stike. Pokojni A. nosi priimek K. in ne C., rojen je bil v času trajanja zakonske zveze Ju. in Cv., več kot 7 koledarskih mesecev po sklenitvi njune zakonske zveze, zato sta zakonca veljala za njegova starša. Iz navedenega sledi, da v tem delu dejansko stanje ni bilo raziskano, saj je vprašanje o tem, kdaj je bil v osebne listine A. zaveden kot biološki oče J.C., odločilno za presojo, ali je štel za zakonitega sina Ju. in Cv., oziroma za sina J.C. Sodišče prve stopnje je svoj sklep oprlo na določilo 132. člena ZD in še posebej na določbo 134. člena Zakona o dedovanju. Brez dvoma preide zapuščina na dediča v trenutku zapustnikove smrti. Samo razlogovanje o odpovedi dedovanja, pa je v tem primeru brezpredmetno. A., sin Ju.K. je umrl preden je bilo dedovanje po pokojni materi uvedeno, zato se k dedovanju ni mogel niti prijaviti, niti se mu ni mogel odpovedati. Zato vprašanje odpovedi ali neodpovedi, ni odločilno za sklep, ali je tožnik dedič po pokojni Ju.K., pač pa je vprašanje ali je A. štel za zakonitega sina Cv.K., ki ga je od vedno klical oče in kdaj je bil podatek o biološkem očetu zapisan v mrliški list in ostale evidence pokojnega A. Kolikor pa prvostopno sodišče svojo sodbo opira na že citirana člena 134. in 132. ZD, pa sta ta dva člena bila v veljavi že v času napotitve tožnika na pot pravde, zato spremenjeno stališče sodišča prve stopnje ni razumljivo. Premoženje, ki se deduje, je pokojna Ju. podedovala po svojem očetu pokojnem An.K. skupaj s svojim bratom pokojnim S.K. po dednem sklepu naslovnega sodišča opr.št. O 1 z dne 17.7.1978, katerega hčere so toženke. Ob pravilni uporabi določb 1. in 3. odstavka 15. člena ZD, so po vstopni pravici edine zakonite dedinje po pokojni Ju.K., njene nečakinje, toženke. Gre za premoženje krvnega nasledstva po materi, zato tožnik kot polbrat pokojnega A. po očetovi strani ni dedič po pokojni Ju. niti polbratu A. Pokojni A.K. je bil samski, ni imel otrok, zato bi po njem dedovali starši, ker pa so ti umrli pred njim, pa njihovi starši oziroma bratje in sestre matere, to je pokojni S. (V.K.), ki ga po vstopni pravici nasledijo toženke, njegove hčere, oziroma sestrične pokojnega A. in nečakinje pokojne Ju. Glede na navedeno pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialni predpis.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo nadaljnjih stroškov pritožbenega postopka. Ponavlja dosedanje navedbe ter kot novo dejstvo navaja, da je J.C. za A.K. plačeval preživnino, kar dokazuje s kopijami in prevodi listin v zvezi s tem.

Pritožba ni utemeljena.

Tožene stranke s ponavljanjem dosedanjih navedb in sklicevanjem na določbe 21. člena ter 1. in 3. odstavka 15. člena Zakona o dedovanju (dalje: ZD) ne morejo omajati sodbe sodišča prve stopnje. Višje sodišče je ob preizkusu pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, sodba, s katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik dedič po pokojni Ju.K., je pravilna. Da je A. . sin pokojne Ju.K., med strankami ni sporno, prav tako je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je A.K. sin pokojnega J.C. in da ni bil posvojen, zato uporaba določb 21. člena ZD glede pravic posvojencev ne pride v poštev. Pritožbene navedbe, da je bil A.K. rojen sedem koledarskih mesecev po sklenitvi zakonske zveze med njegovo materjo Ju.K. in Cv.K. ter da ni imel priimka po očetu J.C., niso pomembne, saj je dejstvo, da je bil J.C. oče A.K. sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpiska iz registra prebivalstva (priloga A1), pa tudi na podlagi odgovora na poizvedbe pri Veleposlaništvu Republike Slovenije na Švedskem, iz katerih izhaja, da podatkov o posvojitvi A.K. ne poseduje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil A.K. edini dedič po pokojni Ju.K., ki pa ni imel potomcev (tudi to med strankami ni sporno). Ker je oče A.K., J.C., umrl pred njim, sin pa je mater Ju.K. preživel in pred zaključkom zapuščinskega postopka po njej umrl (avgusta 2003), je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v skladu z vstopno pravico na podlagi 12. člena ZD (v zvezi s 132. in 134. členom ZD) namesto pokojnega J.C., to je očeta A.K. vstopil njegov drugi sin, to je tožnik, ki je polbrat pokojnega A.K. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo toženih strank zavrnilo, in je, ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – dalje: ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev višjega sodišča glede stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo toženih strank temelji na določbi 1. odstavka 155. člena ZPP. Sodišče namreč upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo toženih strank niso prispevale k odločitvi sodišča, je višje sodišče odločilo, da jih nosi tožeča stranka sama.