Jedro

Tožnici je bilo glede vseh oblik škode „priznano“ (in ne morda „prisojeno“ ali „dosojeno“) le toliko ali manj kot je zahtevala - in to po procesno in materialnopravno neoporečni poti. Z izpodbijano odločitvijo zato ni bil prekoračen tožbeni zahtevek.

O pogojih za zmanjšanje odškodnine po prvem odstavku 191. člena ZOR lahko odloči sodišče bodisi na predlog strank, bodisi samo brez predloga strank. Tožnica je vse oblike škode jasno opredelila po vrsti in obsegu že v tožbi; naknadno znižanje skupnega zneska odškodnine glede na šibko premoženjsko stanje toženca po 191. členu ZOR tožbe ni moglo „narediti“ za nesklepčno in zato tudi ni bilo v postopku na prvi stopnji nobenih ovir za odločanje o utemeljenosti tožničinega zahtevka.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem toženec z njo izpodbija pravnomočno sodbo o odškodnini za premoženjsko škodo v obsodilnem delu za znesek 1121,68 EUR (prej 268.800 SIT) s pripadki zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdi je bilo v dosedanjem postopku ugotovljeno, da se je tožnica 21.9.1991 poškodovala ob padcu med vožnjo (kot sopotnica) na kolesu z motorjem (APN 4), ki ga je vozil tedaj 17-letni toženec. Oba sta se peljala brez zaščitnih čelad, tožnica pa je utrpela dokaj hude telesne poškodbe zlasti na glavi (pretres možganov, zlom čeljusti, poškodbe zobovja ...).

Tožnica je s tožbo, vloženo 20.9.1994, zahtevala od toženca odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4.600.000 tedanjih SIT (za telesne bolečine 1,400.000 SIT, za strah 400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 SIT), za premoženjsko škodo pa v znesku 480.000 tedanjih SIT, skupno torej v višini 5,080.000 SIT s pripadki. V pripravljalni vlogi z dne 10.4.1996 (dano v spis na obravnavi 27.11.2000) je tožnica glede na toženčevo slabo finančno stanje zmanjšala odškodninski zahtevek na 3,000.000 tedanjih SIT s pripadki (191. člen tedaj še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR).

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4,000.000 tedanjih SIT (v celotni višini 1,400.000 SIT za telesne bolečine, v višini 300.000 SIT za strah, v višini 2,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v celotni višini 300.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) ter za premoženjsko škodo v celotni višini 480.000 tedanjih SIT, vendar pa da je treba v teh zneskih priznano odškodnino znižati za 20 % na račun tožničinega lastnega prispevka k nastali ji škodi zaradi protipredpisne vožnje na kolesu z motorjem brez zaščitne čelade. Po stališču sodišča prve stopnje bi zato bila tožnica upravičena le do zneska 3,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo ter do zneska 384.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo (skupno do zneska 3,584.000 SIT). Ker je tožnica spričo toženčevega šibkega premoženjskega stanja celo že kar sama znižala zahtevano odškodnino (to je storila tako, da je celotni odškodninski zahtevek znižala za terjano plačilo enotnega zneska 3,000.000 SIT s pripadki), je sodišče prve stopnje presojalo še vprašanje obstoja pogojev za zmanjšanje odškodnine po določbi prvega odstavka 191. člena ZOR in ugotovilo, da bi toženca plačilo popolne odškodnine glede na njegovo šibko premoženjsko stanje spravilo v pomanjkanje. Zato je na tej podlagi za 30 % znižalo odškodnino, do katere bi tožnica sicer bila upravičena glede na obseg škode in njen lastni prispevek, ter tožnici prisodilo skupno 2,508.800 SIT (70 % od 3,584.000 SIT je 2,508.800 SIT), medtem ko je tožbeni zahtevek v presežku do zneska 3,000.000 SIT (torej za 491.200 SIT) zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero izpodbija celotni obsodilni del pravnomočne sodbe. Na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljan revizijski razlog se sklicuje le uvodoma, vendar se v obrazložitvi revizije z njim ne ukvarja. Obsodilni del pravnomočne sodbe obrazloženo izpodbija izključno iz procesnih razlogov s sodišču druge stopnje namenjenim očitkom bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter s sodiščema obeh stopenj namenjenim očitkom o prekoračitvi tožbenega zahtevka in kršitvah določb 108. in 180. člena istega zakona, saj na bi sodišči odločili o nedoločenem enotnem odškodninskem zahtevku za plačilo zneska 3,000.000 SIT, ki naj ne bi bil sklepčen. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in zavrženje tožbe, posredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu zoper obsodilno pravnomočno sodbo glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v nedovoljenem delu: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega obsodilnega dela pravnomočne sodbe o tožničinem zahtevku za povrnitev njene premoženjske škode pa znaša 1.121,68 EUR oziroma prej 268.800 SIT (80 % od 480.000 SIT je 384.000 SIT, 70 % od 384.000 SIT pa je 268.000 SIT) in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). V tem obsegu je torej revizija toženca vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O zavrnitvi revizije v dovoljenem delu: Nobena izmed revizijsko uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnici je bilo glede vseh oblik škode „priznano“ (in ne morda „prisojeno“ ali „dosojeno“) le toliko ali manj kot je zahtevala - in to po procesno in materialnopravno neoporečni poti, prikazani že v gornjem povzetku dosedanjega poteka postopka. Z izpodbijano odločitvijo zato ni bil prekoračen tožbeni zahtevek, saj je ta glasil na plačilo zneska 3,000.000 SIT s pripadki, ugodeno pa mu je bilo do zneska 2,508.800 SIT s pripadki, medtem ko je bil v presežku (za znesek 491.200 SIT s pripadki) zavrnjen. Če je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe ob povzemanju prvostopenjske odločitve zapisalo, da je sodišče prve stopnje tožnici „dosodilo“ odškodnino v skupnem znesku 4,480.000 SIT, to ne more imeti za posledico kot revizijski razlog uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da zapisa „dosodilo“ ni mogoče razumeti na način, za katerega se sprenevedavo zavzema toženec v reviziji in ga ponuja kot nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, najlepše pokaže branje celotnega povzetka prvostopenjske odločitve v sodbi sodišča druge stopnje, ki se po zapisu, da je sodišče prve stopnje tožnici „dosodilo odškodnino v skupnem znesku 4,480.000 SIT“ nadaljuje v besedilu „...kar je ob upoštevanju zmanjšanja odškodnine zaradi njenega soprispevka in 30 % znižanja zaradi slabih premoženjskih razmer toženca ....zneslo 2,508.800 SIT“.

O pogojih za zmanjšanje odškodnine po prvem odstavku 191. člena ZOR lahko odloči sodišče (znotraj zahtevka) bodisi na predlog strank (resda običajno na ugovor tožene stranke), bodisi samo brez predloga strank. Tožnica je vse oblike škode jasno opredelila po vrsti in obsegu že v tožbi; naknadno znižanje skupnega zneska odškodnine glede na šibko premoženjsko stanje toženca po 191. členu ZOR tožbe ni moglo „narediti“ za nesklepčno in zato tudi ni bilo v postopku na prvi stopnji nobenih ovir za odločanje o utemeljenosti tožničinega zahtevka. Tako se pokaže, da je toženčeva revizijska graja postopanja na prvi in drugi stopnji z odvečnim sklicevanjem na določbe 108. in 180. člena ZPP neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.