Jedro

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je pritožbeni upravni organ spremenil izrek sklepa Carinske uprave RS, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-64699/2012-11 z dne 25. 1. 2013 tako, da se s 1. točko izreka zoper tožnico na podlagi izvršilnega naslova, odločbe Centra za socialno delo Tolmin št. 1222-23/2010/1 z dne 10. 2. 2011, ki je postala izvršljiva 28. 3. 2011, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska, ki po stanju na dan 18. 7. 2012 znaša skupaj 427,19 EUR (359,64 EUR glavnice, 0,18 EUR zamudnih obresti do 29. 3. 2011, 42,37 EUR zamudnih obresti od 30. 3. 2011 do 18. 7. 2012 in 25,00 EUR stroškov izdaje tega sklepa), z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki jih obračuna banka oziroma hranilnica, od zneska 359,64 EUR od 19. 7. 2012 do dneva končnega plačila. Zoper tožnico kot dolžnico se opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na transakcijskih računih pri tam navedeni banki oziroma hranilnici, banka pa pri tem upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160 člena ZDavP-2. Banki je naloženo še, da na dan prejema sklepa zarubi tožničina denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev po tam navedenem seznamu in na tam navedeni prehodni račun Carinskega urada Celje do poplačila celotnega dolga, hkrati je banki prepovedano tožnici izplačati zarubljena denarna sredstva, tožnici pa razpolagati z njimi dokler ne bo poravnan celoten dolgovani znesek. Z 2. in s 3. točko izreka se odloči, da tožničina pritožba in ugovor banke oziroma hranilnice ne zadržita davčne izvršbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je drugostopenjski upravni organ pritožbi ugodil iz drugih razlogov in ne iz razlogov, ki jih je navajala tožnica. Pojasnil je, da je bil izpodbijani sklep izdan, ker tožnica ni poravnala svoje obveznosti po odločbi Centra za socialno delo Tolmin št. 1222-23/2010/1 z dne 10. 2. 2011, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica neupravičeno prejela denarno socialno pomoč v znesku 359,64 EUR, ki ga je zato dolžna vrniti v 30 dneh od dokončnosti te odločbe. Ker tega ni storila, se je začel postopek davčne izvršbe, v katerem je bila izdana izpodbijana odločitev. Sklep prvostopenjskega organa pa je spremenil, ker so bile napačno določene zamudne obresti, ker so se stroški izdaje sklepa nanašali na predhodni sklep, ki ga je drugostopenjski organ odpravil, in ne na sklep, ki je bil izdan v ponovljenem postopku, sklep pa tudi ni imel vseh sestavin, predpisanih s 151. členom ZDavP-2. Drugostopenjski organ je pojasnil, da je v izrek dodal tudi sklicevanje na 159. in 160. člen ZDavP-2, s čimer se varuje tožničino socialno stanje. Tožničine pritožbene navedbe glede zamudnih obresti in stroškov izdaje sklepa je zavrnil s pojasnilom, da odločanje o oprostitvi plačila obresti ni v pristojnosti davčnega organa, oprostitev stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi pa ZDavP-2 ne predvideva, ugovore zoper izvršilni naslov pa kot neupoštevne v tem postopku.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni šlo za neupravičeno prejeto socialno pomoč. Nesporazum naj bi nastal, ko so jo „dali v penzijo“ novembra 2012, a so jo obvestili šele leta 2013, zato meni, da je ta čas socialno pomoč upravičeno prejemala, saj ni vedela, da so jo že upokojili. Meni, da ni dolžna trpeti posledic nepravočasnega obveščanja. Sicer je pripravljena vrniti, kar je prejela zaradi napake drugih, vendar zaradi nizke pokojnine (249,00 EUR) tega ne zmore. Ne strinja se z obveznostjo plačila obresti, saj ni kriva, če sistem ne deluje v primernem roku. Država naj bi želela svoje napake prenesti na njih. Smiselno predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je utemeljena odločitev o spremembi sklepa o davčni izvršbi, in razlogi, s katerimi je davčni organ druge stopnje zavrnil pritožbene ugovore.

Tožbene navedbe so vsebinsko enake pritožbenim. Kot je tožnici pravilno pojasnil že davčni organ druge stopnje, se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba Centra za socialno delo Tolmin z dne 10. 2. 2011, s katero je bilo odločeno, da mora tožnica neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 359,64 EUR vrniti v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe (5. točka izreka). Hkrati je bilo v isti točki izreka odločeno tudi o obveznosti plačila zamudnih obresti po poteku navedenega 30 dnevnega roka. Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da je navedena odločba Centra za socialno delo Tolmin postala izvršljiva 28. 3. 2011, tožnica pa temu s tožbenimi navedbami ne ugovarja. Ugovorov zoper obveznost vračila navedenega zneska in ugovorov zoper obveznost plačila obresti zaradi zamude ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi obveznosti, ki je bila naložena že z drugo odločbo (v konkretnem primeru z odločbo Centra za socialno delo Tolmin z dne 28. 3. 2011).

Tožnica s tožbenimi navedbami o nepravočasnem obveščanju o upokojitvi ne more utemeljiti niti nepravilne odločitve glede višine dolgovanih obresti. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da se obračun zamudnih obresti nanaša na čas po 28. 3. 2011, torej po izvršljivosti odločbe z dne 10. 2. 2011, ki je izvršilni naslov tudi glede zamudnih obresti v primeru neplačila zapadle obveznosti. Zato bi na prenehanje teka zamudnih obresti lahko vplivalo le plačilo obveznosti ali morebitna odločba pristojnega organa o oprostitvi njihovega plačila. Tega pa tožnica ne zatrjuje.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).